Jedro

Če stranka nima pravnega interesa za pritožbo, se ta zavrže. Pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, ker si z njo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj je njegov zastopnik uspel s tožbo in je bila s sodbo prvostopnega sodišča odločba tožene stranke odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) združilo v skupno obravnavo in odločanje zadeve pod opr. št. U 1356/2003, U 1584/2003 in U 1583/2003, tako da je postala vodilna zadeva U 1356/2003; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je na podlagi 3. odstavka 37. člena ZUS postopek po tožbi zaradi molka organa ustavilo; s sodbo (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožbama AA in BB in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.7.2003, ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka združila postopke v zvezi s pritožbami zoper delne odločbe Upravne enote K. z dne 16.4.2003, z dne 14.4.2003 in z dne 19.5.2003 (1. točka izreka); pritožbam ugodila in navedene odločbe odpravila (2. točka izreka) ter o zadevi sami odločila (3. do 10. točka izreka). V korist dedičev po pokojnem CC je vzpostavila solastninsko pravico do deleža 58219/345270-tin na nepremičninah, ki sestavljajo kompleks B. v k.o. S. in so naštete v 3. točki izreka, odločila, da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, da je vrednost podržavljenih nepremičnin ob podržavljenju znašala 36.078,98 DEM in ne odstopa bistveno od sedanje vrednosti, da z vrnjenim premoženjem začasno upravlja skrbnik za posebne primere BB, da bo po pravnomočnosti odločba izvedena v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, da je bilo o preostalem delu zahtevka že odločeno in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopno sodišče je iz drugih razlogov, kot so bili navedeni v tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo. Ker je prejšnji lastnik CC bil razglašen za mrtvega z dnem 9.5.1945, gre za situacijo iz 11. člena ZDen, saj je bilo premoženje podržavljeno po njegovi smrti z več odločbami iz leta 1946. Glede na to bi bilo treba v skladu s 67. členom ZDen v odločbi o denacionalizaciji navesti ime upravičencev, torej pravnih naslednikov po CC (2. odstavek 67. člena ZDen). Zato bi morala tožena stranka ugotoviti, kdo so pravni nasledniki pokojnega CC v času izdaje akta o podržavljenju ter v odločbi tudi navesti, da so te osebe z dnem pravnomočnosti odločbe upravičene do denacionalizacije v deležih, ki se določijo (kot to predpisuje 15. člen ZDen) na podlagi Zakona o dedovanju (ZD). Menilo je, da to ne pomeni, da bi upravni organ odločal o dedovanju. Ugotovilo je tudi, da so bili denacionalizacijski upravičenci bratje in sestre pokojnega CC in so bili pravilno ugotovljeni v odločbi Upravne enote K. z dne 1.2.2002, ki je bila odpravljena na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije z odločbo tožene stranke z dne 18.10.2002. Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločila, da se premoženje vrača skupnosti dedičev, ni odločila o upravičencih, kot je to glede na določbe 1. odstavka 66. člena in 2. odstavka 67. člena ZDen v odločbi o denacionalizaciji treba. Zato takšna odločba ni izvedljiva v zemljiški knjigi. V obravnavanem primeru pa je bil po presoji prvostopnega sodišča napačno uporabljen tudi 2. odstavek 64. člena ZDen. Sprejelo je stališče, da so glede na to, da je bilo podržavljeno premoženje sestram in bratom CC, pravočasno vložene le tiste zahteve, ki so jih vložili pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev za njihov del podržavljenega premoženja, katerega lastnik je bil prej CC. Zato bo treba še ugotoviti, ali je v letu 1993 vložena zahteva tožnika BB v korist vseh upravičencev, ali pa le za delež, ki je temu pripadal po očetu DD kot enem od upravičencev po 11. členu ZDen. Tožbenih ugovorov BB in AA pa sodišče ni obravnavalo, ker gre za tožbene novote v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje prizadeta stranka EE. Navaja, da se ne strinja z nobenim sklepom, dokler ne bo vrnjeno njihovo premoženje po usmrčenem CC. Navaja, da je svoj zahtevek za vrnitev premoženja oddal pravočasno in da je zmedo glede vračila premoženja naredila FF, ker se je razglašala za edino dedinjo po pokojnem CC. S tem pa je odvrnila večino drugih dedičev od pravočasno vloženih zahtevkov. Zato njeno zavajanje ne sme vplivati na odločitev v tej stvari. Vsako odklanjanje vračanja pomeni kršenje državljanskih pravic.

Tožena stranka in druge prizadete stranke, razen BB, na to pritožbo niso odgovorile. BB pa opozarja, da ga je za svoje zastopanje v tem denacionalizacijskem postopku pooblastil tudi EE in da zato ni prav, da vlaga samostojne vloge in da se te pri organih tudi obravnavajo.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, UPB 2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05 - odl. US) v zvezi s 16. členom ZUS, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo, oziroma če je s pritožbo mogoče doseči za stranko ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvenega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi v pritožbenem postopku.

V obravnavanem primeru je s pritožbo izpodbijana sodba prvostopnega sodišča, s katero je prvostopno sodišče ugodilo pritožnikovemu sosporniku in hkrati njegovemu pooblaščencu za zastopanje v tem denacionalizacijskem postopku in odpravilo odločbo tožene stranke. S tem je bilo ugodeno tožbi pritožnikovega sospornika in pravnega zastopnika ter je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Ker je torej prvostopno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke, bo tudi pritožnik svoje ugovore lahko uveljavljal v nadaljevanju postopka pred drugostopnim upravnim organom, s pritožbo v tem upravnem sporu pa si svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Zato pritožnik po presoji pritožbenega sodišča nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, jo je na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče.