Jedro

Vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni samodejne pripoznave dolga. Gre za konkludentno ravnanje, pri katerem je pravo voljo treba ugotoviti. Če se pripoznava nanaša na določeno višino dolga, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek. Da bi dolžnikovo dejanje lahko imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Pri tem je odločilno, kako je (konkludentno) dolžnikovo dejanje objektivno videti. Pri presoji okoliščin, ki kažejo na toženkino pripoznavo dolga, tako ni pomembno, ali so bile toženkine zahteve po predložitvi izjav podizvajalcev utemeljene ali ne, pač pa zgolj, ali je mogoče na njihovi podlagi razpoznati toženkino voljo, da je tožnici z zadnjim nakazilom zneska po IV. začasni situaciji sporočila tudi, da obstaja dolg po tej situaciji še za neplačani znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožnica mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici v roku 15 dni plačati 212.815,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 24.461,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2015 do plačila (II. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora tožnici v roku 15 dni plačati 4.844,00 EUR pravdnih stroškov, po preteku izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. In III. točko izreka se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem sporu je tožnica kot glavni izvajalec od toženke (občine) kot naročnice terjala plačilo še neplačanega zneska 24.461,00 EUR po IV. začasni situaciji ter zneska 212.815,19 EUR po končni situaciji. Pravdni stranki sta bili v poslovnem razmerju na podlagi Gradbene pogodbe o obnovi mostu čez ... – številka ... z dne 30. 6. 2014 (v nadaljevanju: Gradbena pogodba, l. št. 16-26), h kateri sta sklenili tri Anekse (l. št. 29-32, l. št. 37-40, l. št. 45-48), tako da je skupna vrednost pogodbenih del z vštetim DDV znašala 1.944.340,03 EUR. Z navedeno pogodbo in aneksi so bili za izvedbo posla nominirani tudi nekateri podizvajalci, pri čemer je tožnica pooblastila toženko, da na podlagi potrjene izvajalčeve situacije plačilo izvrši neposredno podizvajalcem. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska po IV. začasni situaciji se nanaša na opravljeno delo tožničine podizvajalke A. d. o. o. (prej R. d. o. o.). Toženka se je zahtevku za plačilo neplačanega zneska po IV. začasni situaciji upirala z navedbami, da tožnica za izterjavo te terjatve ni aktivno legitimirana, poleg tega pa je terjatev v tem delu zastarala.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanega zneska po končni situaciji v celoti ugodilo, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 24.461,00 EUR po IV. začasni situaciji. Ugotovilo je, da sta se pravdni stranki z Gradbeno pogodbo dogovorili, da bo naročnik (toženka) potrjene situacije nominiranih podizvajalcev poravnal neposredno njim na način in v rokih, kot je dogovorjeno za plačilo podizvajalcu. Po presoji prvostopenjskega sodišča naj bi iz določil Gradbene pogodbe izhajalo, da je tožnica kot izvajalec podala toženki kot naročniku neposredni nalog za nakazilo (asignacijo) nominiranim podizvajalcem. Ker je ugotovilo, da podizvajalka A. d. o. o. zahtevanega nakazila po IV. začasni situaciji od toženke ni prejela, tožnica pa je z vložitvijo te tožbe preklicala svoj nalog toženki za plačilo navedeni podizvajalki, je presodilo, da je tožnica aktivno legitimirana za izterjavo še neplačanega zneska po IV. začasni situaciji. Nadalje pa je presodilo, da je terjatev za plačilo tega zneska zastarala. Zavzelo je stališče, da z zadnjim nakazilom po IV. začasni situaciji, ki ga je toženka 21. 12. 2017 nakazala podizvajalki, ni bilo pretrgano zastaranje tožničine terjatve zoper toženko. Ocenilo namreč je, da je toženka v tem delu zavrnila plačilo, saj podizvajalka ni izdala bančne garancije kot zavarovanje v času garancijske dobe za dobro izvedbo pogodbene obveznosti.

