Jedro

Dolžnica navaja, da ji ni jasno, od kje se je po skoraj dvajsetih letih pojavila terjatev in da upniku ne dolguje nič, kar smiselno predstavlja ugovor zastaranja, ob upoštevanju, da gre za prava neuko stranko in zadostuje, če iz samih podanih navedb izhaja tudi njihov smisel. Treba je namreč upoštevati tudi, da gre v konkretnem primeru za postopek izvršbe na podlagi izvršilnega naslova izpred skoraj dvajsetih let in da je upnikov pravni položaj v izhodišču bistveno močnejši kot dolžnikov. Upnik sicer razpolaga z izvršilnim naslovom, vendar pa so njegove evidence o opravljenih plačilih izpred več kot 10 let očitno pomankljive in nedosledne, zato upnik v tem primeru ne more biti v privilegiranem položaju v razmerju do dolžnice, ki navaja, da dokazil po tolikih letih nima več.

Ni mogoče zahtevati, da bi morala stranka pri ugovoru zastaranja uporabiti pravniško terminologijo, da bi bil njen ugovor upoštevan, kar še zlasti velja za prava neuko stranko, kot je dolžnica in zadostuje, če iz samih podanih navedb izhaja njihov smisel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dolžnice ugodi in se razveljavi sklep o izvršbi opr. št. I 118/2018 z dne 22. 5. 2018 in opravljena izvršilna dejanja ter predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice zavrnilo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica in navaja, da ponovno poudarja, da je obveznosti do upnika poravnala v času bivanja v najemnem stanovanju na naslovu Ulica 1 do izselitve, nekje v letu 2007. V tistem času je opravljala delo kot s.p., ena izmed dejavnosti, ki jo je imela registrirano je bila tudi osebno in poslovno svetovanje, ki je zaradi oddaljenosti strank potekalo preko telefona. S takratnim A. je sklenila pogodbo, kjer so ji dodelili potrebno številko, vse opravljene storitve so bile plačljive njim, določen procent od tega pa so refundirali na njen poslovni račun. Ne razume na kaj se sedaj sklicujejo, kajti jasno je, če bi jim bila zares dolžna, bi si lahko preprosto znesek odtegnili za poravnavo. Glede konkretnih dokazil, katere sodišče od nje zahteva, žal zaradi več kot 12 letnega časa in dveh selitev, nima.

3. V odgovoru na pritožbo upnik prereka vse navedbe dolžnice. Upnik je zadevni predlog za izvršbo vložil 14. 5. 2018 in sicer na podlagi predloga za izvršbo opr. št. I 1673/1999, pri čemer upnik v odgovoru na pritožbo utesnjuje predlog za izvršbo z izkazanimi plačili dolžnice v letu 2005 in 2008 ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. ZIZ v 11. točki prvega odstavka 55. člena določa, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti tudi iz razloga, da je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Slednji ugovorni razlog je dolžnica laično utemeljevala z navedbami, da ji ni jasno, od kje se je po skoraj dvajsetih letih pojavila ta terjatev in da upniku ne dolguje nič ter da je vse obveznosti do takratnega upnika po izselitvi iz stanovanja tudi poravnala, čemur delno potrjuje tudi sam upnik v odgovoru na pritožbo, ko utesnjuje predlog za izvršbo za zneske, ki so bili plačani več kot deset let pred samo vložitvijo predloga za izvršbo (v letih 2005 do 2008), s čimer sam potrjuje nedoslednost pri vložitvi predloga in pomanjkljive evidence plačil s strani predhodnika B. d.d., kot je upnik označen v izvršilnem naslovu, ki je podlaga tej izvršbi I 1673/1999 z dne 7. 12. 1999, I 1673/1999 z dne 26. 1. 2008, I 1673/1999 z dne 24. 10. 2007 ter I 1673/1999 z dne 3. 4. 2008. 7. Takšnim ugovornim navedbam sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je upoštevalo le ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ in štelo, da ta ni podan, ker dolžnica (po več kot desetih letih) ni navedla konkretnih trditev v zvezi s poravnavo obveznosti in za to ni predložila nobenega dokaza, zato je štelo njene navedbe za pavšalne in ugovor ocenilo kot neobrazložen. Pri tem pa ni upoštevalo, da dolžnica navaja, da ji ni jasno, od kje se je po skoraj dvajsetih letih pojavila ta terjatev in da upniku ne dolguje nič, kar smiselno predstavlja ugovor zastaranja, ob upoštevanju, da gre za prava neuko stranko in zadostuje, če iz samih podanih navedb izhaja tudi njihov smisel1. Treba je namreč upoštevati tudi, da gre v konkretnem primeru za postopek izvršbe na podlagi izvršilnega naslova izpred skoraj dvajsetih let (kot poudarja tudi dolžnica) in da je upnikov pravni položaj v izhodišču bistveno močnejši kot dolžnikov. Upnik sicer razpolaga z izvršilnim naslovom, vendar pa so njegove evidence o opravljenih plačilih izpred več kot 10 let očitno pomanjkljive in nedosledne, saj šele v odgovoru na pritožbo ugotavlja določena plačila pred več kot desetimi leti pred vložitvijo predloga za izvršbo, zato upnik v tem primeru nikakor ne more biti v privilegiranem položaju v razmerju do dolžnice, ki navaja, da dokazil po tolikih letih nima več.

8. Skladno s 356. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 369. členom OZ je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika na podlagi t. i. judikatne terjatve, ki jo je upnik pridobil na podlagi sklepa o izvršbi, opr. št. I 1683/1999 z dne 7. 12. 1999, pri čemer za judikatne terjatve velja, da zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok2. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dolžnica smiselno ugovarjala zastaranje terjatve, ko pravi, da ji ni jasno od kje se je po skoraj dvajsetih letih pojavila ta terjatev in da upniku ne dolguje nič, pri tem pa ni mogoče zahtevati, da bi morala stranka pri ugovoru zastaranja uporabiti točno pravniško terminologijo, da bi bil njen ugovor upoštevan, kar še zlasti velja za prava neuko stranko, kot je dolžnica in zadostuje, če iz samih podanih navedb izhaja njihov smisel3. To pa še toliko bolj, ker ima očitno sam upnik nepopolne evidence o poplačilu terjatve4. Za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo je določen 10-letni zastaralni rok, ki je v času vložitve predloga 8. 5. 2018 nedvomno potekel5. 9. Ker odločitev sodišča prve stopnje temelji na nepravilni uporabi navedenih zakonskih določb, je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru dolžnice ugodilo in se razveljavilo sklep o izvršbi opr.št. I 118/2018 z dne 22. 5. 2018 ter predlog za izvršbo zavrnilo. V posledici neuspeha v pritožbenem postopku, upnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

1 Gl. sodbo VSL I Cp 259/2014 z dne 9. 4. 2014. 2 Gl. 356. Člen Obligacijskega zakonika (OZ) 3 O tem tudi odločba VSL I Cp 259/2014 z dne 9. 4. 2014. 4 Šele v odgovoru na pritožbo utesnjuje zneske predlagane izvršbe, plačane v letih 2005 do 2008, kar bi moral upoštevati najmanj pri vložitvi predloga v letu 2018. 5 Zapadlost terjatev v izvršilnem naslovu: 7.12.1999, 26.1.2008, 24.10.2007, 3.4.2008.