Jedro

Določba 36f. člena ZDR predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, že od uveljavitve Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. ZJSRS v 28. členu izrecno daje pravico Jamstvenemu skladu Republike Slovenije, da terjatve upravičenca (to je delavca, ki mu delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca) proti delodajalcu preidejo do višine pravic, zagotovljenih po tem zakonu, na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic. S prehodom terjatve vstopi sklad v razmerju do delodajalca v položaj delavca do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic. Zato je upravičen do povrnitve zneska, ki ga je izplačal tožnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožnikom odpravnino in sicer D. M. v višini 248.790,00 SIT, K. B. v višini 602.460,00 SIT, M. Z. v višini 431.731,00 SIT, M. T. v višini 192.793,00 SIT, J. Š. v višini 385.984,00 SIT, B. Š. v višini 246.786,00 SIT, A. K. v višini 449.135,00 SIT, P. T. v višini 493.206,00 SIT in O. F. v višini 426.101,00 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1999 do plačila - višje zahtevke je zavrnilo - Jamstvenemu in preživninskemu skladu RS pa da vrne 451.341,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2000 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnikom povrne 700.395,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2002 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da sta za presojo v tem sporu odločilni dve sodbi Ustavnega sodišča (objavljeni v Uradnem listu št. 74/94 in 8/96), ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Po stališču pritožbe Zakon o spremembi zakona o jamstvenem skladu RS (ZJSRS, Ur.l. RS št. 53/99) ni na novo ustanovil pravice do odpravnine za delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo v nesolventnih organizacijah. Če bi sledili sodišču prve stopnje, bi bil nesolventni delodajalec dolžan delavcem izplačati celotno odpravnino v višini, kot velja za presežne delavce, pri čemer se postavlja vprašanje, čemu potem ustanovitev Jamstvenega sklada. Prisilna poravnava je namenjena ohranitvi delovnih mest, obremenitev delodajalca s celotnim zneskom odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha, pa bi izničila namen samega postopka prisilne poravnave. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi, da v izpodbijani sodbi ni ugotovilo odločilnih dejstev, namreč ali so tožniki svoje terjatve v postopku prisilne poravnave sploh prijavili. Navaja še, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja deklaratorne narave, saj gre le za ugotovitev prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica potrjene prisilne poravnave; vsi pogoji za prenehanje delovnega razmerja so bili izpolnjeni pred začetkom veljavnosti novele ZJSRS. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ker ni upoštevalo izjave, ki so jo tožniki podpisali 15.7.1999. S predlaganjem tega dokaza tožena stranka ni bila prekludirana, saj se nanaša na vlogo tožnikov z dne 13.3.2002, v kateri so zahtevali predložitev vročilnic. Del vročilnic pa je tudi izjava o odpovedi pravicam. Pritožba napada tudi odločitev sodišča prve stopnje o obveznosti do Jamstvenega sklada RS. Meni, da je določilo 28. člena ZJSRS neustavno. Sklad je namreč sredstva, ki jih namenja delavcem, od tožene stranke prejel skozi plačane prispevke. Če mora vse poravnati tožena stranka, bo sklad za te prispevke obogaten. Izpodbija tudi sklep o stroških postopka. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe, s katero naj se zahtevek zavrne in se toženi stranki priznajo stroški postopka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikom delovno razmerje prenehalo na podlagi finančne reorganizacije, po programu, potrjenem v postopku prisilne poravnave. Zato je odločilo, da so upravičeni do odpravnine, ker jim je delovno razmerje prenehalo 15.7.1999, torej po uveljavitvi novele Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o jamstvenem skladu RS, sprejete 3.7.1999. Pri tem je izhajalo iz stališča, da je delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, šele novela ZJSRS priznala pravico do odpravnine. Glede tega stališča ima pritožba prav, da z novelo ZJSRS ni bila ustanovljena nova pravica.

Neutemeljena pa je pritožba v nadaljevanju, ko zavzema stališče, da tožniki do odpravnine zaradi tega sploh niso upravičeni. Nasprotno, pravica do odpravnine izhaja iz 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tudi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, so presežni delavci, saj je razlog za prenehanje delovnega razmerja ekonomske narave. Zato imajo enake pravice, kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje po programu reševanja trajno presežnih delavcev, torej tudi pravico do odpravnine v skladu s 36. f členom ZDR/90. Ta določba predstavlja pravno podlago za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, že od uveljavitve Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93). O tem je jasno stališče zavzelo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-138/00 z dne 10.4.2003. Za priznanje pravice do odpravnine oz. ugoditev zahtevku iz tega naslova ni pomembno, ali so tožniki svojo terjatev v postopku prisilne poravnave priglasili. Glede na določbi 3. odstavka 59. člena in 3. odstavka 64. člena ZPPSL pogoj za izplačilo terjatve ni njena priglasitev v postopku prisilne poravnave. Sicer pa je odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja prednostna terjatev iz 160. člena ZPPSL, na katero se učinki potrjene prisilne poravnave sploh ne raztezajo (2. odstavek 60. člena ZPPSL). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da glede vprašanja priglasitve terjatev v postopku prisilne poravnave ni ugotovilo odločilnih dejstev.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek Jamstvenega sklada RS. Pritožbene navedbe so neupoštevne in brez pravne podlage. ZJSRS v 28. členu izrecno daje pravico Jamstvenemu skladu RS, da terjatve upravičenca (to je delavca, ki mu delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca) proti delodajalcu preidejo do višine pravic, zagotovljenih po tem zakonu, na Sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic. S prehodom terjatve vstopi Sklad v razmerju do delodajalca v položaj delavca do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic. Zato je upravičen do povrnitve zneska, ki ga je izplačal tožnikom.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Jamstveni sklad RS tožnikom izplačal skupno 451.341,00 SIT na dan 27.1.2000, zato ima pravico do povrnitve vtoževanega zneska.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o dokaznem predlogu za vpogled v izjave z dne 15.7.1999. Prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi je bil izveden dne 13.3.2002. Do vključno tega naroka podpis izjave kot dejstvo, pomembno za odločitev, ni bilo omenjeno in vpogled v izjave ne predlagan. Po 286. členu ZPP, ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Predlog tožene stranke v odgovoru na tožbo je bil zavrnitev zahtevkov. Eno od odločilnih dejstev, ki bi lahko utemeljilo ta predlog, bi bile navedene izjave tožnikov, s katerimi naj bi se odpovedali - med drugim - tudi pravici do odpravnine. Iz vloge tožnikov z dne 12.3.2002 ne izhaja v zvezi z izjavo ali celo zahtevkom nič takega, kar bi opravičevalo toženo stranko, da izjave ni omenila že v odgovoru na tožbo ali vsaj na prvem naroku. Nasprotno, tožniki izjave ne omenjajo. Vpogled v vročilnico, katere sestavni del je slučajno tudi sporna izjava, pa so predlagali iz razlogov, ki z izjavo nimajo zveze: vročilnica naj bi dokazovala datum vročitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zato je pritožbeno navajanje o tem, da tožena stranka z dokazom ni bila prekludirana, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije tožena stranka sama.