Jedro

Prepoved izdaje sodbe presenečanja je namenjena varstvu strankine pravice do izjave v primeru, ko kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati na presojo po takšni pravni podlagi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki stroške pritožbenega postopka v višini 1.748,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III.Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki stroške pritožbenega postopka v višini 1.762,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah zatrjeval, da je prva toženka upravljavka namakalnega sistema L. in Š. na kmetijskih zemljiščih, kjer tožnik prideluje hmelj in fižol. Navajal je, da je z njo glede izvajanja storitev namakanja v pogodbenem razmerju. Dodal je, da mu je v letih 2013, 2014 in 2015 nastala škoda zaradi manjšega pridelka, ker na zemljiščih, ki jih obdeluje, voda iz namakalnega sistema v upravljanju prve toženke ni dotekala ali pa ni dotekala v zadostnih količinah. Po tožbenih navedbah je to posledica ravnanj oziroma opustitev prve toženke, (i.) ker so na črpališču na ceveh nameščeni filtri v velikosti 6 mm, namesto projektiranih 2 mm, (ii), ker je tlak v končnih namakalnih vejah cevovoda prenizek, sicer bi se filtri lahko očistili sami, (iii) ker prva toženka v letih 2013 in 2014 ni imela urejenega urnika namakanja in so uporabniki namakanje izvajali stihijsko, kar je znižalo tlak pod mejo, potrebno za normalno delovanje sistema, vse zgoraj našteto pa je povzročilo zmanjšanje hitrosti vode v ceveh, kar je privedlo do zastajanja sedimenta v njih.

V nadaljevanju je tožnik navedel, da ne ve, ali je bil projekt izgradnje namakalnega sistema izveden strokovno, zato je iz previdnosti tožbo vložil tudi zoper drugo toženko, ki je projektant namakalnega sistema. Po tožnikovem stališču je očitno, da je bil namakalni sistem projektiran nepravilno.

Zaradi manjšega pridelka v letih od vključno 2013 do vključno 2015 je s tožbo od obeh toženk nerazdelno zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 268.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 206 dalje do dne plačila.

2.Sodišče prve stopnje je postavljeni zahtevek presojalo po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti.

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, (i.) da je tožnik član namakalne skupnosti in da je glede izvajanja storitev namakanja v pogodbenem razmerju s prvo toženko, (ii.) da je namakalno omrežje sestavljeno iz primarnega in sekundarnega sistema (sistem dovoda vode od vira do hidranta na posamezni parceli), ki je v upravljanju prve toženke, ter terciarnega sistema (cevi za razvod vode po parcelah), za katerega morajo skrbeti lastniki kmetijskih zemljišč oziroma uporabniki sistema, (ii.) da je bila projektna dokumentacija za prenovo namakalnega sistema izvedena skladno s projektno nalogo in skladno z izdanimi vodnimi dovoljenji, (iii) da so na črpalkah res nameščeni filtri v velikosti 6mm namesto projektiranih 2mm, vendar težave na tožnikovem terciarnem sistemu niso bile odpravljene niti po tem, ko so zajetje vode zaščitili z mrežo v velikosti 2mm pri vstopu vode v zajetje, (iv.) da je v celotnem primarnem in sekundarnem delu namakalnega sistema L. in Š. zagotovljen zadosten tlak na vseh vozliščih v sistemu, (v.) da tericiarno namakalno omrežju na nekaterih delih (v sektorjih I in III) kljub zadostnemu tlaku ob vklopu na primarni sistem nima zadostnega tlaka zaradi prevelike dolžine povezovalnega cevovoda, kar znižuje hitrost pretoka vode in s tem zvišuje verjetnost usedanja trdih delcev v cevovod, čiščenje terciarnega cevovoda s spiranjem pa je zaradi hidravličnih izgub slabše učinkovito, kar vse pomeni, da tercirani sistem ni bil ustrezno izveden, (vi.) da je bil urnik namakanja zadostno urejen, (vii.) da lahko stihijska uporaba sistema (mimo pravil namakalne skupnosti in urnika namakanja) poruši delovanje sistema zaradi znižanja tlaka, vendar pa morebitno preveliko število uporabnikov namakalnega omrežja ni odločilno za pravilno delovanje tožnikovega terciarnega sistema, saj ta ni deloval pravilno niti tedaj, ko je bil celotni sistem v celoti na razpolago zgolj tožnikovim parcelam.

Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da mora tožnik skrbeti za svoje naprave na tericarnem delu omrežja, presodilo, da v tej zadevi ni predpostavk za vzpostavitev neposlovne odškodninske odgovornosti toženk in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb in navedb toženk iz obeh odgovorov na pritožbo

3.Tožnik v pritožbi navaja, je sodišče v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno navedlo, da iz strokovnega mnenja dr. A. A. ne izhaja, da bi bilo treba v ceveh zagotoviti povečanja tlaka ali namestiti dodatne filtre, in iz tega napačno zavzelo stališče o neobstoju vzročne zveze. Sodišče prve stopnje v tem delu tudi zmotno povzame ugotovitev oz. trditev druge toženke, da so vzroki za tožnikove težave v njegovi sferi, kar naj bi potrdilo tudi omenjeno strokovno mnenje. Pritožba nato obširno povzema ugotovitve in zaključke tega strokovnega mnenja.

V nadaljevanju se pritožba opredeljuje do izvedenskega mnenja dr. B. B. Očitek izvedenca, da tožnik ali njegov pooblaščenec nista bila na ogledu, bi bil po navedbah pritožbe utemeljen le, če bi izvedenec udeležence pravočasno vabil. Izvedensko mnenje zato po stališču pritožbe temelji na pomanjkljivem ogledu. Ogled je izvedenec nato moral ponovno opraviti, vendar je bil kljub temu izveden ob neprimernem času, in sicer pozimi, ko se namakanje ni izvajalo. Tožnik v pritožbi opozarja, da ni mogoče spregledati, da je izvedenec ugotovil določene napake, ki so bile odpravljene. To lahko pomeni le sanacijo glede nastajanja škode za naprej, ne pa za nazaj. Samo točen urnik oziroma dnevnik namakanja in izvajanja nadzora nad nepooblaščenimi priklopi na sistem bi po pritožbenih navedbah lahko izvedencu dal sliko o številu uporabnikov v danem trenutku na posameznem hidrantu. Pritožniku se ne zdi logično, da bi bil star sistem v dolžini 6 km brez izgub, po zamenjavi cevi z novimi pa se pojavljajo "astronomske" izgube. Hidravlični preizkus bi izvedenec moral izvesti ob polnem delovanju. Izvedenec se v svojem mnenju po navedbah pritožbe ni opredelil do tega, da je bila obnova sistema namenjena kapljičnemu namakanju. Izvedenec se je nadalje napačno opredelil, saj bi se morali projektni pogoji pri obnovi sistema konkretno definirati, kar ni bilo storjeno. Projektantu je bil predpisan kombiniran namakalni sistem, kar je v nasprotju z vodnim dovoljenjem. Izvedenčeva ugotovitev, da je projektna dokumentacija skladna z nalogo, je v nasprotju z ugotovitvijo inšpekcijskih služb iz zapisnika z dne 18. 4. 2014, da še vedno ni nameščena membrana v dimenziji 2 mm. Enak očitek velja glede urnika namakanja, ki ga v spornem obdobju po pritožbenih navedbah sploh ni bilo oziroma je bil pomanjkljiv. Prva toženka je celo izdala urnik, ki je v nasprotju s projektno dokumentacijo pozival, naj namakanje izvaja čim več uporabnikov hkrati. Izvedenec je spregledal ugotovitev inšpekcije z dne 1. 9. 2016, da so nepravilnosti, na katere je opozarjal tožnik, v sistemu namakanja odpravljene. Izvedenec se ni opredelil do vpliva vseh nepravilnosti. Pritožba nadalje kritizira mnenje izvedenca, da je bil urnik namakanja ustrezen, in opozarja na listinske dokaze v spisu, da urnika vsaj za namakalno obdobje v letu 2013 ni bilo. V spisu priložen urnik namakanja je po pritožbenem stališču močno pomanjkljiv in je bil očitno izdelan za nazaj. V času namakanja je prihajalo tudi do okvar na sistemu in posledično do prekinitev, kar pomeni, da se je vrstni red, kdo sme namakati, spremenil od ponovnega priklopa dalje. Izvedenec slepo verjame izjavi prve toženke, da je skrbno izvajala urnik namakanja. Če bi imela prva toženka vzpostavljeno evidenco namakanja in dnevnik namakanja, bi bilo to, kdo je namakal in kdaj, jasno razvidno. Prva toženka bi morala kot skrben gospodar dokazati izvedencu oziroma sodišču evidence namakanja. Izvedenec ji je samo verjel na besedo. Izvedenec se tudi ni opredelil do prepovedi namakanja (zapisnik zadruge v prilogi B4) in do ugotovitve, da prevelika poraba vode v določenih segmentih pomeni padec tlaka in hitrosti vode v ceveh.