7. Drži pritožbeni očitek, da tožnica ni zatrjevala, da je toženka zadnje nakazilo po IV. začasni situaciji v višini 50.000,00 EUR opravila konkretnemu podizvajalcu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz trditvene podlage tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je toženka zadnje plačilo po IV. začasni situaciji v znesku 50.000,00 EUR dne 21. 12. 2017 opravila tožnici (dopolnitev tožbe z dne 11. 10. 2018, r. št. 8, l. št. 71) in ne podizvajalki A. d. o. o. Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve. Za odločitev o ugovoru zastaranja v obravnavanem primeru namreč ni odločilno, ali je toženka kot naročnik delni znesek nakazala tožnici kot glavni izvajalki ali pa neposredno A. d. o. o. kot tožničini podizvajalki. V vsakem od navedenih primerov gre za delno plačilo dolga po Gradbeni pogodbi.

8. Pritožbeni očitek, da so si razlogi sodbe glede odločitve o ugovoru zastaranja v medsebojnem nasprotju, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in glede pravno odločilnih dejstev ni protislovna. Kljub pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju obrazložitev sodbe v tem delu še vedno omogoča preizkus, saj je odločilno dejansko stanje mogoče ugotoviti na podlagi neprerekanih in med pravdnima strankama nespornih dejstev. Zato ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tožnica ne more uspeti z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi bila podana, ker naj ocena izvedenih dokazov ne bi bila vestna in skrbna. Vsebinska pravilnost razlogov pa je predmet pritožbenega preizkusa v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

9. Višje sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama dejstvo, da je tožnica A. d. o. o. za opravljena dela po IV. začasni situaciji v obdobju od 29. 4. 2015 do 24. 3. 2016 nakazala skupaj 50.000 EUR in da je nato toženka tožnici dne 21. 12. 2017 po IV. začasni situaciji nakazala znesek v prav takšni višini, ni sporno in torej predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja. Obe pravdni stranki se namreč v svojih vlogah1 sklicujeta na to, da je tožnica del terjatve svoje podizvajalke A. d. o. o. poravnala sama, toženka pa ji je ta znesek naknadno povrnila.

10. Iz neprerekanih trditev tožnice v dopolnitvi tožbe z dne 11. 10. 2018 nadalje izhaja, da je višina terjatve za opravljena dela po IV. začasni situaciji ob njeni izdaji znašala 736.943,96 EUR in zapadlostjo 19. 1. 2015 ter se je nanašala na opravljena dela več različnih podizvajalcev, med drugim tudi A. d. o. o. Tožnica je nato toženki izstavila dobropis z dne 16. 1. 2015 za znesek 122.837,32 EUR, tako da je terjatev po IV. začasni situaciji znašala še 614.106,64 EUR. Po delnih plačilih toženke v skupnem znesku 598.645,64 EUR je tožničina terjatev po IV. začasni situaciji ostala neporavnana v znesku 24.461,00 EUR. Terjatev za opravljena dela, ki bi jih morala izvesti podizvajalka A. d. o. o., je po IV. začasni situaciji znašala 74.461,00 EUR. Kot rečeno, je tožnica plačila v skupnem znesku 50.000,00 EUR A. d. o. o. nakazala sama, toženka pa je nato po pozivu tožnice tej dne 21. 12. 2017 nakazala znesek 50.000,00 EUR, tako da je neplačani znesek po navedeni situaciji znašal še 24.461,00 EUR.

11. Neprerekane so ostale trditve toženke2, da je toženka na podlagi IV. začasne situacije plačila izvajala delno tožnici, delno pa neposredno podizvajalcem, pri čemer so toženkina plačila podizvajalcem potekala sukcesivno, ker je tožnica najprej zahtevala, da se plačila podizvajalcem zadržijo, nato pa je sproti obveščala toženko, da se tožnica in neposredni podizvajalci strinjajo z neposrednimi plačili podizvajalcem oziroma da je posamezna zadržana plačila podizvajalcem že sama sprostila.

