Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 s 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa tožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 16. 12. 2010, nezakonit. Z 2. točko izreka pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožbo v obravnavani zadevi obravnavalo kljub temu, da je bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, ker tožena stranka ni spoštovala ustavne pravice tožnika do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ker pa si z odpravo izpodbijanega akta tožnik ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 64. člena ZUS-1. Navaja, da tudi pri uporabi koncepta varne tretje države veljajo vsi v izpodbijani sodbi našteti mednarodno-pravni in ustavno-pravni standardi ter možnost verižnega vračanja, zato mora imeti prosilec za mednarodno zaščito možnost, da dokaže, da Hrvaška s tem, da bi bil lahko zaradi verižnega izročanja izročen Grčiji, ni varna država, to pa je tožnik tudi uveljavljal v upravnem sporu.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zoper sklep tožene stranke zavrne oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in da se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nerelevantna trditev sodišča, da pri uporabi instituta varne tretje države obstaja nevarnost t. i. verižnega vračanja osebe iz ene države v drugo in morebiti v naslednje države. Ta možnost namreč obstaja pri vseh odstranitvah oseb, ki nimajo naslova za legalno bivanje v določeni državi. ZMZ v tretji alineji prvega odstavka 61. člena določa, da mora država, da se lahko razglasi za varno tretjo državo, spoštovati prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu. Če Republika Hrvaška tega kriterija ne bi izpolnjevala, potem ne bi bila razglašena za varno tretjo državo. Nikjer ni pravne podlage za navedbo sodišča, da bi morala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izkazati obstoj določenega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, na podlagi katerega bo Republika Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države, še manj pa, da jih ne bo vračala v Grčijo.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje, enako pa je to določeno za evropsko varno državo v prvem odstavku 62. člena ZMZ. Kriteriji za določitev oziroma razglasitev varne tretje države so določeni v prvem odstavku 61. členu ZMZ. Na podlagi drugega odstavka tega člena varno tretjo državo na podlagi teh kriterijev določi Vlada Republike Slovenije, ki pa mora o določitvi države kot varne tretje države obvestiti Evropsko komisijo (tretji odstavek). Po drugem odstavku 62. člena ZMZ mora biti za pričetek postopka po tem konceptu izpolnjen pogoj, da je prosilec poskušal nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz evropske varne tretje države. Postopka iz 60. in 62. člena pa določata 63. in 64. člen ZMZ, in sicer prvi odstavek 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po drugem odstavku tega člena pa lahko prosilec ves čas trajanja postopkov iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Po 64. členu ZMZ pa mora pristojni organ prosilcu posredovati dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito. Obvestilo mora biti prevedeno v jezik varne tretje države. Vlada RS je Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo z istoimenskim odlokom (Ur. l. RS, št. 50/2008).

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo že navedene določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ. Prav tako pa prosilcu ni posredovala dokumenta iz 64. člena ZMZ, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito.

8. Ker tožena stranka tako tožnika ni predhodno seznanila, da bo vodila postopek po konceptu varne tretje države, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi kršila temeljno načelo iz tretjega odstavka 7. člena ZMZ, po katerem mora uradna oseba v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam. Prav tako pa je kršila tudi določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, po katerem uradna oseba, če glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori, kot tudi prva odstavka 9. in 138. člena ZUP, po katerih je med drugim treba pred izdajo odločbe strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

9. To pa še zlasti glede na to, ker naj bi v obravnavanem primeru tudi šlo za ranljivo osebo (mladoletnika brez spremstva, prvi odstavek 15. člena ZMZ). Za take osebe pa je določeno, da se jim zagotavljajo posebna nega, skrb in obravnava, zato je tožena stranka ravnala tudi v nasprotju z določbami prvega odstavka 9. člena v zvezi s 6. in 7. točko drugega odstavka 16. člena ZMZ. V tej zvezi Vrhovno sodišče glede na domnevno tožnikovo mladost in siceršnje okoliščine obravnavanega primera ter glede na tožnikove grožnje (da bo zaradi vrnitve na Hrvaško začel gladovno stavkati, da se bo fizično poškodoval in da je izrazil resno namero, da si vzame življenje) tudi v celoti zavrača pritožbene ugovore tožene stranke, da se z grožnjami o samopoškodovanju in samomoru srečuje skoraj vsakodnevno in da je iz te prakse razvidno, da v nobenem primeru ni šlo za resen namen, ampak zgolj za izsiljevanje ter da če bi tožena stranka te grožnje upoštevala, potem izvajanje postopkov za priznanje mednarodne zaščite skoraj ne bi bilo mogoče. Ne gre namreč za vplivanje navedenih okoliščin na odločitve tožene stranke o mednarodni zaščiti, temveč predvsem na zagotavljanje taki (ranljivi) osebi temeljnih procesnih in drugih pravic, vključno s pravico do sodnega varstva.