Pritožba nadaljuje, da sodišče prve stopnje tožniku očita, da je navedel, da je bilo pri hidrantu, ki je bil najbližje primarnemu sistemu, dovolj tlaka, vendar je ostalo odprto, ali je šlo pri tem za enkratni dogodek ali za trajajoče stanje. Pritožba graja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na dodatno izvedensko mnenje dr. B. B., po katerem si je tožnik škodo zaradi predolgega povezovalnega voda povzročil sam. Izvedenec v mnenju dopušča, da je prihajalo do neprijavljenega namakanja, vendar ugotavlja, da je upravljavec namakanje skrbno urejal.

Po stališču pritožbe je ključno vprašanje, na katerega niti izvedenec niti sodišče nista odgovorila, zakaj sedaj po opravljeni zamenjavi kapljačev in zamašenih cevi, ki se po dolžini in premeru niso spreminjale, namakalni sistem nemoteno deluje. Če bi mnenje izvedenca držalo, bi imel tožnik po zamenjavi cevi še vedno enake težave. Ker jih nima, je evidentno, da je treba vzroke iskati na strani obeh tožencev. Prva toženka v začetku ni imela urejenega urnika namakanja, kasneje pa njegovega izvajanja ni ustrezno nadzirala.

Če že drži, da je projektna dokumentacija pravilna, bi morala druga toženka predvideti velikost povezovalnega voda, saj gre za enovit namakalni sistem, ki ga ni mogoče secirati po odsekih. Povezovalnega voda ni mogoče enostavno izvzeti in ločiti od primarnega dela namakalnega sistema. Pritožniku po branju sodbe tako ni jasno, s katero opustitvijo si je sam povzročil škodo. Izvedenec je navedel, da ogleda na kraju samem nima smisla izvesti, saj je dovolj teoretični hidravlični preizkus. Tožnik je večkrat predlagal, naj se izvede praktičen preizkus, čemur sodišče žal ni sledilo. Sodišče je povzelo izpoved priče C. C., ki je potrdil "divje namakanje", čemur nato ni posvetilo teže. Menilo je namreč, da ob nenadzorovanem namakanju lahko pride do preobremenitve sistema, da pa po drugi strani preveč uporabnikov nima vpliva na višino tlaka v sistemu, kar pa nima opore v izvedenskemu mnenju dr. B. B., saj je ta ugotovil, da ima to lahko za posledico upad tlaka v sistemu. Ugotovitev sodišča je torej v nasprotju z izvedenskim mnenjem.

