Jedro

Dejstvo, da naj bi osumljenec streljal z neznanim strelnim orožjem kalibra 7,65 mm s petimi pripadajočimi naboji, ki spadajo v kategorijo B 3. člena Zakona o orožju (ZOro), za katere je po 10. členu omenjenega zakona potrebno imeti orožno listino, te pa da ni imel, zadošča zgolj za sklepanje, da je osumljenec v času obravnavanja kaznivega dejanja posedoval orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine, kar je po 4. točki 81. člena ZOro prekršek. Niso pa to okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je obsojenec navedeno orožje in strelivo tudi hranil. Okoliščine, da osumljenec že eno leto ne stanuje na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, da se po lastnih navedbah seli iz kraja v kraj in neprijavljen prebiva pri znancih, da je samski, brez zaposlitve in premoženja ter ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, kažejo, da je podana realna nevarnost, da bi se osumljenec v primeru izpustitve na prostost skrival in na ta način oviral nemoten potek kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 18.5.2004 zoper osumljenega D.B. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, v katerega mu je vštel čas od dne 17.5.2004 od 7.00 ure, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 210. člena ZKP osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenega D.B. odpravi in ga nadomesti z ukrepom hišnega pripora (199.a člen ZKP) ali javljanja na policijski postaji (195.a člen ZKP).

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici osumljenega D.B. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da okoliščine, navedene v napadeni pravnomočni odločbi, ne nudijo podlage za utemeljen sum, da je osumljeni D.B. storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ. O stopnji suma, potrebni za odreditev pripora, je sodišče sklepalo na podlagi obvestil, ki so jih policiji dali oškodovanec D.S., P.B., D.P., Z.M. Ti so povedali, da je prišlo do streljanja v trenutku, ko se je na kraj pripeljal rdeči avtomobil Renault traffic, iz katerega je nekdo večkrat ustrelil. Sodišče je tudi navedlo, da je bilo na kolovozni poti najdenih pet tulcev kalibra 7,65 mmm in da je glede na poškodbe na sopotnikovih vratih mogoče utemeljeno sklepati, da je streljal voznik. Navedeno vozilo, v katerem je bila le še osumljenčeva sestra V., pa je po lastni navedbi upravljal osumljeni D.B. Glede na to, da je bil med streljanjem zadet v vrat oškodovanec D.S. in dobil hudo telesno poškodbo, je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je glede tega kaznivega dejanja stopnja verjetnosti, potrebna za odreditev pripora, podana. Takemu sklepanju tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Kolikor pa vložnica navaja, da orožja (pištolo), katero naj bi osumljenec posedoval, policija pri njem ni našla, pa tudi drugje ne, da obvestila, na katere se sklicuje sodišče, niso verodostojna, saj da so spor zanetili občani, vložnica zavrača v napadeni pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za njene navedbe, da oškodovanec D.S. strelca ni videl in ga tudi ne bi prepoznal, da ni nobenega materialnega dokaza, da je streljal ravno osumljenec, saj pri njem kljub opravljenim hišnim preiskavam niso našli nobenega predmeta, ki bi ga povezoval z očitanim kaznivim dejanjem. S temi navedbami vložnica ponuja lastno dokazno presojo glede obstoja utemeljenega suma za kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Pritrditi je treba zahtevi, kolikor izpodbija obstoj utemeljenega suma glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ. Sodišče v izpodbijanem sklepu tako ni navedlo okoliščin, ki utemeljujejo sum, da je obsojenec hranil neznano strelno orožje kalibra 7,65 mm, s petimi pripadajočimi naboji, ki spadajo v kategorijo B 3. člena Zakona o orožju (ZOro), za katere je po 10. členu omenjenega zakona potrebno imeti orožno listino te pa da ni imel. Dejstvo, da naj bi osumljenec streljal iz navedenega orožja, zadošča zgolj za sklepanje, da je osumljenec v času obravnavanja kaznivega dejanja posedoval orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine (10. člen), kar pa je po 4. točki 81. člena ZOro samo prekršek.

Ne glede na to pomanjkljivost izpodbijanega pravnomočnega sklepa pa je ob ugotovitvi, da je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ pri osumljencu izkazan, podan tudi ta temeljni pogoj za odreditev pripora.

Na obstoj pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je mogoče sklepati, če se osumljenec skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sklep o osumljenčevi begosumnosti oprlo na ugotovitve, da D.B. že eno leto ne stanuje na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, da se po lastnih navedbah seli iz kraja v kraj in neprijavljen prebiva pri znancih. Ta in okoliščine, razvidne iz osumljenčevih osebnih podatkov (da je samski, brez zaposlitve in premoženja), ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je podana realna nevarnost, da bi se osumljenec v primeru izpustitve na prostost skrival in na ta način oviral nemoten potek kazenskega postopka. Z navedbami, da osumljenca še nikoli ni iskala policija, da se še ni primerilo, da bi bil organom pregona nedosegljiv, tudi po obravnavanem dogodku ne, saj so ga ti brez težav našli in pridržali, zagovornica osumljenega D.B. ponuja lastno presojo glede osumljenčeve begosumnosti. Na ta način izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče in nanj oprlo sklepanje o osumljenčevi begosumnosti. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Iz izpodbijane pravnomočne odločbe ni nikjer razvidno, da bi sodišče odredilo pripor zoper osumljenca zato, ker je ta pripadnik romske skupnosti. V primerljivo podobnih okoliščinah sodišča zoper osumljence, ne glede na njihovo narodnostno ali drugačno pripadnost, iz razloga begosumnosti praviloma odrejajo pripor, zato sprejete odločitve nikakor ni mogoče ocenjevati kot arbitrarne ali celo diskriminatorne. S tega vidika se kot neutemeljene izkažejo tudi navedbe o zahtevi, da je bil edini razlog za odreditev pripora medijski linč zoper pripadnike romske skupnosti in poseganje politike v sodno vejo oblasti, kar da pomeni grobo in neposredno kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ker da je bil zoper osumljenca odrejen pripor na podlagi njegove narodnostne, rasne oziroma družbene pripadnosti, ki pomenijo tipične osebnostne lastnosti osumljenca.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo tudi razloge, na podlagi katerih ocenjuje, da je zaradi nemotenega poteka kazenskega postopka odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna. Pojasnilo je, da ob izkazani stopnji realne nevarnosti, da se bo osumljenec v primeru odprave pripora skrival, izjava B.B., ki da si tudi sama stalnega prebivališča ni uredila, da bo lahko osumljenec bival pri njej, navzočnosti D.B. v kazenskem postopku ne more zagotoviti. Glede na težo kaznivega dejanja s 3. v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ, okoliščin in načina, na katerega naj bi ga osumljenec storil, pa je poseg v njegovo pravico do prostosti tudi po oceni Vrhovnega sodišča v skladu z načelom sorazmernosti.

Zakonitost pravnomočne odločbe se presoja glede na stanje zadeve v rednem postopku. Zato sklicevanje zahteve na izjavo N.H., priloženo šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, da bo osumljenec med postopkom živel pri njem, da se bo prijavil pri tamkajšnji upravni enoti in tam sprejemal vsa pisanja sodišča ter se nanja redno javljal, na zakonitost sklepa nima nobenega vpliva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica osumljenega D.B. niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.