Jedro

Dejstvo, da je v drugi kazenski zadevi, ki jo je vodil isti sodnik na prvi stopnji, obsojencu bila izrečena kazen, ki jo je nato pritožbeno sodišče znižalo, samo po sebi ne daje podlage za sklepanje o utemeljenem dvomu v sodnikovo nepristransko sojenje v pritožbenem postopku.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, temveč le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obs. M.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 11.1.2003 obs. M.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ropa po 3., 2. in 1. odstavku 213. člena ter roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena v zvezi s 25. členom KZ. Za prvo dejanje mu je določilo kazen devet let zapora, za drugo pa tri leta zapora in mu nato izreklo po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen enajst let in šest mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo od 9.4.2003 od 11.12. ure dalje prestani pripor, v plačilo mu je naložilo znesek zasežene premoženjske koristi v višini 18.554.955,97 SIT, Zavarovalnico T. d.d. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in odločilo, da je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 31.3.2004 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je za kaznivo dejanje roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ določeno kazen zvišalo na pet let zapora, nato pa izreklo obsojencu enotno kazen trinajst let in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov, izvenzakonske partnerice in obsojenčeve sestre zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 200.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenec in zagovornik pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, prvi se sklicuje na razloge 420. člena v zvezi s 367. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zagovornik pa uveljavlja razloga po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec je z vlogo z dne 11.10.2004 pravočasno dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, obsojenec pa se zavzema za znižanje izrečene kazni.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Po njegovem stališču zahteva zagovornika po eni strani v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP izpodbija pravilnost in popolnost dejanskega stanja, po drugi strani pa v smislu zatrjevanih postopkovnih kršitev niti ni vsebinsko utemeljena. V zvezi z zahtevo obsojenca pa meni, da se ne more vložiti zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali televiziji, kar je sicer dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 420. člena in 370. člen ZKP). Po njegovem stališču tudi dejstvo, da so v posameznih drugih zadevah bile izrečene drugačne kazni za kaznivo dejanje ropa, kot je bila izrečena kazen obsojencu, ne predstavlja kršitve zakona. To dejstvo je posledica individualizacije kazenskih sankcij v okviru splošnih pravil za odmero kazni. Po teh pravilih pa se storilcu kazen odmeri v mejah, ki so z zakonom predpisane, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter upoštevanjem olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Ocena teh okoliščin ter določitev kazni (v zakonskih mejah) predstavlja del vrednotenja, ki ni podvržen presoji zakonitosti z vidika primerjave z osebnimi in drugimi okoliščinami, ki vplivajo na drugačno ali drugo vrsto kazni oziroma kazenske sankcije, izrečene drugim storilcem za enaka kazniva dejanja.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik se na splošno sklicuje na kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, ne da bi jih konkretno opredelil. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da ne zadošča navedba zakonskih razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP, temveč mora vložnik zahteve konkretno utemeljiti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Posplošenih navedb o kršitvah zakona, na katere se zahteva sklicuje, namreč ni mogoče preizkusiti. Če vložnik zahteve uveljavlja kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, mora utemeljiti tudi vzročno zvezo med konkretno uveljavljano kršitvijo in zakonitostjo pravnomočne odločbe. Uveljavljanih kršitev zagovornikova zahteva ni z ničemer utemeljila. S sicer nepovezanimi navedbami ter trditvijo, da kaznivo dejanje ropa dne 13.11.2002 obsojencu ni dokazano in z lastno oceno izvedenih dokazov, uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Povsem enako velja tudi za navedbo zahteve, da s kaznivim dejanjem z dne 13.11.2002 ni bila pridobljena protipravna premoženjska korist, ker je bil denar zaradi sprožitve rdečega barvila popolnoma neuporaben. Tudi nadaljnja izvajanja, s katerimi se zahteva zagovornika glede kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena v zvezi s 25. členom KZ, storjenim dne 17.2.2001, sklicuje na obsojenčev alibi in na izpovedbi prič J.V. ter S.Š., uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navedbe, da je sodišče pri določanju višine kazni "nepravilno uporabilo pravo in zmotno uporabilo materialno pravo" pa tudi ni mogoče preizkusiti, ker gre za splošno in neobrazloženo trditev.