Na več mestih je sodba tako nejasna, da je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega vsebuje notranja nasprotja in nelogičnosti. Nekateri dejanski zaključki so v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer z listinami in izvedenskim mnenjem. Stališče sodišča prve stopnje je po navedbah pritožbe nevzdržno, saj bi to pomenilo, da si je tožnik zaradi "poddimenzioniranega" povezovalnega voda sam povzročil škodo. Stališče sodišča prve stopnje predstavlja nevaren precedens v sodni praksi. Ker se do v pritožbi naštetih vprašanj ni poglobljeno in argumentirano opredelilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik z ugotovljenim dejanskim stanjem ne soglaša. Pritožba opozarja na "nekatere" nesporne okoliščine, ki jih je sodišče sicer ugotovilo, vendar jim ni dalo nobene pravne teže.

Sodišče prve stopnje zadeve ni obravnavalo poglobljeno. Sojenje je bilo usmerjeno k določenemu vnaprej znanemu rezultatu, zato gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člena Ustave Republike Slovenije - URS), kršitev 23. člena URS o nepristranskosti sodišča, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pravice do enakopravnega obravnavanja iz 14. člena EKČP.

4.Prva in druga toženka sta vsak v svojem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotovali pritožbenim navedbam.

Presoja pritožbenih navedb

5.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno

6.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da lahko skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusi zgolj glede obstoja v tej določbi taksativno naštetih procesnih kršitev in glede pravilne uporabe materialnega prava. Glede vseh ostalih kršitev, ki jih lahko stranka uveljavlja s pritožbo, je pritožbeno sodišče strogo vezano na preizkus v mejah (konkretiziranih in obrazloženih) pritožbenih navedb, s katerimi stranka utemeljuje posamezno procesno kršitev ali napake pri ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih. Izven tako začrtanega okvira preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe ni dopusten.

Glede prve toženke

7.Pritožbeno sodišče je ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava, ki ga je ob odsotnosti pritožbenih navedb opravilo po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju do prve toženke napačno oprlo na pravila o neposlovni subjektivni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ . Ob (neizpodbijanem) ugotovljenem dejstvu, da sta tožnik in prva toženka glede izvajanja storitev namakanja sklenili pogodbo, in ob tožnikovih trditvah, da mu je prva toženka povzročila škodo, ker svojih obveznosti iz te pogodbe v letih od vključno 2013 do vključno 2015 ni izpolnila oziroma jih ni izpolnila pravilno, bi se moralo sodišče prve stopnje namreč opreti na pravila o poslovni odškodninski odgovornosti iz drugega odstavka 239. člena OZ .

8.Izpodbijana sodba temelji na presoji, (i.) da prva toženka ni ravnala protipravno (v smislu neposlovne subjektivne odškodninske odgovornosti), saj na delu namakalnega sistema, ki ga upravlja prva toženka, ni ugotovilo prenizkega tlaka, (ii.) da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in vgradnjo filtrov dimenzije 6 mm (namesto projektiranih v velikosti 2 mm), saj je imel tožnik enake težave pri namakanju tudi po tem, ko je prva toženka zaščitila zajetje vode z mrežo v velikosti 2 mm, (iii) in da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in morebitnim prevelikim številom uporabnikov sistema (zaradi nesprejetega urnika namakanja, njegove nepravilnosti in zaradi opustitve nadzora), saj tožnikov del namakalnega sistema ni deloval pravilno, niti ko je bil celotni sistem na voljo zgolj tožnikovim parcelam.

Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti prve toženke, na katere bi se moralo opreti sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ, so: (i.) kršitev pogodbene obveznosti, (ii.) vzrok za kršitev mora biti na strani pogodbi nezveste stranke (v konkretnem primeru na strani prve toženke), (iii.) nastanek škode in (iv.) vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo.

V tej zadevi ugotovljene dejanske okoliščine, povzete zgoraj, z uporabo pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti tako pripeljejo do presoje, (-) da je prva toženka izpolnila svojo obveznost zagotavljati ustrezen tlak v primarnem in sekundarnem sistemu ter da zato v tem delu ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, (-) da vgraditev filtrov v dimenziji 6 mm in morebitno preveliko število uporabnikov namakalnega sistema ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo (zatrjevano) škodo.