12. Toženka je tudi trdila, da je z vsakim delnim plačilom plačala celotni znesek, ki je tedaj postal nesporen in torej s tem, ko je določenemu podizvajalcu plačala znesek, do katerega je bil upravičen (pri čemer je tožnica s tem soglašala in toženki dostavila ustrezna dokazila), ali ko je tožnici povrnila znesek, ki ga je sama pred tem poravnala podizvajalcu, ni pripoznala preostanka dolga do tožnice ali drugih podizvajalcev. Glede toženkinega zadnjega plačila po IV. začasni situaciji je ta k vlogi z dne 31. 10. 2018 (l. št. 83-84) predložila tudi listinski dokaz, s katerim je dokazovala, zakaj je prihajalo do posameznih sukcesivnih plačil podizvajalcem3. Po mnenju toženke bi bila do preostalega neplačanega zneska po IV. začasni situaciji v skladu z določili Gradbene pogodbe upravičena le podizvajalka A. d. o. o., ne pa tudi tožnica, ki z neposrednim plačilom tega zneska podizvajalki nikoli ni soglašala4. Toženka je namreč v svojih pripravljalnih vlogah zavzela stališče, (1) da so bila neposredna plačila podizvajalcem s strani naročnika obvezna in (2) da je moral skladno z določili Gradbene pogodbe glavni izvajalec (tožnica) zahtevi za izplačilo posameznemu podizvajalcu k svoji situaciji obvezno priložiti tudi izjave o strinjanju z višino plačil svojega podizvajalca, ki jo je predhodno potrdil oziroma v primeru, da za posameznega podizvajalca v situaciji ni bilo predvideno plačilo, pisno izjavo podizvajalca o tem, da v konkretnem obračunskem obdobju, na katerega se nanaša situacija, do naročnika ali glavnega izvajalca nima nobenih zahtevkov5. Kot je toženka navajala v svojih vlogah pred sodiščem prve stopnje6, je toženka hotela preprečiti situacijo, _ko bi glavni izvajalec zavrnil situacije svojih podizvajalcev, o tem obvestil naročnika in zahteval celotno plačilo zase, s čimer bi se izognil kogentnim predpisom o obveznih neposrednih plačilih podizvajalcem_. Povzetih navedb toženke v tistem delu, ki se nanašajo na dejansko stanje (in ne pravna stališča), tožnica ni več konkretizirano prerekala7, zato se te štejejo za priznane. Čeprav naj se tožnica z zahtevami toženke po predložitvi izjav podizvajalcev o strinjanju z višino izplačil ne bi strinjala in je nanje pristala le zato, da bi prišla do čim hitrejšega poplačila, pa med strankama ni sporno, da je takšne izjave podizvajalcev prilagala svojim situacijam8. 13. Drži tudi pritožbena navedba, da tožnica ni trdila, da neplačani znesek po IV. začasni situaciji v višini 24.461,00 EUR predstavlja plačilo za opravljeno delo podizvajalke A. d. o. o.9 Trdila je, da gre pri plačilu preostanka dolga po IV. začasni situaciji za terjatev glavnega izvajalca za pogodbeno opravljeno delo. Navedla pa je, da je toženki naročila naj zadrži plačila do podizvajalke A. d. o. o., ker ta tožnici ni dostavila bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku, kot se ji je to zavezala s podizvajalsko pogodbo. Pojasnila je, da ima do te podizvajalke terjatev zaradi odprave napak v garancijskem roku, zato je zoper navedeno družbo vložila tožbo za plačilo odškodnine za škodo v višini stroškov odprave napak10. Tem navedbam toženka ni oporekala, zato se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane.

14. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). Smisel pravila je v tem, da pri pripoznavi upnik šteje, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani dolžnika ni potrebno sodno varstvo ali kakšni drugi ukrepi za uveljavitev terjatve, saj dolžnik kaže, da je pripravljen izpolniti obveznost. Dolžnik dolg pripozna, kar lahko stori tudi z delnim plačilom na upnikov račun. Toda vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni samodejne pripoznave dolga. Gre za konkludentno ravnanje, pri katerem je pravo voljo treba ugotoviti11. Če se pripoznava nanaša na določeno višino dolga, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek12. Da bi dolžnikovo dejanje lahko imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika13. Pri tem je odločilno, kako je (konkludentno) dolžnikovo dejanje objektivno videti. Pri presoji okoliščin, ki kažejo na toženkino pripoznavo dolga, tako ni pomembno, ali so bile toženkine zahteve po predložitvi izjav podizvajalcev utemeljene ali ne, pač pa zgolj, ali je mogoče na njihovi podlagi razpoznati toženkino voljo, da je tožnici z zadnjim nakazilom zneska po IV. začasni situaciji sporočila tudi, da obstaja dolg po tej situaciji še za neplačani znesek 24.461,00 EUR.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka z zadnjim delnim plačilom po IV. začasni situaciji ni pripoznala preostanka dolga po tej situaciji. Iz prej opisane dinamike plačevanja dolga po IV. začasni situaciji izhaja, da je toženka poravnavala zneske po izstavljenih situacijah le v primeru, če ji je tožnica predložila z njene strani potrjene situacije podizvajalcev, oziroma (kot v primeru zadnjega nakazila po IV. začasni situaciji) če je tožnica dolg do posameznega podizvajalca že sama pred tem poravnala. Toženkina plačila podizvajalcem oziroma tožnici so potekala sukcesivno, saj je do predložitve navedenih izjav podizvajalcev oziroma potrdil o izvršenih plačilih tožnice podizvajalcem, toženka zadržala plačilo. Zato ne glede na (ne)utemeljenost takšne toženkine zahteve, tožnica ni imela zadostne podlage za sklepanje, da bi lahko v toženkinem zadnjem nakazilu po IV. začasni situaciji razpoznala njeno voljo, da pripoznava tudi še preostali neplačani znesek po tej situaciji. Dejstvo, da je toženka IV. začasno situacijo potrdila in na njeni podlagi izvajala delna plačila, zato ne daje podlage za sklep, da je bil celoten še neplačani dolg po IV. začasni situaciji pripoznan.

16. Zastaralni rok za terjatve iz gradbene pogodbe znaša tri leta (prvi odstavek 349. člena OZ). Ker je terjatev po IV. začasni situaciji zapadla v plačilo 19. 1. 2015, predlog za izvršbo pa je tožnica vložila 26. 7. 2018, je ugovor zastaranja utemeljen in je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek za plačilo 24.461,00 EUR utemeljeno zavrnilo.

17. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.14

18. Pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Tožnica se je namreč zoper stroškovno odločitev pritožila le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo toženki glede na izpodbijano vrednost spornega predmeta in v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer 750 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 459,00 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 100,98 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 559,98 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Tožnica na primer v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2019, str 4 (r. št. 24, l. št. 120-124), toženka pa v pripravljalni vlogi z dne 31. 10. 2018, str. 3 (r. št. 11, l. št. 81-88) in v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2019, str. 6 (r. št. 26, l. št. 134-146). 2 Glej prvo pripravljalno vlogo tožnice z dne 25. 10. 2019 (r. št. 24, l. št. 120-124) in toženkino pripravljalno vlogo z dne 31. 10. 2018, str. 3 (r. št. 11, l. št. 81-88) ter toženkino pripravljalno vlogo z dne 16. 12. 2019, str. 5 (r. št. 26, l. št. 134-146). 3 V dopisu z dne 5. 12. 2017 (B12) tožnica tako poziva toženko, naj ji nakaže 50.000,00 EUR, ki jih je pred tem tožnica nakazala podizvajalki A. d. o. o., k čemur prilaga potrdila o izvršenih plačilih tožnice navedeni podizvajalki. 4 Glej pripravljalno vlogo toženke z dne 31. 10. 2018 (l. št. 83-84). 5 Prav tam, str. 86. 6 Glej na primer pripravljalno vlogo toženke z dne 16. 12. 2019 (r. št. 26, l. št. 135-136). 7 Glej drugo pripravljalno vlogo tožnice z dne 27. 1. 2019, str. 10 (r. št. 28, l. št. 148-156). 8 Glej na primer pripravljalno vlogo tožnice z dne z dne 22. 11. 2019, str. 9 (r. št. 24, l. št. 124). 9 V tem delu je podana le zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ne gre pa za nasprotje med razlogi sodbe in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo neutemeljeno uveljavlja pritožnica. 10 Glej drugo pripravljalno vlogo tožnice z dne 27. 1. 2019, str. 3-4 (r. št. 28, l. št. 148-156). 11 Glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3539/2010. 12 Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 501. 13 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 270/2007. 14 Prim. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).