Jedro

Prva toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na 160. člen ZPP, ki glede pravdnih stroškov določa, da če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvari ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Odločitev sodišča, ki je navedeno določbo spregledalo in odločitev o stroških utemeljilo na 154. členu ZPP (tudi glede razmerja med tožnikom in prvo toženko), je tako delno (glede prve toženke) napačna.

Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja v postopku, katerih namen je zavlačevanje postopka. Takšnih okoliščin prva toženka ni zatrjevala, ampak je krivdo tožnika in druge toženke zatrjevala na podlagi dejstva, da nista predhodno uredila premoženjskih razmerij.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse potrebne pravdne stroške.

II. Sicer se pritožba zavrne in sklep potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki polovico njenih stroškov pritožbenega postopka, odmera teh stroškov se pridrži za sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da izvršba s prodajo ½ nepremičnine ID znak 000-000-10, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 3206 VL 19309/2011, ni dopustna (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse potrebne pravdne stroške (II. točka izreka), pri čemer je v obrazložitvi pojasnilo, da bo o višini stroškov sodišče odločalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari v skladu s četrtim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Zoper sklep o stroških se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano II. točko izreka spremeni tako, da je drugotožena stranka (druga toženka) dolžna povrniti tožeči stranki (tožniku) in prvotoženi stranki (prvi toženki) vse potrebne stroške, podredno, da je druga toženka dolžna povrniti tožniku vse potrebne stroške postopka, še podredno pa, da višje sodišče II. točko izreka razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Prva toženka pojasnjuje, da je druga toženka izključna zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, tj. stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu Ulica 14, Ljubljana, v kateri tudi biva. Prva toženka je upravnik navedene večstanovanjske stavbe in je zoper drugo toženko vložila izvršbo zaradi izterjave neplačanih stroškov upravljanja, v izvršilnem postopku je sodišče izvršbo dovolilo. Predlog za izvršbo je druga toženka vložila skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Nikoli ni bila seznanjena, da ima druga toženka zakonskega partnerja in da je ta prispeval s svojim delom in sredstvi v nakup stanovanja, zato je utemeljeno mislila, da na sporni nepremičnini ne obstajajo pravice drugih ter se je skladno z načelom zaupanja zanesla na podatke zemljiške knjige.

Sodišče je odločitev o pravdnih stroških utemeljilo na 154. členu ZPP, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitev o stroških je pravilno oprlo na četrti odstavek 163. člena ZPP, vendar bi moralo odločiti tudi v kakšnem deležu toženki nosita stroške postopka. Ker tega ni storilo, je odločitev napačna in nezakonita.

Po mnenju prve toženke bi moralo sodišče z uporabo določb 154. in 156. člena ZPP ugotoviti, da prva toženka ni dala povoda za tožbo in bi zato ter zaradi pravil, ki izhajajo iz stvarnopravnega načela zaupanja v zemljiško knjigo (po katerih ji ne smejo nastati niti ne sme trpeti škodljivih posledic), moralo stroške tega postopka v celoti, tako stroške tožnika kot stroške prve toženke naložiti v plačilo drugi toženki. Sodišče je nadalje zmotno štelo, da je prva toženka v predmetni pravdi propadla oziroma ni uspela, saj ugotovitev iz I. točke izreka tudi ob pravnomočnosti ne bo odločilno vplivala na izid izvršilnega postopka, ker je predmet izvršbe še preostala ½ nepremičnine, poleg tega se prvi toženki položaj ne spremeni bistveno, saj lahko razširi izvršbo tudi na tožnika. Tožnik in druga toženka sta povzročila stroške prvi toženki. Njuna krivda je, da nista že predhodno uredila njunih premoženjskih razmerij v zvezi s sporno nepremičnino, zato se je po njuni krivdi vodila predmetna pravda. Prva toženka je to trdila, sodišče se do njenih navedb ni opredelilo, zato je bistveno kršilo pravila postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Propadla je druga toženka, ki bi tako morala povrniti tožniku in prvi toženki stroške oziroma bi ne glede na izid pravde tožnik in druga toženka morala povrniti stroške postopka prvi toženki (prvi odstavek 156. člena ZPP). V najslabšem primeru delež toženk na stroških ne more biti enak.