Ugotovljene dejanske okoliščine tako vodijo do zaključka o neobstoju predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti prve toženke, ki morajo biti izpolnjenje kumulativno.

9.Presoja, opravljena po pravilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti, v okoliščinah te zadeve ne predstavlja t. i. sodbe presenečenja. Tožnik je namreč že v tožbi sam zatrjeval, da je škoda posledica kršitve obveznosti prve toženke iz pogodbenega razmerja glede izvajanja storitev namakanja, pri čemer je vztrajal tudi v nadaljnjih vlogah in se glede obstoja pogodbenega razmerja skliceval celo na teorijo realizacije iz 58. člena OZ. To pomeni, da bi moral tožnik, kar se tiče odgovornosti prve toženke, že zaradi svojih tožbenih trditev računati na presojo po tej pravni podlagi, zato pritožbeno sodišče ni izvedlo postopka po določbi drugega odstavka 351. člena ZPP. Prepoved izdaje sodbe presenečanja je namenjena varstvu strankine pravico do izjave⁴ v primeru, ko kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati na presojo po takšni pravni podlagi. Tožnik je na presojo po tej pravni podlagi glede na svoje lastne trditve vsekakor moral računati.

Tožnikov pritožbeni uspeh v razmerju do prve toženke je v nadaljevanju tako odvisen od tega, ali je s svojimi pritožbenimi navedbami uspel izpodbiti pravilnost (zgoraj povzetih) dejstev, ki vodijo do zaključka o neobstoju predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti, oziroma ali je uspel izkazati, da so te obremenjene s procesnimi kršitvami. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče pri preizkusu ni našlo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10.S pretežnim delom pritožbenih navedb tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Preizkus pravilnosti dejanskega stanja je glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP omejen z vsebino pritožbenih navedb.⁵

11.Sodišče prve stopnje je večino pravno odločilnih dejstev ugotovilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S pritožbenim povzemanjem strokovnih ugotovitev dr. Č. Č., na katere se je tožnik skliceval že v tožbi in zato predstavljajo sestavni del njegove trditvene podlage, tako ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti. Prav tako ne z navedbo, da je sodišče prve stopnje na 11. strani izpodbijane sodbe napačno povzelo "ugotovitev oziroma trditev" druge toženke, saj v tem delu izpodbijane sodbe ne gre za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo.

11.V nadaljevanju tožnik obsežno kritizira izvedensko mnenje izvedenca dr. B. B. Te pritožbene navedbe po vsebini v pretežnem delu ustrezajo pripombam na podano izvedensko mnenje, ki bi jih moral tožnik podati že pred sodiščem prve stopnje. Ker s takšnimi pritožbenimi navedbami tožnik (i.) ne kritizira dokazne ocene izvedenskega mnenja o njegovi popolnosti, jasnosti in notranji skladnosti (prim. določbo drugega odstavka 254. člena ZPP), in (ii.) ne ne uveljavlja, da dokazne ocene sodišče prve stopnje sploh ni sprejelo, (iii.) ali da je ta v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, tožnik ni uspel izpodbiti dejstev, ugotovljenih s pomočjo izvedenskega mnenja, ali izkazati njihove obremenjenosti s katero od procesnih kršitev.

Poleg tega tožnik v pritožbi ne navede, ali je pripombe, ki jih zdaj v obliki pritožbenih navedb podaja v pritožbi, podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo, zato postavljeni pritožbeni razlogi pritožbenemu sodišču ne omogočajo niti presoje obstoja procesne kršitve zaradi morebitnega posega v njegovo pravico do izjave v postopku dokazovanja, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12.V okvir pritožbenih navedb, ki vsebinsko predstavljajo pripombe k izvedenskemu mnenju in ne izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, spada pritožbena navedba, da je bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi ogleda, opravljenega ob neprimernem času, ko namakalni sistem ni deloval. Enako velja za navedbo, da se izvedenec ni opredelil od tega, da je bila obnova namakalnega sistema skladno z vodnim dovoljenjem predvidena za kapljično namakanje. V to skupino spada tudi obširno pritožbeno utemeljevanje, da se je izvedenec napačno opredelil glede pravilnosti projektnih pogojev in njihove skladnosti z vodnim dovoljenjem, da so napačne izvedenčeve ugotovitve glede primernosti urnika namakanja, da se izvedenec ni opredelil do prepovedi namakanja, in da je izvedenec spregledal, da prva toženka ni predložila dnevnika oziroma evidence namakanja oziroma opravljenega nadzora namakanja.

