Jedro

Tožnik je imel z vidika zahtev, ki jih je postavilo ESČP, v času prestajanja pripora in zapora dovolj prostora.

Priporniki (zaporniki) pohištvo v sobi uporabljajo, zaradi česar je tudi ta del njihovega osebnega prostora. ESČP v zvezi s pohištvom v sobi res poudarja, da to (dodatno) zmanjšuje osebni prostor v sobi, a vendar ne zahteva, da bi bilo potrebno površino pohištva od za presojo relevantnega prostora (površine) odštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 11. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska 27.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2017 do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15-ih dni plačati pravdne stroške v znesku 2.469,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo. Zagrešilo naj bi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prihaja v odločilnih dejstvih v nasprotje med tem, kar navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin. Z opravljenim ogledom bi se lahko sodišče prepričalo, da tožnik ni imel dovolj osebnega prostora in da so njegove navedbe resnične, kar potrjujejo tudi skice tlorisa sob, ki jih je sam narisal. Sodišče prihaja v nasprotje med ugotovitvijo skic tlorisa sob in svojim zaključkom, da je imel tožnik dovolj osebnega prostora. Zmotno zaključuje, da je pohištvo v sobi, ki ga uporabljajo priporniki in zaporniki, tudi del njihovega osebnega prostora. To je povsem nelogično, saj pohištvo še dodatno zmanjšuje osebni prostor in otežuje bivanje zapornikov in pripornikov v sobi. Sam je ob zaslišanju dne 31. 1. 2019 podrobno izpovedal, kako pohištvo v sobah omejuje gibanje. Priča V. V. je potrdil njegove navedbe, da je bilo v drugem nadstropju, kjer sta bila skupaj v sobi, zelo malo prostora. Sodišče je z zavrnitvijo dokaza z ogledom prostora dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, saj bi se lahko prepričalo, da pohištvo zmanjšuje osebni prostor. Slednje prihaja v nasprotje s tem, ko navaja, da je s strani tožnika narisana sklica tlorisa sobe št. 131 in št. 5 dovolj natančna v velikosti 16,20 m2, zaradi česar bi moralo izhajati iz njegovih meritev in ne, kot navaja tožena stranka, 18,83 m2. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo meritev 16,20 m2 ali 18,83 m2. Iz zapisnika z dne 31. 1. 2019 nikjer ne izhaja, da naj bi tožnik navedel, da sta bili sobi št. 49 in 59 velikosti približno 8 m2, ampak je, kot izhaja iz priložene skice tlorisa sobe v priporu, velikost 6,40 m2. Poleg tega, da je imel tožnik premalo osebnega prostora v sobah v času pripora in zapora, je bil v tem času podvržen tudi neustreznim okoliščinam bivanja, kar so potrdile zaslišane priče. Ne drži, kar navaja sodišče, da je imel na voljo druge kompenzacijske elemente, ki so pripomogli k manj strogemu izvrševanju preživljanja pripora in kazni zapora. Pritožnik pojasnjuje, kaj naj bi v zvezi s tem izpovedal. Samo dvakrat tedensko je lahko koristil fitness po eno uro. Do te njegove izpovedbe se sodišče ni opredelilo. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja, kaj naj bi izpovedale priče V. V. in F. F. Priča Š. Š. naj bi bil neverodostojen. Ne more namreč držati, da je bil tožnik 15 ur izven sobe, saj potem ne bi bil niti dosežen namen zapora. Enako velja za pričo C. C. Sodišče se ne opredeli do izpovedbe tožnika in ne navede, zakaj verjame zgoraj navedenim pričam, če sta priči V. V. in F. F. potrdili njegove navedbe. Sodišče ne navede, zakaj tožniku ne verjame glede izhodov, saj sta njegovo izpovedbo potrdili priči F. F. in V. V. Zmotno je ocenilo izpovedbe prič in s tem zmotno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik poudarja, da je bil nameščen v sobi med kadilci in da so trije kadili, čeprav sam ne kadi. Onemogočeno mu je bilo tudi redno tuširanje, saj je zmanjkovalo vode, pri čemer voda kljub odprtim pipam ni tekla ali pa je tekla