Jedro

Tožnica je na proste dni opravljala podporne naloge kot pomoč dežurnemu, poleg tega se je vsak dan, torej tudi na prosti dan, udeležila obveznega sestanka. V zvezi s tem je tožnica podala zadostno trditveno podlago na prvem naroku za glavno obravnavo, torej pravočasno, pri čemer že iz dejstva, da je bil sestanek obvezen in da ga je sklical tožničin nadrejeni izhaja, da je predstavljal nalogo, ki je posegla v tožničino pravico do tedenskega počitka. Da je bil sestanek le "neformalno podajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan" oziroma da se je zahtevalo le "golo in kratko informacijo", so pritožbene navedbe, ki nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih nalogah, ki jih je tožnica na proste dni opravljala in ki so ji bile odrejene, utemeljeno v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati 2.980,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2015 do plačila (točka I izreka sodbe). Kar je tožnica zahtevala več - plačilo 141,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2015 do plačila - je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 474,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe) in stroškov sodne takse v višini 133,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (točki I in III izreka sodbe ter sklep) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica v tožbi podala le splošne navedbe o delu, ki ga je opravljala na proste dni. Po predložitvi evidenc mesečne obremenjenosti trditvene podlage ni dopolnila niti ni konkretizirala opravljenega dela. S tem je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico, ki bi mogla konkretno za vsak prosti dan navesti, katero delo je opravljala in kdo ji ga je odredil (prim. sklepa VS RS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019). Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kaj je tožnica na posamezen dan delala, o tem niti tožnica ni vedela izpovedati, izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je kot bistveno dejstvo brez ustreznih navedb upoštevalo, da so bili za podporne naloge vsakodnevno potrebni trije vojaki. Dejstvo, da so vojaki v poveljstvu opravljali vsakodnevno podporne naloge, ne pomeni, da je tožnica te naloge opravljala vsak dan, torej tudi na prosti dan. Iz evidenc delovne obremenjenosti ne izhaja, da bi bili na isti dan prosti vsi vojaki v poveljstvu (vseh sedem vojakov), ti so se izmenjavali. Tožnica je navedla le, da je bila ena izmed vojakov, ki so bili dežurni, in da so bili dežurni trije vojaki. Dežurstvo je bilo ena izmed podpornih nalog. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da sta bila dežurna po dva vojaka, vsak polovico dneva. Če bi dežurnemu pomagala še dva vojaka, bi eden lahko izrabil prosti dan. Ugotovitev, da tožnici prosti dan ni bil zagotovljen, bi bila mogoča le v primeru, če bi se ugotovilo, da vsi drugi vojaki niso mogli opraviti podpornih nalog oziroma da ji je bilo delo odrejeno. Izven trditvene podlage je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da evidence delovne obremenjenosti ne odražajo dejanskega stanja in da niso podpisane. Priča B.B. je izpovedal, da so bili prosti dnevi načrtovani in da so bili vojaki s tem seznanjeni, evidence so vodili nadrejeni. Priča C.C. je izpovedala, da so se evidence delale za nazaj. Tožnica jim je nekonkretizirano ugovarjala. Evidence so uradni dokument. S tem ko je sodišče prve stopnje ocenilo, da ne odražajo dejanskega stanja, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je povzelo izpoved priče A.A. glede vnosa sprememb v evidence. Izven trditvene podlage je ugotavljalo dejstva, povezana s sestanki, pri čemer je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo navedla le, da so bili ti obvezni, kot je bil obvezen sobotni bataljonski tek. Ugotovitev, da so bili sestanki obvezni, ne zadošča za presojo, da vojaku prosti dan ni bil zagotovljen. Za takšno presojo bi sestanki morali biti formalni in organizirani, trajati bi morali nekaj časa. Sicer gre le za predajanje informacij (za neformalno podajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan oziroma le za golo in kratko informacijo). Za sobotni bataljonski tek je priča B.B. izpovedal, da ta ni bil obvezen za vojake, ki so imeli prosti dan, pa mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. Zakaj je verjelo izpovedi priče D.D. oziroma njeni pisni izjavi, ni jasno. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožba, kot jo je vložila tožnica, ni niti nepopolna niti nesklepčna. Tožnica je v tožbi navedla vse, kar zahtevata drugi odstavek 105. člena ZPP in prvi odstavek 180. člena ZPP. Tožba je sklepčna, ker iz navedb v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu - tožnica je zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek utemeljila z navedbami, da na mednarodni misiji na Kosovu v času od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013, ko je delo opravljala v poveljstvu motorizirane čete, ni bilo nobenega dneva, ko bi bila prosta neprekinjeno 24 dan, da je imela vsak dan odrejene naloge, ki jih je naštela, za te navedbe je predlagala izvedbo dokazov. Toženka je z odgovorom na tožbo predložila evidence delovne obremenjenosti, kot izpostavlja v pritožbi, pri čemer je dneve, ki so v evidencah označeni kot prosti, navedla v preglednici, sicer pa se konkretizirano do navedb tožnice glede nalog, ki jih je vsakodnevno opravljala, niti ni opredelila (v smislu, da bi za vsako posamezno nalogo navedla, kdo jo je opravljal na dan, ko je bila tožnica prosta). Na prvem naroku je tožnica ponovila svoje navedbe, in sicer je konkretno navedla, katere naloge je opravljala vse dni v tednu, torej tudi na dan, ko bi bila po evidencah delovne obremenjenosti prosta, verodostojnosti predloženih evidenc je ugovarjala z navedbo, da zajemajo le naloge, ki so bile vnaprej predvidene, ne pa vseh nalog. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne trditvene podlage pravdnih strank ugotavljalo, ali navedbe tožnice, da ji toženka ni omogočila tedenskega počitka, držijo (in v tem okviru ali so predložene evidence verodostojne), pri čemer z izvedbo dokazov ni ugotavljalo dejstev izven podanih navedb, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi. Ni kršilo razpravnega načela, kot je urejeno v prvem odstavku 7. člena ZPP in 212. členu ZPP, ki določata, da mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke, in predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodbe, enako kot izpodbijani sklep, takšnih pomanjkljivosti in nasprotij nima. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo vse bistvene razloge za odločitev, tudi naloge, ki jih je tožnica na dan, ko bi bila po evidencah delovne obremenjenosti prosta, opravila, pri čemer je konkretno opredelilo, za kakšne naloge je šlo in kdo jih je tožnici odredil - tožnica je po ukazu nadrejenega E.E. opravljala podporne naloge kot pomoč dežurnemu (točka 14 obrazložitve), ob sobotah se je udeležila obveznega bataljonskega teka (točka 19 obrazložitve; za sobote je šlo 13. 4. 2013, 25. 5. 2014, 15. 6. 2014 in 7. 9. 2014), vsak dan, tudi na dan, ko bi bila prosta, se je udeležila obveznega sestanka, ki ga je sklical nadrejeni E.E. (točka 20 obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, zakaj evidence delovne obremenjenosti niso verodostojne (točke 15 do 18 obrazložitve), pri čemer je pravilno kot bistveno izpostavilo, da v evidencah dežurstvo sploh ni evidentirano oziroma je evidentirano skupaj z določenimi drugimi zadolžitvami (npr. patrulje) in da za večino dni, ki so za tožnico označeni kot prosti, pri nobenem vojaku v poveljstvu ni označeno redno delo oziroma je to označeno pri enem ali dvema vojakoma, kar je premalo za opravo podpornih nalog (7. 4. 2013, 28. 4. 2013, 12. 5. 2013, 19. 5. 2013, 25. 5. 2013 itd.). Da za opravo podpornih nalog v poveljstvu nista zadoščala dva vojaka, ki bi bila dežurna izmenično (vsak polovico dneva), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi priče A.A., potrjeno z izpovedjo priče D.D.. Ta ugotovitev ni izven trditvene podlage tožnice, ki je v tožbi navedla, da je bila sama ena izmed petih vojakov, ki so opravljali dežurstvo, in da so večino časa mednarodne misije dežurstvo opravljali trije vojaki, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ugotovitev o opravljanju podpornih nalog oziroma dežurstva ne zadošča za zaključek, da tožnica na dni, ki so označeni kot prosti, ni bila prosta, saj pri tem toženka ne upošteva dejstva, da iz evidenc sploh ni razvidno, kdo bi na dneve, ko so bili določeni vojaki v poveljstvu prosti, drugi pa na določeni nalogi (npr. 7. 4. 2013 so bili štirje vojaki prosti, trije pa na patrulji), opravljal dežurstvo in v tem okviru oziroma kot pomoč dežurnemu podporne naloge.

8. S tem, ko je sodišče prve stopnje predložene evidence delovne obremenjenosti označilo za neverodostojne, ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o bistvenih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Takšnega nasprotja v izpodbijani sodbi ni, pri čemer toženka z očitanjem protispisnosti po vsebini oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje niti ne očita, da bi vsebino evidenc mesečne obremenjenosti povzelo napačno, ampak izpodbija dokazno oceno. Ta je narejena na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri čemer presoja o neverodostojnosti evidenc nikakor ne temelji le na dejstvu, da te niso podpisane. Tožnica jim je na prvem naroku za glavno obravnavo konkretizirano ugovarjala z navedbo, da zajemajo le naloge, ki so bile vnaprej predvidene, ne pa vseh nalog. O vnosu sprememb v evidence je izpovedala priča A.A., sodišče prve stopnje njene izpovedi ni povzelo napačno, kot mu neutemeljeno očita toženka. Iz izpovedi jasno izhaja in to je upoštevalo sodišče prve stopnje, da ne ve, ali so se spremembe v elektronsko obliko evidence vnesle (torej ni potrdila niti, da so se te spremembe vnesle, niti da se niso vnesle).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica na proste dni opravljala podporne naloge kot pomoč dežurnemu, poleg tega se je vsak dan, torej tudi na prosti dan, udeležila obveznega sestanka. V zvezi s tem je tožnica podala zadostno trditveno podlago na prvem naroku za glavno obravnavo, torej pravočasno, pri čemer že iz dejstva, da je bil sestanek obvezen in da ga je sklical tožničin nadrejeni E.E., izhaja, da je predstavljal nalogo, ki je posegla v tožničino pravico do tedenskega počitka. Da je bil sestanek le „neformalno podajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan“ oziroma da se je zahtevalo le „golo in kratko informacijo“, so pritožbene navedbe, ki nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi dejstva, povezana s sobotnim bataljonskim tekom, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi priče D.D. ne pa priče B.B. (ker je skladna s tožničino izpovedjo, ker je priča D.D. pojasnila, da so vojaki iz poveljstva na teku nosili četno zastavo). Toženka mu neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi neutemeljeno uveljavlja, da je (tudi) v tem delu trditvena podlaga tožnice nezadostna. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da se je vsako soboto udeležila teka, ko je bila zaslišana, pa je podala konkretno izpoved za 13. 4. 2013. 10. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenih nalogah, ki jih je tožnica na proste dni opravljala in ki so ji bile odrejene, utemeljeno v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek, ki ga urejajo 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), 97.f člen Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) ter 8. člen predloženega Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini. Ker v zvezi s to odločitvijo kot glede pravdnih stroškov in stroškov sodne takse niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sama krije svoje stroške.