13.Nadalje pritožba navaja, da izvedenec "ugotavlja izkazanost določenih napak, ki pa so bile odpravljene", kar naj bi po stališču tožnika pomenilo, da mu je škoda zaradi napak vsekakor nastala. Tožnik v pritožbi teh napak ne konkretizira, zato s takšno navedbo ne more izpodbiti ugotovljenih dejstev. Prav tako ne obrazloži, ali gre pri teh (pritožbeno zatrjevanih) izvedenčevih ugotovitvah sploh za napake, ki jih je zatrjeval v svoji tožbeni podlagi, in bi se moralo sodišče do njih posledično opredeliti. S takšno navedbo zato ni uspel izpodbiti ugotovljenih dejstev ali uveljaviti kake od procesnih kršitev oziroma izkazati zmotne uporabe materialnega prava.

14.Pritožba na več mestih obširno kritizira ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka v spornem obdobju sprejela urnik namakanja, in njegovo nadaljnjo presojo, da je bil ta primeren. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da omenjene pritožbene navedbe, tudi če so utemeljene, ne vplivajo na pravilnost končne presoje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Tožnik je namreč prezrl, da sodišče prve stopnje zahtevka, ki je temeljil na trditvi, da prva toženka ni sprejela primernega urnika namakanja, kar je nato povzročilo neustrezno rabo (preveliko število uporabnikov), posledični padec tlaka ter s tem nepravilno delovanja tožnikovega namakalnega sistema, ni zavrnilo zgolj zato, ker je ugotovilo primernost urnika namakanja v spornem obdobju, pač pa tudi zato, ker je izključilo vzročno zvezo med morebitnim prevelikim številom priklopljenih uporabnikov in nepravilnostjo delovanja tožnikovega (terciarnega) namakalnega sistema. To presojo je naslonilo na dejansko ugotovitev, da tožnikov sistem zaradi hidravličnih izgub ni deloval pravilno niti tedaj, ko je bil celotni namakalni sistem namenjen le za izpiranje tožnikovih parcel.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ob takšni ugotovitvi izključena pravnorelevantna vzročna zveza med zatrjevano škodo in morebitnim nedelovanjem tožnikovega namakalnega sistema zaradi padca tlaka ob prevelikem številu priklopljenih uporabnikov, ki bila posledica nesprejetega ali neprimernega urnika namakanja. Zgolj z izpodbijanjem dejstev, ki so sodišče prve stopnje vodila do presoje, da je bil urnik namakanja v spornem obdobju primeren oziroma ustrezen, tožnik zato še ne more izpodbiti pravilnosti izpodbijane sodbe.

15.Tožnik v pritožbi sicer izpodbija dejstvo, da število priklopljenih uporabnikov ne vpliva na pravilnost delovanja tožnikovega dela namakalnega sistema, vendar le z navedbo, da je takšna ugotovitev v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja. V pritožbi se pri tem sklicuje 15. točko izvedenskega mnenja (pri tem očitno meri 14. stran izvedenskega mnenja na l. št. 343).

