Jedro

Upnik nedenarne terjatve se ne more sklicevati na pridržno pravico na dolžnikovih stvareh, ki so v njegovi posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki v 15 dneh opremo, ki je ostala v poslovnem prostoru tožene stranke po prekinitvi najemne pogodbe in sicer stojalo za nogavice, zidno dekorativno stojalo, univerzalni sesalec za prah, telefonski aparat, lamelno zaveso, dva kom rulet, vedro z ožemalnikom in omelo, RF koš za smeti, rolo s polico za osebni avtomobil, 6 kom dekorativnih posod s cvetjem, napisno tablo, svetlobni reflektor, alarmni zvonec, 6 kosov ogledal, topli pod, zatemnjeno ogledalo in 4 strani tapeciranih vrat. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 101.816,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je tožnica enostransko odpovedala najemno pogodbo za poslovni prostor in ga začela skrivoma prazniti. Toženka je iz bojazni, da tožeča stranka ne bo vrnila prostorov saniranih in brezhibnem stanju, zadržala del premičnin do izpolnitve pogodbene obveznosti iz 9. čl. najemne pogodbe. V tem postopku sicer tožnica svoji obveznosti ne oporeka, pred pravdo pa obveznosti ni izrecno priznavala. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo 286. čl. ZOR, ko je štelo, da toženka nima pridržne pravice na predmetih tožeče stranke. Ob vložitvi tožbe je namreč njena terjatev do tožeče stranke, da je dolžna sanirati poslovne prostore, že zapadla.

Sklicevanja tožeče stranke, da ne more vzpostaviti prejšnjega stanja, dokler so v prostoru stvari, pa nima pravne teže in predstavlja le tehnično vprašanje. Glede vratnih kril naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Vrata pripadajo poslovnim prostorom in so last tožene stranke. S tapeciranjem vrat tožnica ni pridobila lastninske pravice na njih. Po 5. odst. 585. čl. ZOR namreč najemnik nima pravice zadržati stvari, kateri je dodal dodatke, temveč ima tako stvar pravico zadržati lastnik z dodatkom vred.

Nepravilno je bilo tudi ugotovljeno, za koliko vratnih kril gre; v obrazložitvi se omenja dvoje vrat, v izreku pa štiri strani tapeciranih vrat. Pritožba ni utemeljena.

Terjatev tožene stranke, s katero je le-ta utemeljevala pridržno pravico na stvareh, ki so last tožeče stranke, je bila na prvem mestu nedenarna, saj toženka tudi še v pritožbi tako kot tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, vztraja pri zahtevi, da naj tožeča stranka izpolni pogodbeno obveznost in 9. čl najemne pogodbe, po katerem je kot najemnica dolžna vrniti ob prenehanju najemnega razmerja prostor najemodajalcu ustrezno urejen in v brezhibnem stanju. Pridržna pravica po 286. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pa je predvidena le za primer denarnih terjatev, v zvezi s katerimi ima upnik, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, to stvar pravico pridržati, dokler mu terjatev ni plačana. Ker pa je mogoče navedbe tožene stranke razumeti tudi kot zahtevek za plačilo določenega denarnega zneska kot nadomestilo za sanacijo poslovnega prostora, se je prvostopno sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je takšna denarna terjatev tožene stranke ob vložitvi tožbe že zapadla. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala obstoja dospele denarne terjatve do tožnice. Poleg tega pa iz spisovnih podatkov izhaja, da so predmeti tožeče stranke prešli v posest tožene stranke proti volji tožeče stranke, saj je sama toženka povedala, da je dostop v poslovni prostor tožeči stranki preprečila z odvzemom ključev. Tudi v takih primerih pridržna pravica ni priznana.

Zatrjevane nejasnosti glede vratnih kril, zajetih v tožbenem zahtevku, po oceni pritožbenega sodišča ni. Res je v obrazložitvi sodbe govora o dvojih tapeciranih vratih, kar pa jasno pomeni, da gre za štiri strani tapeciranih vrat. Pritožba sicer načeloma pravilno opozarja, da sme najemnik dodatke, ki jih je dodal stvari, odvzeti le, če se dajo ločiti, ne da bi se stvar poškodovala (5. odst. 585. čl. ZOR), kar pomeni, da bi v obravnavanem primeru ostala vrata last tožene stranke, ne glede na to, da jih je tožeča stranka tapecirala.

Dejstvo pa je, da je tožena stranka tekom postopka tožeči stranki priznavala lastninsko pravico na vseh zahtevanih stvareh in vrata tudi zajela v popis tožničinih stvari v prilogi B2 spisa, v predračunu za sanacijo prostora pa je upoštevala namestitev povsem novih vrat in odstranitev prejšnjih. Pritožbena trditev, da so vrata njena, je zato v nasprotju z dosedanjim zahtevkom na zamenjavo vrat. Slednjemu pa tožeča stranka sploh ne oporeka, iz česar dalje sledi, da sta se stranki glede tega sporazumeli. Ob izkazani terjatvi za zamenjavo vrat zato pritožbene trditve o vratih niso utemeljene.

Glede na to je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).