Jedro

Tožena stranka ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela v smislu 5. in 12. člena ZVZD-1 oziroma ni zagotovila varnih delovnih razmer v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju v smislu določbe 45. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZDR. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo določa 131. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.091,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2015 do plačila (točka I izreka), v presežku za znesek 34.652,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 4.055,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe glede zahtevka za plačilo 10.500,00 EUR in glede odločitve o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo v tem obsegu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je neutemeljeno zavrnjen zahtevek iz naslova telesnih bolečin za 3.500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 7.000,00 EUR. Tožnik je utrpel trojni odprti luksativni zlom levega gležnja, sodišče mu je priznalo 23.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin, kar je prenizka odškodnina glede na intenziteto in trajanje bolečin ter na obseg nevšečnosti med zdravljenjem. Stalne hude bolečine je trpel 5 dni, občasne hude 10 dni, srednje hude pogosto 2 tedna in občasno 4 tedne. Lahke bolečine so bile pogosto izražene 3 mesece in občasno 6 mesecev, pri čemer so mu ostale trajne bolečine, ki se pojavljajo pri hoji, daljši stoji, počepanju, ob spremembi vremena. Prenizko so ovrednotene številne nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer prevoz z reševalnim vozilom, hospitalizacije v času od 18. 7. 2012 do 10. 8. 2012, od 2. 10. 2012 do 5. 10. 2012, od 27. 2. 2013 do 28. 2. 2013, od 26. 6. 2013 do 2. 7. 2013 in od 22. 1. 2015 do 26. 1. 2015, operativni poseg zaradi repozicije zloma s fiksatorjem, operativna rekonstrukcija skočnega sklepa, odstranitev vijakov z delno odstranitvijo osteosintetskega materiala, dodaten operativni poseg zaradi zatrditve skočnega sklepa, odstranitev šivov po vsaki operaciji, povijanje nog z elastičnim povojem, dolgotrajno uživanje antibiotikov, kar je povzročilo težave z želodcem, namestitev zunanjega fiksatorja na levi gleženj, dolgotrajna nošnja vacupet opornice, nošnja kompresijske nogavice za levo nogo, prejemanje antikoagulativnega zdravljenja, številna slikanja, uživanje protibolečinskih sredstev, dolgotrajna uporaba bergel, razgibavanje leve noge po navodilih zdravnika, večkratna rehabilitacija v zdraviliščih, številni pregledi pri zdravnikih specialistih, številni pregledi pri osebnem zdravniku, bolnišnično zdravljenje zaradi srčnih infarktov, predpisano doživljenjsko jemanje zdravil (aspirin, effient) ter dolgotrajno jemanje ostalih zdravil (concor, tenzopril, sorvasta, controloc, atropin, heparin …). Vse navedeno utemeljuje višji znesek odškodnine. Poškodba je pri tožniku zapustila trajne posledice, ki se v anatomskem smislu kažejo v kronično zadebeljenem levem gležnju (obseg je za 4 cm večji od desnega gležnja), leva noga je za 1,5 cm krajša. Trajno je omejena gibljivost levega gležnja, tožnik je močno omejen pri aktivnostih, kjer je potrebna dolgotrajna hoja, hoja po stopnicah, hoja po lestvah, počepanje, tekanje, skakanje. Tožnik ni več sposoben za fizično delo upravljanja gradbenih strojev, za dvigovanje in prenašanje težjih bremen. Zmožen je le za lažja fizična dela ali druga dela, kjer ni potrebna daljša hoja, hoja po neravnem terenu ali po stopnicah, delo v prisilni drži ali delo na višini. Njegove delovne aktivnosti so pomembno zmanjšane. Pred škodnim dogodkom se je v prostem času veliko ukvarjal s športom, predvsem z nogometom, košarko, odbojko, planinarjenjem in smučanjem, kar je moral povsem opustiti. Opravljal je razna vzdrževalna dela in dela okoli hiše, ki jih zaradi posledic poškodbe ne zmore več opravljati. Ker je močno omejen pri vsakdanjih aktivnostih, trpi in bo v bodoče trpel duševne bolečine. Zato je upravičen do višje odškodnine. Glede stroškov postopka navaja, da je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti kot višina zahtevane odškodnine. Glede temelja je tožnik uspel do 100 %. Ker je po višini uspel do 17 %, znaša skupni uspeh 58,5 %. V tem obsegu je upravičen do priznanja stroškov postopka. Sodna praksa jasno določa, da je vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini utemeljeno v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih stroškov (VSL sklep II Cp 2980/2009, VSL sodba II Cp 1418/2016). Sodišče bi moralo tožniku priznati potne stroške zaradi pregleda pri izvedencu. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo vseh stroškov postopka, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja odškodninske odgovornosti nasprotuje presoji, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj sodišče glede vprašanja, ali je bil delovni stroj - bager, s katerim je upravljal tožnik, brezhiben, ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do (javnih) listin, ki razbremenjujejo toženo stranko, to je do poročila Policijske postaje A. z dne 25. 10. 2012, skupaj z zapisnikom o ogledu z dne 18. 7. 