Jedro

„Preplačilo“ predhodne taksne obveznosti ni razlog za „odpust“ ali „poračun“ naslednje taksne obveznosti. V takem primeru je moč zahtevati zgolj vrnitev preveč plačane sodne takse (1. odstavek 36. člena ZST-1).

Prav tako v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 1. (oziroma 2.) odstavka 4. člena ZST-1. Omenjena določba velja za primer taksne obveznosti, ki nastane, ko skrbnik odsotnega (katerega prebivališče je neznano), skrbnik za premoženje (katerega lastnik je neznan) ter začasni zastopnik nastopajo v imenu (in na račun) zastopane stranke. V teh primerih je taksne obveznosti, ki ob tem zastopanju nastanejo, dolžan poravnati tisti, katerega zastopajo. V obravnavanem primeru pa imamo opravka s taksno obveznostjo za pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nagrade, ki mu je bila priznana za opravljeno zastopanje. Te pritožbe ni vložil kot zastopnik (torej v imenu zastopanega), ampak v svojem imenu, zaradi česar jo je dolžan sam sodišču tudi poravnati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 12.12.2014 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se šteje pritožba odvetnika J. S. z dne 27.10.2014 (red. št. 101) za umaknjeno.

2. Zoper sklep se pritožuje odvetnik J. S., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da ga razveljavi (in v nadaljevanju obravnava vloženo pritožbo). Poudarja, da je sodno takso pravočasno (in sicer naj bi bilo plačilo izvršeno 13.11.2014) iz previdnosti plačal, čeprav je ni bil dolžan in čeprav se taksni nalog ni glasil nanj kot na zavezanca. Navaja, da izpodbijani sklep nima nobene zakonske (oziroma dejanske) podlage, saj naj bi že v prvi pritožbi zoper odmero (čeprav jo po določbi 4. člena ZST ni dolžan plačati) plačal takso. Tudi pritožbe začasnih zastopnikov v imenu in na račun zastopanega spadajo v posebno ureditev in zato neplačilo sodne takse ne povzroči pravnih posledic v smislu prvega odstavka 105.a člena ZPP. Poziv za plačilo sodne takse se ni glasil na podpisanega pritožnika. Ker poziva na svoje ime ni dobil, pritožbe ni moč šteti za umaknjeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnikovo stališče, češ da sodne takse za pritožbo ni dolžan plačati, ker naj za to ne bi bilo zakonske podlage (pri čemer se sklicuje na 4. člen ZST-1(1)) oziroma ker naj bi jo poravnal s „preplačilom“ sodne takse, ki jo je plačal za pritožbo zoper sklep odmeri, je napačno. „Preplačilo“ predhodne taksne obveznosti namreč ni razlog za „odpust“ ali „poračun“ naslednje taksne obveznosti.(2) Prav tako v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz prvega (oziroma drugega) odstavka 4. člen ZST-1. Omenjena določba velja za primer taksne obveznosti, ki nastane, ko skrbnik odsotnega (katerega prebivališče je neznano), skrbnik za premoženje (katerega lastnik je neznan) ter začasni zastopnik nastopajo v imenu (in na račun) zastopane stranke. V teh primerih je taksne obveznosti, ki ob tem zastopanju nastanejo, dolžan poravnati tisti, katerega zastopajo. V obravnavanem primeru pa imamo opravka s taksno obveznostjo za pritožbo, ki jo je pritožnik dne 27.10.2014 vložil zoper odločitev sodišča prve stopnje glede nagrade, ki mu je bila priznana za opravljeno zastopanje. Te pritožbe pa ni vložil kot zastopnik (torej v imenu zastopanega), ampak v svojem imenu,(3) zaradi česar jo je dolžan sam sodišču tudi poravnati. Zato je brezpredmetno tudi nadaljnje navajanje, da naj bi ga „status“, ki mu ga je sodišče podelilo, „ščitil“ vse do zaključka postopka.

5. Pritožnik pa upravičeno opozarja, da mu poziv za plačilo sodne takse ni bil pravilno vročen. Iz prvega odstavka 34. člena ZST-1 jasno izhaja, da mora plačilni nalog vsebovati osebno ime in naslov zavezanca. Iz plačilnega naloga z dne 5.11.2014, ki naj bi ga sodišče prve stopnje pritožniku poslalo za plačilo njegove dne 27.10.2014 vložene pritožbe, pa je razvidno (kot to trdi tudi sam pritožnik), da se glasi na eno od toženih strank, glede katere je bil postavljen kot začasni zastopnik.(4) Ker takšna vročitev ni bila pravilna (oziroma v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1), na njeni podlagi napram pritožniku (zaradi morebitnega neplačila oziroma prepoznega plačila sodne takse) tudi ni moč izpeljati nobenih sankcij (neugodnih posledic(5) ). Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP(6) ). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej preveri, ali je bila taksa glede na pritožbene navedbe(7) (kljub vsemu) res plačana. Če ni bila, pa naj pritožnika pravilno oziroma v skladu s 34. členom ZST-1 pozove k njenemu plačilu.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): V takem primeru je moč zahtevati zgolj vrnitev preveč plačane sodne takse (prvi odstavek 36. člena ZST-1).

Op. št. (3): V pritožbi (red. št. 101) je kot pritožnika jasno označil sebe (glej npr. zadnjo stran pritožbe). Tudi izrek izpodbijanega sklepa vsebuje ugotovitev o umiku pritožbe „odvetnika J. S.“ (in ne pritožbe strank, ki jih je zastopal).

Op. št. (4): Upravičen za sprejemanje pisanj.

Op. št. (5): V smislu tretjega odstavka 105. a člena ZPP Op. št. (6:) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): In sicer dne 13.11.2014.