Jedro

V sporu majhne vrednosti se sme sodbo in sklep izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja toženec, je zato nedovoljeni pritožbeni razlog.

Neutemeljen je ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je vsak priliv na TRR pretrgal zastaranje. Gre za posredno pripoznavo dolga, kot to izhaja iz drugega odstavka 364. člena OZ. Zastaranje pa je bilo pretrgano tudi s sklenitvijo Pogodbe o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu z dne 2. 12. 2016, iz katere izhaja toženčevo priznanje negativnega stanja na njegovem računu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.462,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2018 dalje, s sklepom pa sklenilo, da ji je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.418,85 EUR.

2. Toženec je proti obema odločitvama vložil pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev obeh odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz dopolnitve tožbe in prve pripravljalne vloge tožnice še vedno ni razvidno, kaj naj bi vtoževani znesek predstavljal, zato je tožba nesklepčna. Če izhaja iz Pogodbe o vodenju študentskega transakcijskega računa iz leta 2008, potem je terjatev že zastarala. Negativno stanje na transakcijskem računu je bilo od 22. 8. 2012 dalje večje od vtoževanega zneska, zato je vtoževana terjatev zastarala z naknadno sklenjenimi pogodbami o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu toženec terjatve ni pripoznaval. Opozarja tudi na ugovor zastaranja zamudnih obresti, ki so se natekle pred 20. 3. 2015. Te so v celoti zastarane, zato tožnici ničesar ne dolguje. Ker je tako, je tožnica tista, ki bi morala njemu povrniti stroške postopka.

3. Pritožbi sta neutemeljeni.

4. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, zato se v tem sporu uporabljajo postopkovna pravila iz tridesetega poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo za spore majhne vrednosti (443. člen ZPP). V teh se smeta pritožba zoper sodbo in sklep izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja toženec, je zato nedovoljeni pritožbeni razlog. To pa hkrati pomeni, da je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, dejanska podlaga tudi pritožbene odločitve.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je toženec 31. 7. 2008 sklenil s tožnico pogodbo o vodenju študentskega transakcijskega računa. Z njo je istega leta sklenil tudi pogodbo o dovoljeni prekoračitvi sredstev na navedenem računu. Kasneje je sklenil še več takšnih pogodb, nazadnje 2. 12. 2016 pogodbo za čas od 1. 12. 2016 do 30. 11. 2017, s katero se je zavezal, da po 30. 11. 2017 negativno stanje na njegovem transakcijskem računu ne sme presegati 1.410,00 EUR. Ker toženec tega pogodbenega pogoja ni izpolnil in je navedenega dne negativno stanje na njegovem TRR presegalo omenjeni znesek, je tožnica po predhodnem opominjanju 14. 3. 2018 odstopila od pogodbe. Posledica razveze pogodbe pa je obveznost povrnitve tistih sredstev, ki jih je tožnica izplačevala z omenjenega računa za tožnika in za katera toženec ni imel kritja in predstavljajo t.i. negativno stanje na računu (2. odstavek 1054. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR in 111. člen Obligacijskega zakonika, OZ)). Na dan razveze pogodbe (14. 3. 2018) je bilo negativno stanje 1.462,67 EUR (stanje glavnice na dan 13. 3. 2018) oziroma z zakonskimi zamudnimi obrestmi za en dan (0,32 EUR) 1.462,99 EUR. To pa je tudi znesek, ki je predmet tožničinega tožbenega zahtevka.

6. Višina navedenega zneska izhaja iz izpisa prometa za obdobje od dneva sklenitve pogodbe (31. 7. 2008) do dneva njene razveze (14. 3. 2018) v katerem so navedeni vsi toženčevi pologi na račun in dvigi z računa, ki jih toženec ni prerekal, znesek 1.462,67 pa predstavlja končno (negativno) stanje na računu. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da ni razvidno, kaj naj bi navedeni znesek predstavljal, kot tudi, da ni jasno na kaj bi se nanašale zamudne obresti v višini 0,32 EUR. Gre za obračunane obresti od glavnice 1.462,67 EUR za en dan (14. 3. 2018).

7. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je vsak priliv na TRR pretrgal zastaranje. Gre za posredno pripoznavo dolga, kot to izhaja iz 2. odstavka 364. člena OZ. Zastaranje pa je bilo pretrgano tudi s sklenitvijo Pogodbe o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu z dne 2. 12. 2016, iz katere izhaja toženčevo priznanje negativnega stanja na njegovem računu. To se nanaša tudi na zamudne obresti, če so te zajete v znesku negativnega stanja.1 Ker je bila tožba vložena 20. 3. 2018 do zastaranja ni prišlo.

8. Glede na navedeno je odločitev o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilna, hkrati pa ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka iz 2. odstavka 239. člena ZPP. Zato je pravilna tudi stroškovna odločitev. Obe pritožbi je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

1 Kateri del glavnice naj bi predstavljal obresti toženec ni specificiral. Glede na zakonsko določbo 288. člena OZ pa se je s toženčevimi prilivi najprej odplačevalo stroške, nato obresti in šele potem glavnico.