2012 in fotografijami z ogleda kraja dejanja, kakor tudi do izvida in mnenja glede vzroka nesreče, ki ga je po naročilu PP A. izdelal izvedenec avto prometne stroke in gradbene mehanizacije B.B.. S tem je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomeni tudi relativno bistveno kršitev določb postopka (212., 213. in 324. člen ZPP) in kršitev 22. ter 23. člena URS in 6. člena EKČP. Iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, katere so okoliščine, ki utemeljujejo krivdno odgovornost tožene stranke, zaključki so povsem nejasni in neprepričljivi. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. C.C. je izpovedal, da je bil bager ob škodnem dogodku v brezhibnem stanju in da ni bil opozorjen na njegove morebitne nepravilnosti. Podobno je izpovedal priča D.D., kriminalist, ki je opravil ogled kraja škodnega dogodka. Nobena priča ni potrdila, da bi že prej prišlo do podobne situacije – nepojasnjene ugasnitve motorja med delovanjem, zato je še toliko bolj neprepričljiv zaključek sodišča. Ni jasno, ali je sodišče svojo odločitev oprlo na pisno izjavo E.E. (priloga A22). Če jo je oprlo, je s tem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S stališča tožene stranke kot delodajalca gre za nesrečni slučaj, zato ne more odgovarjati na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Zmotno je stališče sodišča, da tožniku ni mogoče očitati prispevka k nastanku škodnega dogodka. Sodišče bi moralo okoliščine, ki zadevajo delovanje delovnega stroja ter siceršnje tehnične karakteristike stroja, ugotavljati z izvedencem s področja gradbene mehanizacije, kot sta predlagali obe pravdni stranki. Sodišče je tožniku povsem arbitrarno dosodilo odškodnino v ne samo identičnem skupnem znesku, ampak tudi v identičnih zneskih po posameznih postavkah, kakor jo je istemu tožniku v zvezi z istim historičnim dogodkom prisodilo Višje sodišče v Celju oziroma Okrožno sodišče v Celju. Dokazna ocena je nepopolna oziroma pomanjkljiva ter v nasprotju z 8. členom ZPP. V celoti je izostala v delu, v katerem sodišče povzema izvedensko mnenje. Pri odmeri odškodnine je napačno uporabilo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Tožniku je priznana previsoka odškodnina, pri čemer sodišče ni navedlo niti enega primera iz sodne prakse, ki naj bi ga upoštevalo in ki bi narekoval tako visoko odškodnino. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba navaja posamezne primere iz sodne prakse, v katerih so bili oškodovancem dosojeni nižji zneski iz naslova nepremoženjske škode. Meni, da bi bil tožnik iz naslova telesnih bolečin upravičen do največ 17.000,00 EUR, iz naslova strahu do največ 2.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa do največ 23.000,00 EUR. Neutemeljeno je dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki je v vsakem primeru bistveno previsoka. Sodišče je ugotovilo, da je Zavarovalnica F., d. d. iz naslova istega škodnega dogodka tožniku že izplačala zneske 40.000,00 EUR, 5.360,00 EUR in 11.400,00 EUR, v kar niso vštete zakonske zamudne obresti in stroški postopka. Skupno je izplačala 56.760,00 EUR. Sodišče je v nadaljevanju v škodo tožene stranke upoštevalo revalorizacijo (deflacijo) glede zneska 5.360,00 EUR in glede zneska 11.400,00 EUR, kar je nepravilno in nezakonito. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bilo skupno tožniku (neupoštevaje obresti in stroške) izplačano 58.760,00 EUR (in ne zgolj 58.700,36 EUR). Nepravilno je odštelo znesek 4.792,20 EUR, ki ga je tožnik vrnil Zavarovalnici F., d. d. Če je tožnik karkoli vračal zavarovalnici, je moral najprej vrniti sorazmeren del stroškov, ki odpade na dodatno prisojen znesek 4.792,20 EUR, ter zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo na način kot je to pravnomočno opredeljeno v sodbi Višjega sodišča v Celju. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovorih na pritožbi pravdni stranki prerekata navedbe iz pritožb, predlagata njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi (tožnik le pavšalno), in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče tehničnih karakteristik delovnega stroja ter okoliščine, če in zakaj naj bi motor v obravnavanem primeru nenadoma ugasnil, ni ugotavljalo s sodnim izvedencem za gradbeno mehanizacijo. Tožena stranka zmotno navaja, da sta izvedbo tega dokaza predlagali obe stranki. Tožena stranka izvedbe tega dokaza ni predlagala, zato ne more uspešno uveljavljati obstoja kršitve določb postopka. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2016 (le) navedla: “Da vzrok(a) obravnavanega škodnega dogodka ni mogoče iskati v neizpravnem oz. slabem tehničnem stanju delovnega stroja, bo potrdil tudi izvedenec gradbene mehanizacije za raziskavo prometnih nesreč s težko mehanizacijo, katerega postavitev je predlagala tožeča stranka“. Te navedbe ni mogoče šteti kot dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca, drugih navedb glede izvedenca pa tožena stranka ni podala. Tudi sicer je odločitev, ki temelji (samo) na ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu, pravilna, saj je izvedenec iz varstva pri delu upošteval vse okoliščine, ki vplivajo na ugotovitev, da stroj v času delovanja ni bil brezhiben, ogled stroja pa v času sojenja ne bi bil več možen, saj ga tožena stranka nima več.

8. Prav tako ni podana navedena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo priče E.E., ki je podal pisno izjavo po 236.a členu ZPP. Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena ZPP, po katerem mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, namreč lahko sodišče vendarle argumentirano zavrne takšen dokazni predlog (VSRS sklep II Ips 184/2015). V pisni izjavi (A22) je E.E. navedel, da je bil zaposlen pri toženi stranki, da je redno, vsak dan delal na stroju znamke CAT ... v kamnolomu G., da je večkrat opozoril na napake na omenjenem stroju in da je bil opozorjen s strani nadrejenega, da mora stroj pustiti na ravnem in spustiti stabilizatorje zaradi nedelovanja ročne zavore, ker, ko stroj ni deloval, tudi ročna zavora ni delovala in tudi ne zavore. Zaradi tega stroj ni bil izpraven, še veliko drugih stvari na stroju ni delovalo, npr. števec za gorivo, kontrole za motorno in hidravlično olje, varovalo na komandah, dotrajane so bile hidravlične cevi, ki so bile še posebej nevarne v sami strojnikovi kabini v primeru, da le ta poči. O tem, da je bil stroj neizpraven, so podali pisno izjavo tudi H.H. (A19), ki je bil tudi opozorjen od nadrejenega, da je treba parkirati na ravnem terenu in spustiti stabilizatorje, ker ročna zavora ni delovala, ko stroj ni deloval, da ni deloval števec goriva in varovalo na komandah, I.I. (A20), ki je potrdil, da zavore niso delovale, ko je bil stroj izključen, ter da je bil opozorjen, da mora parkirati na ravnem terenu in spustiti stabilizatorje, ter J.J. (A21), ki je bil večkrat opozorjen na napake na stroju. Priče H.H., I.I. in J.J. je sodišče zaslišalo, vse pa so potrdile svojo pisno izjavo. Zaslišanje še četrte priče, potem ko so ostale tri priče tudi v svojem zaslišanju potrdile vsebino pisnih izjav po 236.a členu ZPP, je tudi po stališču pritožbenega sodišča nepotrebno, posebej ob dejstvu, da je do identičnih ugotovitev o neizpravnosti vozila prišel izvedenec za varstvo pri delu. Sodba ima tudi v tem delu razloge v smislu navedenega sklepa II Ips 184/2015, zato toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja. Posledično ni podana kršitev 22. in 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) ali konvencijskih pravic.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke glede bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz razlogov sodbe ni mogoče povzeti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi utemeljevale krivdno odgovornost tožene stranke, zaključki pa so povsem nejasni in neprepričljivi, tar da sodišče ni navedlo niti enega primera iz sodne prakse, ki naj bi ga upoštevalo in ki bi narekoval tako visoko odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ima razloge in jo je v celoti mogoče preizkusiti, zato je mogoče pritožbeni očitek razumeti le kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zavzetimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena nepopolna oziroma pomanjkljiva, v celoti pa naj bi izostala v delu, v katerem sodišče le povzema izvedensko mnenje. Sodišče ni le povzelo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca K.K., temveč se je opredelilo tudi do drugih listin v spisu. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP niti da bi bila vsebinsko neprepričljiva.