15.Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca v delu, ki ga izpostavlja pritožba, v celoti upoštevalo, saj je v dokazni oceni skladno s tem delom mnenja pojasnilo, da imajo nenadni in nenadzorovani priklopi enega uporabnika res vpliv na tlak pri drugih uporabnikih (drugi odstavek obrazložitve na 28. strani izpodbijane sodbe), vendar je nato glede na vsebino poročila o izvajanju čiščenja tožnikovega sistema z dne 4. 4. 2014 zaključilo, da ta ni deloval niti, ko je bil celotni namakalni sistem namenjen izključno tožnikovim parcelam (tretji odstavek obrazložitve na 28. strani izpodbijane sodbe). S tem je preveliko število uporabnikov izključilo kot vzrok za težave pri delovanju tožnikovega (terciarnega) dela namakalnega sistema. Dokazne ocene tega dejstva, temelječe na tem poročilu, pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija, zato ga pritožba ni uspela ovreči.

16.V pritožbi tožnik še navaja, da prva toženka pri uporabi namakalnega sistema ni opravila ustreznega nadzora. Te pritožbene navedbe so povsem pavšalne, saj tožnik v pritožbi ne pojasni, katere opustitve pri zatrjevani dolžnosti nadzora je v svoji tožbeni podlagi sploh zatrjeval. V dejansko podlage sodbe lahko sodišče skladno z razpravnim načelom vključi zgolj s strani strank postavljene trditve. Tožnik ne uveljavlja, da se sodišče do njih ne bi opredelilo, zato s tem delom pritožbenih izvajanj ni uspel omajati presoje sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

17.Sodišče prve stopnje je moralo, upoštevajoč v tej zadevi relevantno pravno podlago spora, v okviru postavljene trditvene podlage presoditi, ali je prva toženka kršila sklenjeno pogodbo o izvajanju storitev namakanja. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi se morala izvedenec in sodišče opredeliti do tega, zakaj "sedaj po opravljeni menjavi kapljačev in zamašenih cevi namakalni sistem nemoteno deluje". Tožnik v pritožbi tudi ne zatrjuje, da bi bila ta pritožbena navedba sestavni del njegove trditvene podlage v postopku pred sodiščem prve stopnje, do katere bi se moralo sodišče zato sploh opredeliti. Prav tako ne zatrjuje, da bi s takšno navedbo nasprotoval pridobljenemu izvedenskemu mnenju, zato z njo ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede druge toženke

18.Ker druga toženka s tožnikom ni bila v pogodbenem razmerju, je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka zoper drugo toženko pravilno presojalo po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz 131. člena OZ. Ob takšni pravni podlagi in postavljenih tožbenih trditvah je povsem pravilno presojalo, ali je druga toženka ravnala protipravno zaradi (ne)ustreznosti projekta obnove namakalnega sistema.

19.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo, kako druga toženka razume strokovno mnenje dr. Č. Č., ki ga je tožnik predložil k tožbi, zato v tem delu ne gre za ugotovitev ali presojo sodišča glede protipravnosti na strani druge toženke, kakor to napačno razume tožnik v pritožbi.

20.Sodišče prve stopnje je dejansko ugotovitev, da je bil projekt obnove namakalnega sistema pravilen in skladen z vodnimi dovoljenji, oprlo na izvedensko mnenje (drugi odstavek 25. strani izpodbijane sodbe). Tožnik v pritožbi tej ugotovitvi nasprotuje z navedbami, ki - enako kot v razmerju do prve toženke - po vsebini ne odstopajo od pripomb k izvedenskemu mnenju. Ker tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi takšne navedbe (bodisi kot trditve bodisi kot pripombe k izvedenskemu mnenju) podal že pred sodiščem prve stopnje in da bi jih sodišče prezrlo, s takšnimi navedbami ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja in končne materialnopravne presoje. To velja za pritožbene navedbe, (i.) da bi morala druga toženka projekt prilagoditi specifičnosti konkretnega namakalnega sistema, (ii.) da je ustreznost projektne naloge v nasprotju z ugotovitvami inšpekcijskih služb, (iii.) da bi morala izvedenec in sodišče ugotoviti, zakaj "sedaj po opravljeni menjavi kapljačev in zamašenih cevi namakalni sistem nemoteno deluje", in (iv.) da bi morala druga toženka že v projektu predvideti velikost tožnikovega povezovalnega voda, ker ga ni mogoče izvzeti in ločiti od primarnega dela namakalnega sistema.