10. Vrhovno sodišče v tej zvezi tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka glede na vse okoliščine obravnavanega primera (da je bila o tožbi in vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe pred izročitvijo obveščena) s tem, ko je tožnika predala Republiki Hrvaški, ne da bi počakala na odločitev o tožnikovi tožbi in o predlogu za izdajo začasne odredbe, kršila tožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Res je sicer, da iz določb ZMZ neposredno ne izhaja, da tožba zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ, ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi, vendar zadržanje izvršitve po presoji Vrhovnega sodišča izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. Sicer se bo uveljavila praksa, da bo praktično kakršnakoli sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Smiselno enako pa velja tudi v primeru vložene oziroma izdane začasne odredbe. Pritožbene očitke tožniku, da je bil izpodbijani sklep tožene stranke izvršen tudi zaradi tega, ker je tožnik vložil tožbo šele zadnji dan roka, pa Vrhovno sodišče v celoti zavrača. 11. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da odlok Vlade Republike Slovenije o razglasitvi varne tretje države zavezuje toženo stranko, vendar pa je že iz dikcije odloka o razglasitvi Republike Hrvaške (da se šteje) za varno državo razvidno, da gre za izpodbojno domnevo. V primeru spremenjenih, npr. izrednih, okoliščin bi, kljub sicer sprejetemu odloku, navedena dikcija omogočila tudi sami toženi stranki, da instituta varne tretje države zaradi takih okoliščin ne uporabi.

12. To pa ne pomeni, da bi morala tožena stranka v vsakem primeru v obrazložitvi odločbe (sklepa) navesti, na podlagi katerih informacij o stanju v tretji državi je Vlada Republike Slovenije sprejela odločitev, da je posamezna država oziroma konkretno Republika Hrvaška varna tretja država. Metodološka pravila iz Procesne direktive (27(2) (b) člen)), ki določa, da je uporaba koncepta varne tretje države na podlagi pravil nacionalne zakonodaje možna, vključno z metodološkimi pravili, ki pristojnim organom omogočajo, da ugotovijo, da lahko koncept varne tretje države uporabijo za posamezno državo, so namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča generalno določena v prvem odstavku 61. člena ZMZ.

13. Seveda pa je tako (in drugo dokumentacijo) sodišču prve stopnje dolžna tožeča stranka posredovati na poziv sodišča, če prosilec za mednarodno zaščito izpodbija tak odlok, sodišče pa meni, da z odlokom razglašena varna tretja država ne izpolnjuje kriterijev za tako razglasitev, oziroma če okoliščine posameznega primera kažejo na to, da posamezna država, kljub njeni razglasitvi za varno tretjo državo, ni varna za določenega prosilca. Zato tudi ni izključena preučitev varnosti države od primera do primera za določenega prosilca, nobenega dvoma pa ni, da gre po izrecni določbi drugega odstavka 63. člena ZMZ pravica prosilcu, da lahko ves čas trajanja postopkov po konceptu varne tretje države predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država. Ker, kot je že navedeno, tožena stranka tega tožniku ni omogočila, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sklep tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito že zgolj iz tega dejstva nezakonit. 14. Ne glede na navedeno pa se Vrhovno sodišče tudi strinja s toženo stranko, da uporaba instituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, ne more biti pogojevano z obstojem predhodnega (formalnega ali neformalnega) sklenjenega sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Republiki Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer vsekakor lahko v medsebojno korist pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ne predvidevata niti ZMZ niti Procesna direktiva.

15. Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).