Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze in navedlo odločilna dejstva, na katere je oprlo svojo odločitev, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožba obdolženega V. J. se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odstavku 98. člena v zvezi z II. odstavkom 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi V. J. dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnina v višini 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo obdolženega V. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanje varnosti po I. odstavku 145. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo za obe kaznivi dejanji in mu določilo kazen dveh in štirih mesecev zapora. Po določilu 2. točke II. odstavka 47. člena KZ mu je določilo enotno pet mesečno zaporno kazen, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka v višini 62.150,00 SIT in povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo obdolženi V. J. po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniku ne gre pritrditi, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče se v tem delu pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ko je sledilo izpovedbi oškodovancev A. J. in A. J.. Oškodovanka je namreč prepričljivo izpovedala, da ji je obdolženec večkrat grozil, tudi v navzočnosti policistov in da se je teh groženj ustrašila do te mere, da se je odselila in se ni več vrnila zaradi lastne varnosti. Pritožnik napačno navaja, da te izpovedbe ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič, saj je A. J. povedal, da je obdolženec oškodovanko večkrat ustrahoval in da se je odselila prav zaradi njegovih groženj.

Sodišče prve stopnje je glede poškodb oškodovanca A. J. sledilo mnenju izvedenke sodnomedicinske stroke, ko je ta ugotovila, da je A. J. utrpel lahke telesne poškodbe in da je način poškodovanja, udarec s pestjo v obrazni del glave takšen, da se telo lahko hudo telesno poškoduje. O napadanju obdolženca na oškodovanca pa sta prepričljivo izpovedali tudi priči J. J. in I. L.. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje tako navedlo vsa odločilna dejstva in izvedlo dokazno oceno.

Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sklene, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Glede na ugotovljeno sta bili očitno izpovedbi obeh oškodovancev, ki pa se ujemata tudi z ugotovljenimi časovnimi okoliščinami, katere izhajajo iz podatkov v spisu, tako prepričljivi, da ju je sodišče sprejelo.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali gre pri dejanju za silobran, kot to zatrjuje obdolženec v zagovoru, saj oškodovančeve poškodbe in skladni izpovedbi prič J. J. in I. L. pričajo o napadanju obdolženca na oškodovanca A. J.. Zato v tem delu ni ugotavljalo dejstev v zvezi s silobranom in tudi ni kršilo določb kazenskega zakonika, ko ni uporabilo določb le-tega glede silobrana.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da tudi del sodbe, ki se nanaša na krivdo, ni obrazložen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obdolženi dejanji storil naklepno, saj je oškodovanki A. J. izrekel hude grožnje in jo uspel tako prestrašiti, da se je odselila, prav tako pa je tudi zavestno in hote poškodoval A. J.. Prvostopno sodišče je tako obrazložilo krivdo v objektivnem in subjektivnem pogledu.

Pri odločanju o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse podane okoliščine, ko se je odločilo za izrek pogojne obsodbe in obdolžencu določilo enotno kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Pri tem je upoštevalo tako težo storjenega kaznivega dejanja in način s katerim je bilo to storjeno, kot tudi osebne razmere in lastnosti obdolženca.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP.

Ker obdolženi V. J. s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obdolženčeve premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje.