Jedro

Na določbe 3. odst. 161. člena ZOR se ne more sklicevati tisti, ki je sam povzročil nevarno situacijo oz. nevarnost nastanka škode. Njega tudi ni mogoče šteti za tretjega iz 4. odstavka 178. člena ZOR.

Obvezno zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo lastnik vozila (voznik) z uporabo vozila povzroči tretjim osebam, ne krije škode, ki jo utrpijo oškodovanci v primerih iz 3. odstavka 161. člena ZOR, in tudi ne škode od nevarne dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 19.779,67 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente v znesku 83,46 EUR od vložitve tožbe dalje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 2.964,16 EUR in pravdnih stroškov drugotožene stranke v znesku 829,26 EUR,oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopke s tem, ko je na glavni obravnavi sklenilo, da bo izdalo vmesno sodbo, nato pa je izdalo končno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje ni vsebinsko obrazložilo svoje sodbe, poleg tega pa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Razlogi in zaključki sodišča prve stopnje so protispisni. Nesporno je, da se je zgodila prometna nesreča, v kateri je bila poškodovana tožeča stranka. Tožniku je nastala škoda, ki jo uveljavlja od toženih strank. Tožnik se je poškodoval 1. 7. 1999, kot voznik inštruktor na poligonu v T., to pa pri opravljanju pripravljalne vaje za izpitno vožnjo kandidatke V. B. Tožnik je bil tedaj na poligonu kot delavec oziroma po nalogu prvotožene stranke. Zato mu je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožnik je za prvotoženo stranko opravljal dejavnost, ki je sama po sebi nevarna oziroma gre za nevarno stvar, za katero objektivno odgovarja prvotožena stranka. Dokazno breme glede dokazovanja vzročne zveze je na strani toženih strank, ki nista dokazali neobstoja le-te, pri čemer je podana tudi krivda obeh toženih strank. Škoda je tožniku nastala pri delu in v zvezi z delom pri prvi toženi stranki. Tožnik je kot voznik inštruktor opravljal aktivnosti in delo pri opravljanju pripravljalne vaje za izpitno vožnjo kandidatke V. B.. Kandidatka je bila na poligonu kot kandidatka pri prvotoženi stranki. Prvotožena stranka odgovarja tožeči stranki za vso nastalo škodo kot njen delodajalec in odredbodajalec dela. Prvotožena stranka je prijavila poškodbo pri delu za nazaj, z dnem 30. 6. 1999, ker je hotela omogočiti tožniku, da kot delavec uveljavlja pravice iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Obe pravdni stranki sta soglašali, da se je tožnik poškodoval pri delu pri prvotoženi stranki ter sta tako za nazaj izpolnili obrazec glede poškodbe pri delu. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nepomembno je, ali je bil tožnik 1. 7. 1999 kot delavec v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, ker je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval tega dne, ko je dejansko delal za prvotoženo stranko, po njenem nalogu in v svojstvu njenega delavca. Zato je prvotožena stranka tudi izpolnila in potrdila poškodbeni list, s čimer je priznala obstoj poškodbe pri delu. Če je tožnik delal za prvotoženo stranko tudi 1. 7. 1999, je tako tudi v tem primeru obstajalo delovno razmerje, saj v primeru, ko delavec dela tudi po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, velja, da je vzpostavljeno delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Drugotožena stranka je odškodninsko odgovorna tožniku, ker je v konkretnem primeru prišlo do škodnega dogodka z motornim kolesom, ki je bilo zavarovano pri njej. Drugotožena stranka odgovarja za škodo po dokaznem bremenu, ki velja za objektivno odškodninsko odgovornost. Tožnik je utrpel škodo, ki je ni povzročil sam, pač pa mu jo je povzročilo motorno kolo, ki ga je vozila kandidatka V. B., pri tem pa gre za škodo iz nevarne stvari oziroma iz opravljanja nevarne dejavnosti. Poleg tega je bilo tožnikovo ravnanje in postopanje v samem škodnem dogodku primerno in strokovno, ker je s svojim ravnanjem preprečil nastanek prometne nesreče in poškodb, ki bi jih pri tem lahko dobila V. B..

