Jedro

V predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora biti tudi izkazana objektivna nevarnost, da bo sicer uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo z dne 6.4.1993 je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi in sedmi toženki, delno pa je ugodilo tožbenim zahtevkom proti ostalim petim tožencem. Odločilo je, da so dolžni plačati tožnici: drugotožena stranka 4.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi, tretjetožena stranka 8.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1991 dalje in 617,20 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 6.4.1993 dalje do plačila, četrta tožena stranka 2.016,00 SIT z obrestmi, peta tožena stranka 3.000,00 SIT in 771,50 SIT stroškov postopka z obrestmi in šesta toženka 1.500,00 SIT z obrestmi, medtem ko je višje tožbene zahtevke tudi proti tem toženkam zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti pravdne stroške drugotoženi stranki v višini 5.810,00 SIT, četrtotoženi stranki 900,00 SIT ter šestotoženi stranki 2.078,50 SIT z zamudnimi obrestmi. S posebnim sklepom z dne 4.6.1993 je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 24.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi tudi prvotoženi stranki.

Omenjeno sodbo izpodbija le tretje tožena stranka P. Ljubljana, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je v celoti odgovorna za škodo nastalo zaradi vnovčenja čekov, ker ni v skladu z 9. členom pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko, obvestila toženko, da so bili čeki ukradeni. Nesprejemljiva je razlaga sodišča, da bi tretjetožena stranka na podlagi nepravilnega zapisa zneska z besedo lahko sklepala, da gre za zlorabo. Podobni zapisi so na čekih v praksi pogosti in pri bankah vnovčeni. Prinesitelj je predložil čekovno karto, katere podatki so se ujemali s podatki na čekih, ob primerjavi podpisov pa tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da podpis ni pristen.

Banka čekov ni zavrnila, temveč sprejela in vnovčila. Pritožbeno sodišče naj sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (II/1 in 2) spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v odločanje na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilna dejstva so bila s prvo sodbo dovolj popolno in tudi prepričljivo ugotovljena. Ugotovljeno je bilo, da je nepooblaščena oseba vnovčila dne 18.7.1991, pri enotah tretjetoženega P. Ljubljana, 14 čekov v skupni višini 21.000,00 SIT tako, da so bili čekovni blanketi izpolnjeni v vseh primerih z besedami "tisoč pesto" din.

Prav tako je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni obvestila tožene stranke, skladno z določilom 9. člena medsebojne pogodbe, da so bili čeki ukradeni prvotoženi stranki. Na podlagi teh dejstev, ki niso sporna, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen sklep prvega sodišča, da niti tožeča stranka, niti tretjetožena stranka nista ravnali v spornem primeru pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (18. člen ZOR).

Tožeča stranka, kar zadeva njen del odgovornosti, zaključkov prvega sodišča s pritožbo niti ne izpodbija. Pritrditi pa je treba razlogom prvega sodišča tudi glede odškodninske soodgovornosti tožene stranke.

Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem tožene stranke, da je bilo ravnanje njenih delavcev ob vnovčenju čekov v skladu s pravili stroke, čeprav so sprejeli nepravilno izpolnjene čekovne blankete od nepooblaščene osebe in pri tem tudi niso z zadostno skrbnostjo preverjali istovetnosti te osebe s podatkom na čekih, čekovni knjižici in osebni izkaznici, ki jih je morala predložiti oseba, ki je vnovčila čeke. Glede zneskov čeki tudi niso bili pravilno (razumljivo) izpolnjeni in je vsakršno obrazlaganje prakse v takih primerih s stališča pravil stroke nesprejemljivo. Vnovčenje čekov bi zato morali nepooblaščeni osebi zavrniti že delavci tretjetožene stranke, čeprav o kraji čekov niso bili obveščeni, kakor ugotavlja prvo sodišče, da ne bi nastala škoda, ne glede na nepravilnosti pri delu, ki so jih storili delavci tožeče stranke. Za nastalo škodo, ki so jo povzročili njuni delavci pri delu, zato odgovarjata obe pravdni stranki (170. čl. ZOR) po pravilih o deljeni odgovornosti (192. člen ZOR). Glede odstotka njune soodgovornosti v konkretnem primeru sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno odločitev prvega sodišča iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).