Glede obeh toženk

21.Tožnik v pritožbi navaja, da je med postopkom večkrat predlagal, naj "se izvede" praktični preizkus na kraju samem in izraža obžalovanje, ker sodišče prve stopnje tega ni storilo. V zvezi s tem tožnik nato v nadaljevanju pritožbe konkretizirano ne uveljavlja nobene procesne kršitve, na katero bi pritožbeno sodišče lahko argumentirano odgovorilo. Takšna pritožbena navedba ne dosega standarda obrazloženega uveljavljanja katere od procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato njihovega (ne)obstoja v okviru postavljenih pritožbenih navedb (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.

22.Na več mestih pritožba izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus (absolutna procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre za očitke, da je sodba nejasna, notranje protislovna in nelogična, vendar pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti ob preizkusu po uradni dolžnosti v njej ni zaznalo. Pritožnik očitke o tovrstnih pomanjkljivostih v resnici izpeljuje iz svojih pritožbenih navedb o pomanjkljivostih izvedenskega mnenja in posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar pa se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj in se na te razloge v izogib ponavljanju sklicuje.

23.Pritožba nadalje ne pojasni, katere so tiste ugotovljene (nesporne) dejanske okoliščine, ki naj bi jim sodišče prve stopnje ne dalo ustrezne teže. Ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče dejanskih ugotovitev, ki bi privedle do drugačne presoje, ni našlo.

24.Pritožbeni navedbi, da se je sodišče prve stopnje zadeve lotilo premalo poglobljeno, in da je bilo celotno sojenje usmerjeno k vnaprej znanemu rezultatu, v pritožbi nista oprti na konkretne razloge, ki bi terjali odgovor pritožbenega sodišča. Iz celote pritožbenih razlogov izhaja, da takšen očitek temelji na predhodni pritožbeni kritiki ugotovljenih dejstev, zato takšna (pavšalna) navedba pritožbenemu sodišču ne nalaga presoje, ali je sodišče prve stopnje zaradi morebitnega posega v pritožnikova ustavna in konvencijska procesna jamstva iz naslova poštenega sojenja kršilo določbe 22. člena URS in 6. člena EKČP.

25.Strankina pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena URS je med drugim na zakonski ravni zaščitena z institutom izločitve razpravljajočega sodnika po določbi 70. člena ZPP. Pritožba ne uveljavlja, da je tožnik zahteval izločitev razpravljajočega sodnika v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker lahko to skladno z določbo drugega odstavka 72. čelna ZPP stori le do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, bi se lahko v pritožbi skliceval zgolj na izločitvene razloge od 1. do 5. točke 70. člena ZPP (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšnih razlogov tožnik v pritožbi ne uveljavlja, prav tako pa jih ni našlo pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti.

26.Ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni našlo okoliščin, ki bi utemeljevale pritožbeno stališče, da je izpodbijana presoja posledica diskriminacije oziroma kršitve obveznosti iz določb 14. člena URS, iz 14. člena EKČP ali iz 1. člena Protokola št. 12 k EKČP. Pritožba ne navaja razlogov, s katerimi bi izven navedb, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj, utemeljevala kršitev materialnega prava iz naslova prepovedi diskriminacije na podlagi katere od tožnikovih osebnih okoliščin.

Kočna presoja pritožbe

27.Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

28.Tožnik mora prvi toženki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Prva toženka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo 1.738,50 EUR (2375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) in do povračila zneska v višini priglašenih 10,00 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej do 1.748,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

29.Tožnica mora drugi toženki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Druga toženka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo 1.738,50 EUR (2375 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) in do povračila zneska 24,71 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej do 1.762,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

-------------------------------

1Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).

2Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ).

3Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003: str. 207 in 208.

4Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2016 in tam citirana ustavnosodna praksa.

5Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga: stran 323 (12. točka).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 239, 239/1, 239/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 351, 531/1, 351/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.