Poleg zgoraj navedene pritožbe, ki jo je tožnik vložil po svojem pooblaščencu, je tožnik vložil tudi laično pritožbo. V njej smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Kot pritožbene razloge navaja neupoštevanje razlogov za odškodnino, neupoštevanje odgovornosti izvajalca vozniških izpitov glede organizacije in varovanja mesta izvajanja vozniških izpitov, neupoštevanje odgovornosti prvotožene stranke za varnost kandidata za voznika in inštruktorja in neupoštevanje odgovornosti drugotožene stranke za izplačilo odškodnine. Tožnik navaja, da so bili neposredni udeleženci v tem dogodku kandidatka V. B., on sam ter neznani oziroma neugotovljeni storilec. Motorno kolo je bilo zavarovano pri drugotoženi stranki, iz listin pa izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki. Tožnik je na pobudo prvotožene stranke izpolnil obrazec prijave poškodbe pri delu, vendar ga je pomotoma podpisal brat prvotožene stranke R. M.. Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil izdan. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik bil zaposlen, da je škoda nastala v času opravljanja delovne obveznosti, da je motorno vozilo bilo zavarovano in da se je tožnik zdravil. Meni, da mu odškodnina pripada iz naslova zavarovanj. Glede na to, kako je v danem trenutku ukrepal, meni, da ni umestno, da kot oškodovanec sam prenaša škodo.

Toženi stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka. Na zadnjem naroku je sprejelo sklep, da je glavna obravnava končana in da odločba glede temelja tožbenega zahtevka izide pisno. To pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje napovedalo izdajo vmesne sodbe. Odvisno od narave svoje odločitve bi sodišče prve stopnje lahko izdalo vmesno sodbo (če bi odločilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen) ali pa končno sodbo (če bi odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, tako kot v tem primeru). Ne glede na to pa tožnik v pritožbi tudi ne pojasni, v čem naj bi domnevna kršitev postopka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP). Povsem neobrazložena je tudi trditev o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (o protispisnih razlogih sodbe, kar bi sicer predstavljalo kršitev iz 15. točke navedenega člena), ki zaradi svoje pavšalnosti ne terja podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik 1. 7. 1999, ko se je poškodoval, ni bil v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki in tega dne zanjo tudi ni opravljal dela inštruktorja (npr. pogodbeno), kar je izčrpno obrazložilo (1. odst. 9. strani). Z njegovimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Teh dejanskih ugotovitev pritožba obrazloženo niti ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja tožnikove trditve, da je bil tedaj zaposlen pri prvotoženi stranki. S tem pa pritožba ne more omajati pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v tem delu. 1.7.1999 tožnik torej ni delal kot inštruktor, zaposlen oziroma na delu pri prvotoženi stranki, pri izvajanju pripravljalne vaje za izpitno vožnjo V. B. kot sledi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. V. B., tedaj ni bila kandidatka za voznico pri prvotoženi stranki, saj je potne naloge z dne 1. 7. 1999 (v katerih je navedena kot kandidatka tudi V. B.), izdala avtošola M. d.o.o., ne pa prvotožena stranka (zato je veljala kot imetnica motornega kolesa, na katerem se je usposabljala tega dne V. B., družba avtošola M. d.o.o., ne pa prvotožena stranka), poleg tega pa je tudi V. B. izpovedala, da se je kot kandidatka za voznico usposabljala pri družbi avto šola M. d.o.o.. Nasprotne tožnikove pritožbene trditve so tako protispisne. Pritožba obrazloženo ne izpodbija niti zaključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki 30.6.1999. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da je prvotožena stranka prijavila obravnavano tožnikovo poškodbo kot poškodbo pri delu 30. 6. 1999 oziroma, da je prvotožena stranka izpolnila obrazec prijave poškodbe pri delu tega dne ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh okoliščin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (1. odst. 9. strani sodbe), da je tožnik izpolnil obrazec prijave poškodbe pri delu 30. 6. 1999 (kar je potrdil v svoji izpovedbi tudi tožnik sam, enako pa je navajal tudi v okviru trditvene podlage tožbe). Poleg tega je že tožnik sam navajal, da je to prijavo izpolnil R. M. (torej ne prvotožena stranka).

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik kot inštruktor 1. 7. 1999 ni zagotovil pogojev za varno izvajanje pripravljalne vaje za izpitno vožnjo kandidatke V. B., da je bil odgovoren za varnost te kandidatke, da je do nevarne situacije, ki je pripeljala do njegove poškodbe, prišlo prav zato, ker je tožnik dopustil kandidatki pripravljalno vožnjo na poligonu v času, ko je bilo na njem več kandidatov, ki so opravljali vaje istočasno, da je slednje pri izpitni vožnji v izrecnem nasprotju z navodili za izvajanje izpitne vožnje, da je pri izvajanju vaje "osmice" dovolj, če inštruktor stoji izven pravokotnika poligona in lahko daje navodila oziroma intervenira le po radio zvezi ter kandidatu pove po končani vaji, kaj naj izboljša, vsako drugačno (inštruktorjevo) ravnanje pa je nepravilno, ter da je tožnik s svojim ravnanjem tik pred poškodbo skušal preprečiti nastanek škode (padec kandidatke) zaradi nevarne situacije, za katere nastanek je bil odgovoren tožnik sam. Pritožba teh dejanskih ugotovitev prav tako ne izpodbija. Zaključka sodišča, da se tožnik ni smotrno izpostavil škodi v pomenu 3. odst. 161. člena ZOR, ko je odvračal škodo od kandidatke, pritožba obrazloženo prav tako ne izpodbija, saj tožnik trdi le, da je bilo njegovo ravnanje primerno in strokovno, ker je preprečil nastanek prometne nesreče in poškodb, ki bi jih lahko dobila kandidatka. Ničesar pa tožnik ne trdi v zvezi s presojo razumnosti svojega ukrepanja z vidika lastnega izpostavljanja nevarnosti. Ne glede na to pa določbe 3. odst. 161. člena ZOR ne pridejo v poštev že zato, ker se nanje ne more sklicevati tisti, ki je sam zakrivil nevarno situacijo oziroma povzročil nevarnost nastanka škode (kar pa je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno tudi za tožnika), razen tega pa ne pridejo v poštev tudi zato, ker obvezno zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo lastnik vozila (voznik) z uporabo vozila povzroči tretjim osebam, ne krije škode, ki jo utrpijo oškodovanci v primerih iz 3. odst. 161. člena ZOR. Z materialnopravnega vidika v obravnavani zadevi ne bi mogla priti v poštev niti uporaba določb 4. odst. 178. člena ZOR (ob ustrezni trditveni in dokazni podlagi, katere pa tožnik tudi ni ponudil), saj tretja oseba v pomenu 4. odst. 178. člena ZOR ne more biti tisti, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti (v obravnavani zadevi je bil to tožnik).

Tožnik v pritožbi obrazloženo ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka uspela dokazati, da ni bilo mogoče pričakovati tožnikovega ravnanja ter se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (izključno zaradi tožnikovega dejanja pa je njegova škoda tudi nastala, kot smiselno še izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter razlogov izpodbijane sodbe). Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki neutemeljen tudi na podlagi 2. odst. 177. člena ZOR (glede na tožnikove trditve o izvoru njegove škode iz nevarne stvari; trditve o škodi, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa so pravno nepomembne že zato, ker obvezno zavarovanje v prometu ne krije škode od nevarne dejavnosti).

Z doslej povedanim je odgovorjeno tudi na tiste navedbe v tožnikovi laični pritožbi, ki so pravno pomembne. Ostale pritožbene navedbe v tožnikovi laični pritožbi niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.