Obsojenec navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti "po 420. členu ZKP, ki se nanaša na 367. člen ZKP". Na podlagi te navedbe je mogoče sklepati, da uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V 367. členu ZKP so določene osebe, ki imajo pravico do pritožbe zoper sodbo. Zahteva ni obrazložila, kako naj bi bila obsojencu kršena pravica do pritožbe in kako naj bi kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato na tak način uveljavljane kršitve zakona ni mogoče preizkusiti.

V obrazložitvi zahteve obsojenec navaja, da mu je senat višjega sodišča prisodil dve leti višjo kazen, da je v senatu sodeloval sodnik poročevalec M.Š., katerega poročanje je vplivalo na takšno odločitev. Slednji je kršil sodniško etiko in vplival na kvaliteto sodnega odločanja. S tem je po stališču vložnika zahteve kršena Ustava Republike Slovenije, določbe ZKP in Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Trdi tudi, da je med pregledovanjem podobnih primerov ugotovil, da je njemu izrečena kazen v primerjavi z drugimi zadevami bistveno previsoka. V dopolnitvi zahteve pa očita sodišču, da ni postopalo v skladu z običajno sodno prakso in da je hudo kršilo zakon "v elementu, da smo si vsi pred zakonom enaki". V nadaljevanju se sklicuje na posamezne pravnomočno končane zadeve in kazni, ki so bile izrečene.

Zahteva obsojenca s prvo trditvijo nakazuje, da v pritožbenem postopku ni odločalo nepristransko sodišče. Nepristranskost sodnika se domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Čeprav lahko izločitev sodnika višjega sodišča stranka zahteva le do začetka seje senata, tega pa obramba ni storila, tudi sicer z navedbami zahteve ni izkazana pristranskost sodnika, ki je kot poročevalec sodeloval pri odločanju pred sodiščem druge stopnje.

Dejstvo, da je v drugi kazenski zadevi, ki jo je vodil isti sodnik na prvi stopnji, obsojencu bila izrečena kazen, ki jo je nato pritožbeno sodišče znižalo, samo po sebi ne daje podlage za sklepanje o utemeljenem dvomu v sodnikovo nepristransko sojenje. Zlasti še, ker zahteva ne navaja takih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je sodnik sodil na način, ki bi vzbudil resen dvom v njegovo nepristranskost. Zato ni mogoče soglašati s stališčem zahteve, da so kršene ustavne in konvencijske določbe (1. odstavek 23. člena Ustave in 1. odstavek 6. člena EKČP).

Z zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, temveč le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. To kršitev stori sodišče, če z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Zahteva obsojenca ne trdi, da je sodišče v obravnavani zadevi z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, to je, da je posamezni kazni določilo v nasprotju s kaznima, predpisanima za predmetni kaznivi dejanji in izreklo enotno kazen v nasprotju s pravili o steku. Kršitve kazenskega zakona ne predstavlja odločitev, s katero je sodišče za kaznivi dejanji obsojenca določilo višji kazni kot v primerih, na katere se sklicuje zahteva.

Obsojenčeva zahteva tudi ni utemeljena, kolikor nakazuje, da je sodišče z odločbo o kazni kršilo načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V kazenskem pravu namreč velja načelo individualizacije kazenskih sankcij. To pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja ter je prilagojena storilčevi osebnosti. Načelo individualizacije kazenskih sankcij se odraža v splošnih pravilih za odmero kazni (41. člen KZ). Sodišče izmed možnih sankcij izbere tisto, ki je po njegovi presoji najprimernejša, pri čemer upošteva vse možnosti, ki so predvidene v kazenskem zakoniku. Glede na posebnost konkretne zadeve sodišče upošteva vse ugotovljene okoliščine, ki jih tudi ustrezno vrednoti.

Sodišče je v obravnavani zadevi postopalo v skladu z načelom individualizacije kazni in upoštevalo tako težo storjenih kaznivih dejanj kot obsojenčevo krivdo in vrednotilo vse ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine, ki jih je navedlo v obrazložitvi pravnomočne sodbe (1. in 2. odstavek 41. člena ZKP). V takem položaju ni mogoče sklepati, da je sodišče obravnavalo obsojenca neenakopravno, ker mu je za kazniva dejanja enake vrste določilo višji posamezni in nato izreklo višjo enotno kazen, kot so to storila sodišča v primerih, prikazanih v zahtevi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obs. M.K. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.