Jedro

Letni razpored dela sodnikov je akt sodne uprave. Sodniku, ki je bil z razporedom dela sodnikov razporejen na drug oddelek sodišča, ni kršena nobena pravica, saj Zakon o sodiščih v nobeni določbi, tudi ne v določbi 2. odstavka 36. člena, ne zagotavlja sodniku pravice, da sodniško funkcijo opravlja na določenem oddelku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.3.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice, ki jo je ta vložila, ker je menila, da so ji bile s tem, ko je bila z letnim razporedom dela sodnikov, ki ga je sprejel Personalni svet Okrajnega sodišča v ... za obdobje od 24.8.2005, razporejena na oddelek za prekrške, kršene njene zakonske pravice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je letni razpored dela sodnikov na določena pravna področja akt sodne uprave, s katerim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, za kar je odgovoren predsednik sodišča in z njim ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici. Niti Zakon o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/00, 37/04 in 72/05) niti Zakon o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 24/98, 48/01, 67/02, 71/04 in 74/05) sodnikom ne zagotavlja opravljanja sodniške funkcije na določenem oddelku. Sodni red sicer v 158. členu daje napotilo za razporeditev sodnika na posamezno pravno področje, vendar gre le za splošne usmeritve. Upoštevanje teh je določeno predvsem zaradi doseganja čim boljše učinkovitosti pri delu sodišča, za katero je odgovoren v okviru sodne uprave predsednik sodišča (1. odstavek 61. člena ZS). Razpored dela sodnikov zato predlaga predsednik sodišča in nanj posamezni sodnik ne more vplivati. Pisna privolitev sodnika je potrebna le v primeru trajne premestitve sodnika na drugo sodišče ali drug organ ali začasne dodelitve na drugo sodišče ali drug organ (4. odstavek 3. člena ZS). Glede na navedeno sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, da opravi glavno obravnavo, saj izvedba dokazov, ki jih predlaga tožnica, ne bi mogla vplivati na odločitev.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS. Ustavne pravice so ji bile kršene, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 158. člena Sodnega reda. Navaja, da bi jo moral glede na navedeno določbo personalni svet z letnim razporedom dela sodnikov razporediti glede na njena nagnjenja, usposobljenost in dolgoletne delovne izkušnje ter potrebe na civilno področje. Ker je ni, ji je s tem kršena pravica iz 2. odstavka 36. člena ZS. Glede na določbo 2. odstavka 71. člena ZS ni dovoljeno, da se sodniku odvzamejo vsi že dodeljeni spisi - pravdni in nepravdni. Navaja, da je bila s tem, ko so ji bili v nasprotju z navedeno določbo odvzeti vsi že dodeljeni spisi, kršena pravica zakonitega sodnika, zagotovljena v določbi 14. člena ZS. Ker se pisarne oddelka za prekrške nahajajo v stavbi P., v kateri ni zagotovljena varnost, je kršena tudi pravica iz 73.a člena ZS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in sporni razpored dela spremeni tako, da se tožnica ponovno razporedi na civilni oddelek.

Tožena stranka in Predsednik Okrajnega sodišča v Piranu kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi vrhovno sodišče, kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1.1.2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Zato sodišče ta revizijski razlog zavrača kot nedovoljen. Revizijsko sodišče bo zato revizijske razloge preizkusilo v okviru, določenem v 86. členu ZUS-1. Po navedeni določbi vrhovno sodišče preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je presodilo, da je sporni letni razpored dela sodnikov akt sodne uprave, s katerim ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici, pravilno uporabilo določbe ZS. ZS namreč, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, v nobeni določbi, tudi ne v določbi 2. odstavka 36. člena ZS, na katero se sklicuje tožnica, ne zagotavlja sodnikom pravice, da sodniško funkcijo opravljajo na določenem oddelku sodišča. Navedena določba ZS zagotavlja sodniku, da sodniško funkcijo opravlja na sodišču, na katerega je kandidiral, in na sodniškem mestu, za katerega je bil izvoljen. V to pravico pa z razporeditvijo tožnice na drug oddelek ni bilo poseženo. Prav tako po presoji revizijskega sodišča s spornim razporedom ni bila kršena določba 14. člena ZS. Ta sicer res določa, da sodnik sodno oblast izvaja na enem ali več pravnih področij, za katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom. Vendar pa ZS v 71. členu omogoča spremembo letnega razporeda med letom. Spremembe se opravijo po enakem postopku kot sprejem. In, ker je predlagatelj letnega razporeda predsednik sodišča, je ta tudi predlagatelj sprememb in samo predsednik sodišča lahko, če pristojni organ, to je personalni svet njegov predlog zavrne, zahteva, da o predlogu odloči personalni svet neposredno višjega sodišča. Ker glede na navedeno sporni akt ni akt, s katerim bi se odločalo o kakšni tožničini pravici, odločitev sodišča tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna. Zato je tudi tožničin ugovor o kršitvi določb Ustave RS neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določbe 76. člena ZUS-1.