11. V zvezi z ugotovljeno krivdno odgovornostjo pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. in 23. člena URS oziroma 6. člena EKČP ter kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi 212., 213. in 324. členom ZPP, da se sodišče ni opredelilo do ugotovitev iz predkazenskega postopka, torej do poročila Policijske postaje A. z dne 25. 10. 2012, skupaj z zapisnikom o ogledu z dne 18. 7. 2012 in fotografijami z ogleda kraja dogodka, kakor tudi do izvida in mnenja glede vzroka nesreče, ki ga je po naročilu policijske postaje izdelal izvedenec avto prometne stroke in gradbene mehanizacije B.B.. V sodnem postopku imenovani sodni izvedenec za varstvo pri delu se je v svojem izvedenskem mnenju oprl na informacije, pridobljene s strani uvoznika strojev CAT, ki se nanašajo na nov model bagra CAT 214 BFT, in delno tudi na podatke iz mnenja sodnega izvedenca B.B., ki je opravil ogled poškodovanega bagra neposredno po škodnem dogodku. Sodni izvedenec je tako sledil podatkom, da je bil stroj sicer v domnevno brezhibnem stanju, vendar so zavore (nožna in ročna) delovale le tedaj, ko je stroj deloval in je motor poganjal hidravlični motor oziroma črpalko, kar pomeni, da krmilni sistem in sistem zaviranja nista delovala v primeru, če je iz kakršnegakoli vzroka prišlo do ugasnitve motorja. B.B. je v svojem mnenju (B11) dopustil možnost, da je prišlo do ustavitve motorja, takrat pa stroj ostane brez zavor in hidravličnega volana. Ugotovil je tudi, da bi bilo mogoče način okvare motorja na stroju ugotoviti na osnovi delovanja motorja, vendar se zaradi obsega in načina poškodovanja stroj nahaja v takšnem stanju, da ga je neekonomično popravljati, ker bi stroški popravila presegli njegovo tržno vrednost, zato je vsaka nadaljnja raziskava prekinjena. Sodišče je torej (posredno) upoštevalo ugotovitev B.B., da je ob ugasnjenem motorju stroj ostal brez zavor in hidravličnega volana. Pritožba zmotno meni, da te listine razbremenjujejo toženo stranko.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca K.K. glede neizpravnosti delovnega stroja - bagra ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in zavzelo pravna stališča: - L.L. pregleda stroja CAT 214 BFT ni opravil na mestu uporabe v G., temveč je pregled delovne opreme opravil »na daljavo«, pri čemer stroja sploh ni pregledal, kar po pojasnilu sodnega izvedenca ni nepomembna napaka.

- Pri toženi stranki je bilo poskrbljeno za nadzor nad delom delavcev in za manjša popravila, ne pa tudi za skrben nadzor.

- Zavorni in krmilni mehanizem pri ugasnjenem motorju nista delovala.

- Sredstva za delo, tudi obravnavani bager, so se pregledovala na dve leti, kar je sicer v zakonsko predpisanem minimumu, vendar pa so pri težki gradbeni mehanizaciji pomembni dnevni pregledi in njihova evidenca. Poročilo o pregledu in preizkusu delovne opreme namreč ne more podati brezhibnosti za dobo dveh let, kolikor je bila napisana veljavnost tega pregleda, ampak ga je potrebno s strani upravljavca in vzdrževalca pregledati tudi med samo uporabo.

- Dnevni pregledi pred pričetkom dela v smislu pregleda olja in goriva (kazalnik nivoja po pričanjih ni deloval), ne dokazujejo tudi pregleda zavor in ostale pomembne signalizacije, o čemer bi tožena stranka morala voditi evidenco v obliki kontrolne knjige ali v kakršnikoli drugi pisni obliki.

- Tehnična in ostala dokumentacija ni bila v celoti predložena, kar pomeni, da delovna oprema v celoti le ni bila varna. Zaradi odsotnosti dokazil o rednih pregledih stroj za uporabo ni bil varen, saj upravljavec ni opravil vseh nalog, ki jih v navodilih določa proizvajalec.

- Stroja ni bilo mogoče varno ustaviti s spuščanjem hidravličnega grajferja, saj bi takšno spuščanje lahko pomenilo, da bi se spuščen grajfer kam zataknil in bi bager prekucnilo, kar bi bilo še nevarnejše od tega, da ga je tožnik zaradi varovanja svojega življenja enostavno zapustil na način, da je izskočil iz njega.

- Če je obstajala zasilna zavora, je lahko ta delovala le v primeru delovanja motorja, medtem ko 16600 kg težkega stroja, ki se vali po klancu navzdol ob nedelujočem motorju, ni mogoče ustaviti.

- Tožnik je ob škodnem dogodku reagiral vestno in prisebno.

- Tožnik, navkljub predloženemu potrdilu o opravljenem teoretičnem in praktičnem preizkusu znanja iz področja varnosti in zdravja in požarne varnosti pri delu, ni bil praktično usposobljen za opravljanje dela, saj je bilo potrdilo izdano brez dokazila o praktičnem usposabljanju.

13. Vse navedeno utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela v smislu 5. in 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS št. 43/2011) oziroma ni zagotovila varnih delovnih razmer v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju v smislu določbe 45. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 nasl.). Podana je krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo določa 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Dokazna ocena sodišča prve stopnje upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da je dokazna ocena pomanjkljiva ter da gre s stališča tožene stranke kot delodajalca za nesrečni slučaj, da ji ni mogoče ničesar očitati. Glede na to, da so tožnik in priče I.I. ter J.J. izpovedali o neizpravnosti delovnega stroja, kar je potrdil tudi izvedenec K.K., ni odločilna pritožbena navedba, da je C.C. izpovedal, da je bil bager ob škodnem dogodku v brezhibnem stanju in da ni bil opozorjen na njegove morebitne nepravilnosti, oziroma da nobena priča ni potrdila, da bi že prej prišlo do podobne situacije – nepojasnjene ugasnitve motorja med delovanjem delovnega stroja.

14. Ker tožnik ni bil praktično usposobljen za delo na stroju in bi s spuščanjem grajferja lahko povzročil še hujšo nesrečo, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik soodgovoren za nastali škodni dogodek v smislu določbe prvega odstavka 171. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnik je torej tudi po ugotovitvi izvedenca ravnal ustrezno, ko je z vozila izskočil, pri tem pa utrpel poškodbe, zaradi katerih uveljavlja plačilo odškodnine.

15. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

16. Pritožbi tožnika in tožene stranke sta neutemeljeni v delu, ki se nanašata na višino dosojene odškodnine. V zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo in travmatologijo M.M., specialista ortopedije in kirurgije. Tožnik je v delovni nesreči 18. 7. 2012 utrpel trojni odprti in luksacijski zlom levega gležnja. Zdravljenje je potekalo po ustaljenem protokolu. Najprej je bila kirurško oskrbljena rana in zlom fiksiran z zunanjim fiksatorjem, nato je bila po desetih dneh, ko ni bilo opaznih evidentnih znakov vnetja, narejena dokončna kirurška oskrba zloma. Kljub upoštevanju vseh strokovnih smernic je pri tožniku prišlo do vnetja v področju poškodbe, kar je zahtevalo daljše jemanje antibiotikov, ne pa tudi dodatne operacije. Pri tožniku je bilo celjenje kosti zelo upočasnjeno, zaradi česar so bili zlomi zaceljeni šele 6. 6. 2013. Ob vnetju in upočasnjenem celjenju je prišlo do premikov oziroma nagibov med odlomki ter posledično do subluksacijskega položaja sklepa in prikrajšave mečnice, tega zapleta pa zaradi vnetja in globoke venske tromboze na levi nogi ni bilo mogoče pravočasno odpraviti. Zdravljenje poškodbe levega gležnja in vseh zapletov je bilo zaključeno 20. 6. 2013. Pri tožniku je bilo treba opraviti korektivno operacijo na levem gležnju z zatrditvijo zgornjega skočnega sklepa (artrodeza).

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel stalne hude telesne bolečine 5 dni in občasne hude telesne bolečine 10 dni. V prvih tednih po dokončni oskrbi so bile prisotne srednje hude telesne bolečine, ki so bile izrazitejše in dalj časa prisotne zaradi prisotnosti vnetja in globoke venske tromboze. Srednje hude telesne bolečine je trpel pogosto 2 tedna in občasno približno 4 tedne. Kasneje je trpel lahke telesne bolečine, ki so bile pogosteje izražene v obdobju 3 mesecev in občasno v obdobju 6 mesecev. Občasne lahke telesne bolečine je trpel tudi v obdobju od 20. 6. 2013 do operacije artrodeze levega gležnja 3. 12. 2014. Po korektivni operaciji so bile tri dni izražene hude telesne bolečine, medtem ko so bile srednje hude telesne bolečine po operaciji prisotne pogosto 6 dni in občasno tri tedne. Zaradi stanja po artrodezi levega zgornjega skočnega sklepa in korekciji položaja je tožnik trpel še lahke pogoste telesne bolečine v trajanju 2 mesecev in lahke občasne telesne bolečine v trajanju 3 mesecev. Zaradi trajnih organskih in funkcionalnih posledic (zatrjen zgornji skočni sklep) so se pri tožniku pojavljale lahke telesne bolečine tudi po zaključenem zdravljenju in se še pojavljajo, lahke telesne bolečine bo tožnik trpel tudi v prihodnje, in sicer trajno. Pri tožniku se bolečine pojavljajo pri hoji, daljši stoji, počepanju, drugih večjih obremenitvah ali pa spontano ob spremembi vremena. Tožnik je bil hospitaliziran od 18. 7. 2012 do 10. 8. 2012, od 2. 10. 2012 do 5. 10. 2012, od 27. 2. 2013 do 28. 2. 2013, od 3. 12. 2014 do 9. 12. 2014, opravil je tri operacije gležnja, deset dni je imel nameščen zunanji fiksator, opravljal je preveze ran in vstopnih mest vijakov, imel opornico, uporabljal bergle, jemal analgetike v obliki infuzij in tablet, prejemal tromboprofilakso (eno injekcijo pod kožo na dan), antibiotike, opravil več rentgenskih slikanj, odvzemov krvi, ambulantno pa se je zdravil v obdobju od 11. 8. 2012 do 2. 10. 2012 in od 29. 2. 2013 do 20. 6. 2013, imel več kontrolnih pregledov v travmatološki ambulanti in pri izbranemu zdravniku, imobilizacijo gležnja z vakuumsko opornico, ultrazvočno preiskavo ožilja spodnjih okončin, fizikalno terapijo, 6-tedensko uporabo nehodilnega mavčevega škornja in 3-tedensko uporabo hodilnega mavčevega škornja. Ves čas zdravljenja v obdobju od 6. 10. 2012 do 20. 6. 2013 in od 13. 1. 2015 do marca 2015 je tožnik pri hoji uporabljal bergle in do junija 2015 nosil vakuumsko opornico, zaradi česar je bil slabo pokreten in se je lahko samostojno premikal le po stanovanju ali hiši. Posledično je bil delno odvisen od tuje nege in pomoči. Prav tako sam ni bil sposoben vožnje avtomobila ali uporabe javnih prevoznih sredstev. Sodišče je nadalje sledilo ugotovitvi sodnega izvedenca, da tožnikovo zdravljenje zaradi infarktov, ki obsega tako bolnišnično kot tudi ambulantno ter zdraviliško zdravljenje ni v vzročni zvezi s poškodbo levega gležnja.

18. Glede na vse zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje je odločitev sodišča, da mu v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ pripada odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 23.000,00 EUR pravilna. Tožnik dejansko v pritožbi le povzame vse ugotovitve sodišča prve stopnje ter meni, da vse okoliščine utemeljujejo za 3.500,00 EUR višjo odškodnino. Protispisna je trditev pritožbe, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi tožnika, da je ob poškodbi trpel tako hude bolečine, da je mislil, da bo umrl. Intenziteta in trajanje bolečin so bile objektivizirane v izvedenskem mnenju, pri čemer je ugotovljeno, da so hude telesne bolečine trajale 5 dni, kar je sodišče v celoti upoštevalo. Pritožba tožene stranka pa neutemeljeno navaja, da odločitev ni pravilna, ker sodišče ni navedlo nobenega primera iz sodne prakse, ki bi utemeljeval višino dosojenega zneska. Najprej pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo znesek odškodnine, ki je bil tožniku dosojen v sporu zoper zavarovalnico, pri kateri je imela tožena stranka sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo (VSC sodba Cp 419/2019). Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba tožene stranke, in sicer zadeva VS000879 – VSRS sodba II Ips 449/2000, VS000795 – VSRS sodba II Ips 127/2000, VS001792 – VSRS sodba II Ips 436/2007, VS001178 – VSRS sodba II Ips 289/2003, VS001987 – VSRS sodba II Ips 1036/2007 in VS001818 – VSRS sodba in sklep II Ips 227/2007, ne utemeljuje nižje odškodnine od dosojene, saj ne gre za primerljive primere, kot je tožnikov.

19. Tudi glede priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba tožnika zgolj povzema vse tisto, kar je pravilno ugotovilo in pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljene posledice in omejitve, ki jih ima tožnik, je tudi v tem delu zavzemanje pritožbe tožnika za 7.000,00 EUR višjo odškodnino neutemeljeno. Smiselno enako kot pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem velja tudi glede pritožbe tožene stranke zoper to postavko odškodnine, saj pritožba utemeljuje znižanje dosojene odškodnine na primerih iz sodne prakse, ki niso primerljivi s tožnikovim. Posledično je neutemeljeno zavzemanje pritožbe tožene stranke, da se zniža tudi odškodnina za strah in skaženost, saj je sodišče tudi v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

20. Pritožba tožene stranke nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo revalorizirane vrednosti že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo in tožnikovega delnega vračila zneska 4.792,20 EUR. Bistveno je, da je sodišče upoštevalo zneske, ki jih je tožnik prejel iz naslova nepremoženjske škode (dopis Zavarovalnice F., d. d. z dne 31. 8. 2020, list. št. 501), glede zneska, ki ga je tožnik vrnil, pa je pravilno ugotovilo, da gre za glavnico. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi moral tožnik, če sploh, najprej vrniti sorazmeren del stroškov, ki odpade na dodatno prisojen znesek 4.792,20 EUR, ter zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo na način, kot je to pravnomočno opredeljeno v sodbi Višjega sodišča v Celju. Sodišče je pravilno opravilo valorizacijo, ki jo terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ in drugi odstavek 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s tem plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja.

21. Glede stroškov postopka si tožnik v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje potnih stroškov, ki jih je imel v zvezi s prihodom na pregled k izvedencu, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni navedel kraja pregleda. Zmotno se zavzema, da bi sodišče ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (VSRS sodba II Ips 563/2008). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, saj je ta sodna praksa presežena.

22. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP). Prav tako sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbi, saj nista bistveno pripomogla k odločanju (prvi odstavek 155. člena ZPP).