Jedro

Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec prevzel celotno vodenje lokala in posloval za svoj račun, utemeljuje sklep, da je v notranjem razmerju na podlagi medsebojnega dogovora prevzel poravnavanje vseh obveznosti v zvezi s poslovanjem, kar vključuje tudi izplačilo plač zaposlenim.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 540,81 EUR stroškov za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.679.497 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.161.223 SIT od 12.12.2002 do plačila, od 518.274 SIT pa od 16.12.2002 do plačila in ji povrniti 305.883 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 do plačila. Pravice in obveznosti pravdnih strank je presojalo s stališča mandatne pogodbe in zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke kot prevzemnika naročila, saj ji je mogoče očitati malomarno ravnanje glede zaposlovanja delavcev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je njeno obveznost zmanjšalo za 406.980 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2002 (to je za stroške, ki jih je morala tožnica poravnati svojemu odvetniku za zastopanje v delovnem sporu). Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov kot sodišče prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da toženčeva obveznost plačila temelji na dogovoru pravdnih strank, da bo toženec posloval za svoj račun, tožnici pa plačeval le nadomestilo za uporabo gostinske opreme.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil ugovor zastaranja dopusten, saj je tožena stranka šele 27.10.2005 imela možnost vpogleda v zadevo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Postojni Pd 22/2001. Terjatev tožeče stranke je zastarala, ker tretji odstavek 171. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89, v nadaljevanju ZOR) za regresne zahtevke določa šestmesečni zastaralni rok. Povsem zmotno je stališče sodišča, da je treba zadevo gledati v luči dogovora - notranjega razmerja med pravdnima strankama, ki naj bi presegalo dimenzijo delovnega razmerja. Tega toženec ni nikoli potrdil, ampak je obstoj dogovora izrecno zanikal. Ravnal je po nalogu tožeče stranke kot samostojne podjetnice. Ker je posloval v imenu tožeče stranke in za svoj račun, ni prišlo do prenosa odgovornosti z delodajalca na toženo stranko. Nedvomno je bila T. I. zaposlena pri tožeči stranki, ki je bila nosilka obrti. Pogodba o poslovodenju z dne 1.6.1989 je pisna. To pomeni, da morajo biti v taki obliki tudi vse njene spremembe in dopolnitve. Po zakonu v danem primeru za povzročeno škodo odgovarja tožnica, regres pa bi bil v skladu z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju ZTPDR) možen le v primeru naklepa ali hude malomarnosti. V spisu ni najti dejstev, ki bi kazala na hudo malomarnost ali naklep tožene stranke. Sicer pa sodba o tem nima ustreznih razlogov in se je zato ne da preizkusiti. Tožeča stranka bi morala v delovnem sporu vložiti pritožbo, s čimer bi preprečila izdajo ugodilne sodbe za T. I.. Zgolj obstoj pravnomočne sodbe v delovnem sporu ne dokazuje hude malomarnosti ali naklepa tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Zanika, da bi imela tožena stranka šele 27.10.2005 možnost vpogledati v spis Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Postojni Pd 22/2001, saj je bila o poteku zadeve ves čas redno obveščana s strani odvetnika Đ.. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja terjatve, saj je tožeči stranki škoda nastala z dnem, ko je prejela pravnomočno sodbo v zadevi Pd 22/2001 in poravnala dolg delavki.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP), zato so neupoštevne vse revizijske navedbe, ki grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da je bila 1.6.1989 sklenjena pogodba o poslovodenju le formalnega značaja, dejanska vsebina dogovora pravdnih strank pa je bila, da bo toženec posloval za svoj račun in v imenu tožnice, ki ji bo plačeval le nadomestilo za uporabo gostinske opreme. Dejanska ugotovitev, da razmerje med pravdnima strankama ni imelo značilnosti delovnega razmerja, ima za posledico, da ne pride v poštev subsumpcija pod pravno normo iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR. Če je treba pravice in dolžnosti pravdnih strank presojati s stališča njunega dogovora, ne pa na podlagi pravil, ki veljajo za delovna razmerja, vprašanje toženčeve hude malomarnosti oziroma njegovega naklepa ni pravno odločilno, saj ne spada v okvir dejstev, ki tvorijo konkreten dejanski stan v obravnavani zadevi. Očitek, da je zaradi pomanjkanja odločilnih razlogov podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

Ugovor, da je sodišče zanemarilo pravne posledice kršitve pravil o pisnosti, je treba zavrniti iz dveh razlogov. Prvič za pogodbo, ki sta jo 1.6.1989 sklenili pravdni stranki, zakon ne predpisuje ne pisne ne druge formalne oblike. Zato je sklicevanje revidenta na drugi odstavek 67. člena ZOR napačno. Če pa meri na pisno obliko, za katero sta se dogovorili stranki, je treba poudariti, da je ZOR glede razveze, sprememb in dopolnitev pogodbe, za katero je bila dogovorjena pisna oblika, sprejel načelo neobličnosti (drugi odstavek 69. člena ZOR).

Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec prevzel celotno vodenje lokala in posloval za svoj račun, utemeljuje sklep, da je v notranjem razmerju na podlagi medsebojnega dogovora prevzel poravnavanje vseh obveznosti v zvezi s poslovanjem, kar vključuje tudi izplačilo plač zaposlenim. Ker te obveznosti ni izpolnil, ampak je namesto njega to morala storiti tožnica kot nosilka gostinske dejavnosti, je materialnopravno pravilna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka od tožene stranke terja povračilo tistega, kar je plačala delavki T. I..

Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Četudi bi držalo, da je le-ta dopusten, ne more biti nobenega dvoma, da je bila tožba vložena (29.4.2003) pred potekom splošnega petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR. Zastaranje je namreč v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR začelo teči, ko je tožnica po izdaji odločbe Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Postojni Pd 22/2001, ki je postala pravnomočna 30.1.2003, poravnala svoj dolg delavki T. I..

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in sodno takso za odgovor na izredno pravno sredstvo.