zelo mrzla voda. Sobe so bile zaradi slabega prezračevanja zelo slabega vonja. V nadaljevanju izpostavlja, kaj sta izpovedala priči V. V. in K. K. Sodišče je v nasprotju z izpovedbo prič in tožnika zaključilo, da niso bile slabe sanitarne razmere. Ko se opredeljuje do zatrjevanih kršitev, povzema le tiste izpovedbe prič, ki so v korist tožene stranke, ne opredeli pa se do prič tožnika ali pa le selektivno povzema njihove izpovedbe. Povsem nelogično je sledilo temperaturam, priloženih s strani tožene stranke, ki so bile objavljene na spletni strani Agencije Republike Slovenije za okolje, ne pa temperaturam, ki jih je izmeril tožnik. Nesporno so pravilne temperature, ki jih je izmeril sam, pri čemer so temperature v zunanjem svetu bistveno nižje. Pojasnjuje, kaj izhaja iz tabel, ki jih je priložil. Ne drži navedba sodišča, da je temperatura v času njegove nastanitve v sobi št. 5 le štirinajstkrat presegla 30- Celzija. Visoke temperature v mansardi sta potrdili tudi priči K. K. in V. V. Izkazal je, da so temperature 112 krat presegle 30 stopinj. Sodišče podaja nerazumno primerjavo med povprečnimi posamezniki na območju Ljubljane ali pa na primer bolniki v bolnišnicah in le selektivno povzema izpovedbe prič. V. V. ni izrecno navedel, da je tožnik gladovno stavkal zaradi otrok, sploh pa ne, da ni stavkal zaradi razmer v zaporu.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neustrezno obrazloženo je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.1 Vsebino katerega (pisnega) dokaza naj bi slednje napačno povzelo (kar je bistvo očitane procesne kršitve), ni (po)jasn(jen)o. Zgolj okoliščina, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno (oceno posameznih dokazov) sodišča prve stopnje, pa ne more biti podlaga za takšen očitek. Sodišče prve stopnje je v 6. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo (pritožba pa tem zaključkom ustrezno/konkretno niti ne oporeka), da s strani tožnika predlagani ogled prostorov, v katerih je bival v času zapora (pripora), ni bil potreben iz razloga, ker je to2 (kar bi ugotavljalo z ogledom) lahko ugotovilo na podlagi skic, ki jih je slednji sam izdelal, in drugih izvedenih dokazov.3 Pritožbeno zatrjevanje, da bi se lahko sodišče z opravljenim ogledom prepričalo, da tožnik ni imel dovolj osebnega prostora in da so njegove navedbe resnične, je posplošeno (vključno s sklicevanjem na skice) in v nasprotno ne prepriča. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o tem, da je imel tožnik (z vidika zahtev, ki jih je postavilo ESČP4) v času prestajanja pripora in zapora dovolj prostora, napravilo (glej 13. - 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) s (konkretnim) sklicevanjem na tlorise sob, ki jih je predložil sam (prilogi A3 in A4), njegovo izpovedbo in izpovedbe prič, česar vsega pritožba (ustrezno) ne izpodbija, medtem ko je njeno zatrjevanje, da naj bi prišlo sodišče v nasprotje med ugotovitvijo sklic tlorisa sob in svojim zaključkom, da je imel tožnik dovolj osebnega prostora, nejasno5 in že zato neupoštevno.

6. Naziranje sodišča prve stopnje, da priporniki (zaporniki) pohištvo v sobi uporabljajo, zaradi česar je tudi ta del njihovega osebnega prostora, ni nelogično. Res je, da ESČP v zvezi s pohištvom v sobi (glej npr. 77. točko obrazložitve sodbe izdane v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji6) poudarja, da to (dodatno) zmanjšuje osebni prostor v sobi,7 a vendar ne »zahteva«, da bi bilo potrebno površino pohištva od za presojo relevantnega prostora (površine) odštevati. Pritožnik tudi sicer te konkretne površine (ki naj bi dodatno zmanjševala osebni prostor) jasno ne navede,8 medtem ko njegovo sklicevanje na svojo (splošno) izpovedbo o tem, kako naj bi pohištvo v sobah omejevalo gibanje, v tem oziru ne zadošča9 in pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje ne poraja.

7. Sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne navaja, da naj bi bila površina sob št. 131 in št. 5 (v katerih je tožnik prebival v času prestajanja kazni zapora), ki naj bi znašala cca 16 m2, nepravilna, ampak to površino omenja hkrati s toženkino meritvijo sobe št. 5 (to je 18,83 m2). Okoliščino, da omenja obe meritvi, je moč (ob upoštevanju ugotovitev/kriterijev, ki jih je podalo pred in potem) razumeti, da naj bi bilo v enem in drugem primeru dovolj prostora. Sodišče prve stopnje tudi nikjer ne pravi, da naj bi tožnik navedel, da sta bili sobi št. 49 in 59 velikosti približno 8 m2 (to je v odgovoru na tožbo navedla toženka). Pritožnik ob sklicevanju na skico tlorisa sobe v priporu nadalje poudarja, da je bila njena velikost 6,4 m2, kar pa upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v njej bival sam (česar ne izpodbija) in kriterije predstavljene v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, presega zahtevane standarde in ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP.10

8. Posplošeno in v nasprotju s konkretno argumentiranimi ugotovitvami sodišča prve stopnje je tudi pritožnikovo zatrjevanje, da je bil podvržen neustreznim okoliščinam bivanja. Kakšne možnosti za gibanje izven bivalnega prostora oziroma druge kompenzacijske/olajševalne elemente (možnosti) je imel v času prestajanja pripora/zapora, je sodišče prve stopnje (sklicujoč se na vsebino izvedenih dokazov) pojasnilo v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik tudi teh zaključkov z izpostavljanjem svoje izpovedbe, da je bil lahko izven sobe skupaj dve uri in pol, ne uspe izpodbiti.11 Enako velja za pritožbeno omenjanje tožnikove izpovedbe, da je lahko samo dvakrat tedensko koristil fitness po eno uro. Sodišče prve stopnje nikjer ne ugotavlja drugače. Poleg tega ni jasno, zakaj naj bi bil upravičen do (še) več ur fitnessa tedensko. Bistveno, je da je imel (kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje) možnost veliko časa preživeti izven bivalnih prostorov, pri čemer je fitness le ena izmed možnosti za takšno preživljanje.12 Kar se tiče možnosti sprehodov v času pripora, je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe poudarilo, da tožnik toženkinim trditvam o časovnih okvirih, ki jih je imel za sprehode, ni ugovarjal (tega zaključka pritožba ne izpodbija). Na drugi strani je pritožbeno označevanje prič Š. Š. in C. C. za neverodostojni (pristranski) posplošeno13 in posledično neprepričljivo. Zato pritožba ne prepriča niti s poudarjanjem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti omenjenima pričama (ki ju je slednje očitno ocenilo za bolj prepričljivi), ampak izpovedbam F. F. in V. V. Pritožbeno omenjanje Š. Š. izpovedbe z zaključkom, da tožnik ni imel kompenzacijskega elementa v obsegu, kot ga je upoštevalo sodišče, pa je nejasno in posledično neupoštevno. Iz vseh omenjenih razlogov tudi ni moč slediti pritožbenemu očitku14 o zmotni oceni izpovedb prič s strani sodišča prve stopnje, zmotno (nepopolno) ugotovljenemu dejanskemu stanju in kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Kar se tiče okoliščine, da je bil (čeprav sam ne kadi) nameščen v sobi med kadilci (da so trije kadili), čeprav sam ne kadi, tožnik sami ugotovitvi sodišča prve stopnje15 (ki se sklicuje na izpovedbo priče V. V:), da se slednji zaradi kajenja ni pritoževal, ne nasprotuje, poudarja pa, da to ne pomeni, da ga ni motilo. Kaj naj bi to točno pomenilo, ne pojasni, prav tako ni razvidno, da bi v tem oziru karkoli ustrezno (konkretno) zatrjeval že v postopku na prvi stopnji.16 Na drugi strani tožnik z zatrjevanjem drugačnega stanja oziroma izpostavljanjem posplošene izpovedbe K. K. (da je bila glede higiene katastrofa) ne poraja nobenih pomislekov niti v zaključke sodišča prve stopnje (podane v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) o (ustreznih) možnostih, ki jih je imel za tuširanje. Zakaj ni moglo ugotoviti oziroma (pravilneje) zakaj tožnik ni uspel izkazati slabih sanitarnih in higienskih razmer (kot oblike protipravnosti), pa je sodišče prve stopnje (tudi) ob sklicevanju na priče, ki jih je predlagal tožnik (K. K. in V. V.), pojasnilo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek o selektivnem „izboru“ (izpovedb) prič s strani sodišča prve stopnje oziroma o neupoštevanju prič, ki jih je predlagal sam, zato očitno ne drži. 10. Pri presoji njegovih trditev o neznosnih poletnih temperatur sodišče prve stopnje ni dalo prednosti meritvam temperatur, ki jih je tožnik opravil sam (glej prilogo A8), ampak se je upravičeno naslonilo na izmere, objavljene na spletni strani Agencije RS za okolje - ARSO (priloga B73). Le-te je spričo dejstva, da so bile napravljene s strani za to usposobljene strokovne organizacije pravilno štelo za bolj objektivne oziroma točnejše. Pritožnikovo zatrjevanje, da so „nesporno“ pravilne temperature, ki jih je izmeril sam, je neizkazano, njegovo poudarjanje, da so temperature v zunanjem svetu bistveno nižje (od tistih, ki jih je izmeril sam), pa ne le novo17 (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak hkrati posplošeno (nepojasnjeno18). Posledično je neprepričljivo izpostavljanje, kaj naj bi o temperaturah izhajalo iz tabel, ki jih je predložil sam, oziroma izpostavljanje izpovedb V. V. in K. K. (ki nista govorila o konkretnih temperaturah, ampak o splošnem stanju na tem področju19), kar pomislekov v pravilnost podatkov ARSO (in na tej podlagi narejenih zaključkov sodišča prve stopnje20) ne poraja.21 V. V. je ob svojem zaslišanju dne 31. 1. 2019 omenil tožnikove skrbi zaradi otrok, šele po dodatnem vprašanju, ali jih je slednji pretrpel tudi zaradi razmer v zaporu, pa je to (bolj ali manj jasno) potrdil. Vse navedeno oziroma okoliščina, ali obstaja vzročna zveza med zatrjevanimi tožnikovimi težavami na zdravstvenem področju in razmerami v zaporu/priporu (v zvezi s čimer pritožnik vztraja, da bi bilo potrebno angažirati izvedenca psihiatrične/psihološke stroke), ni pomembna, saj (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa tega ne uspe izpodbiti) tožnik protipravnega ravnanja na toženkini strani ni izkazal oziroma očitane kršitve niso podane (glej npr. 6 in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Upoštevaje, da tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 To je velikost bivalnih prostorov v ZPKZ Ljubljana in notranjo razporeditev pohištva. 3 To je izpovedb B. B. in Š. Š. 4 Oziroma priporočil v poročilu odbora ZN proti mučenju. 5 Ni pojasnjeno, v čem (točno) naj bi bilo to nasprotje podano. 6 Glej tudi 20. točko obrazložitve sodbe izdane v zadevi Štrukelj proti Sloveniji. 7 Navedba sodišča, da tudi prostor, ki ga zaseda pohištvo, predstavlja del osebnega prostora zapornikov (pripornikov), je stališče in ne dejanska ugotovitev, ki bi bila vezana na opravo ogleda, kot to navaja pritožba. Poleg tega pritožnik ogleda prostorov (sob) ni predlagal v zvezi s trditvijo, da pohištvo zmanjšuje osebni prostor (glej njegovo prvo pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2018). 8 Zgolj posplošeno se sklicuje na izračune v skicah tlorisa sob v priporu in zaporu. 9 Enako velja za omenjanje (upoštevaje konkretne/točne površine, ki jih je potrebno v taki presoji upoštevati) v tem oziru posplošene izpovedbe priče V. V., sklicevanje na skice tlorisa sob ter zapisnik z dne 31. 1. 2019. 10 Ni moč (saj ne izpodbije drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje) slediti pritožnikovi trditvi, da je imel v času pripora manj kot 2,4 m2 osebnega prostora v sobah št. 49 in 59, prav tako slednji s posplošenim sklicevanjem na skice tlorisov, ki jih je sam izdelal, ne poraja nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) glede površine sob, v katerih je prebival v času zapora, in števila sojetnikov, s katerimi je v njih prebival (na podlagi teh dveh kriterijev/okoliščin je moč ugotoviti osebni prostor, ki ga je v obravnavanem obdobju imel). 11 Enako velja za izpostavljanje posameznih izsekov izpovedb prič V. V. in F. F. 12 Zaradi česar za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje tudi ni bistveno, da se sodišče prve stopnje do njegove izpovedbe v zvezi s fitnessom ni opredelilo. 13 Edini konkreten (pa še ta neprepričljiv) pritožbeni argument je ta, da bi bila možnost 15 ur, ki naj bi jih imel (Š. Š., ki je ob zaslišanju dne 31. 1. 2019 omenjal 15 ur, je v tem okviru štel 8-urno delo, dve uri sprehoda, dve urno večerno prisotnost v dvorani, telefoniranje, tuširanje, itd.., in ni govoril le o „izhodih izven sobe“, o katerih je 31. 1. 2019 izpovedal V. V.) tožnik za gibanje izven bivalnega prostora, v nasprotju z namenom zapora, kar pa seveda ni res. Na drugi strani sam tožnik meni, da bi moral imeti na razpolago še več ur fitnessa (torej prostega časa) tedensko. 14 Ki tudi sicer ni dovolj obrazložen. 15 Glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 16 Glej trditve, ki jih o svoji namestitvi v sobi med kadilce, podal v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2018. 17 Glej tožnikovo prvo pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2018. 18 In sicer ali naj bi to veljalo nasploh ali v konkretnem primeru (in zakaj točno). 19 Tako pritožba izpostavlja K. K. izpovedbo, da je bila poleti temperatura v sobah „za znoreti“. 20 Katerega ugotovitev, da se tožnikovo trpljenje zaradi visokih temperatur v tistem obdobju ni razlikovalo od položaja povprečnega posameznika na območju Ljubljane ali bolnikov v bolnišnicah, je povsem na mestu. 21 Ker ni (po)jasn(jen)o, na kakšni podlagi bi morali biti v zaporih nameščene klime, je brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje, da jih ni bilo.