Sodišče pa je tudi spregledalo določbo 160. člena ZPP, ki določa, da sodišče, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka. Sodišče te določbe ni uporabilo, čeprav gre za dejanski stan, ki obstoji v konkretnem primeru, sodba o tem nima razlogov. Konkretna pravda predstavlja izločitveno pravdo in sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Prav tako iz trditvenega in dokaznega gradiva prve toženke neprerekano izhaja, da je ta skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo utemeljeno mislila, da na konkretni nepremičnini ne obstajajo pravice drugih. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 160. člen ZPP. Posledično je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prva toženka v pritožbi utemeljeno opozarja na 160. člen ZPP, ki glede pravdnih stroškov določa, da če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvari ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Odločitev sodišča, ki je navedeno določbo spregledalo in odločitev o stroških utemeljilo na 154. členu ZPP (tudi glede razmerja med tožnikom in prvo toženko), je tako delno (glede prve toženke) napačna. Prva toženka je kot upnica vložila predlog za izvršbo zoper drugo toženko, izključno zemljiškoknjižno lastnico sporne nepremičnine, glede katere je tožnik v tej pravdi zahteval, da je izvršba s prodajo ½ te nepremičnine nedopustna, sodišče pa je v tej izločitveni pravdi njegovemu tožbenemu zahtevku (v ponovljenem postopku) ugodilo.1 V postopku je prva toženka, potem ko je tožnik (ko je za zastopanje pooblastil pooblaščenca) zahteval povračilo pravdnih stroškov, navedla, da postopka in stroškov v zvezi z njim ni povzročila prva toženka, ki je zaupala v stanje v zemljiški in ni mogla vedeti za morebitne pravice tožnika na stanovanju. Trdila je, da je utemeljeno mislila, da na sporni nepremičnini ne obstajajo pravice drugih, skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, takšne trditve v postopku niso bile prerekane. Glede na neprerekane navedbe, iz katerih izhaja, da je prva toženka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na sporni nepremičnini ne obstajajo pravice drugih,2 bi sodišče moralo v razmerju med tožnikom in prvo toženko za odločitev uporabiti 160. člen ZPP in odločiti, da tožnik in prva toženka krijeta vsak svoje stroške postopka, ne pa, da je prvi toženki naložilo v plačilo stroške tožnika. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi nespornih trditev ob uporabi navedenega člena odločitev o tožnikovih stroških postopka v II. točki izreka spremenilo tako, da je stroške postopka tožniku dolžna povrniti le druga toženka (glede katere je odločitev že pravnomočna), temu ustrezno je preoblikovalo II. točko izreka.3

6. Neutemeljeno pa prva toženka sodišču očita napačno uporabo materialnega prava v delu, ko ni odločilo, da bi morala druga toženka oziroma tožnik in druga toženka povrniti prvi toženki stroške, ki so ji nastali v postopku. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na različne pravne podlage, glede na to, da je treba v razmerju med njo in tožnikom uporabiti, kot je bilo obrazloženo (specialni) 160. člen ZPP. Zmotno se sklicuje na pravila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), da zanjo ne smejo nastati škodljive posledice zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj je treba v postopku glede stroškov uporabiti določbe procesnega zakona (ZPP) in ne materialnopravnih pravil SPZ. Nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno štelo, da prva toženka v predmetni pravdi ni uspela. Tožba tožnika na ugotovitev, da izvršba ni dopustna, se je glasila (samo) na ½ sporne nepremičnine, s tožbenim zahtevkom je tožnik tudi v celoti uspel, kar je odločilno za uspeh v pravdnem postopku in so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nadaljnji izvršilni postopek, nerelevantne. Prva toženka se neutemeljeno sklicuje tudi na 156. člen ZPP, ki ureja separatne stroške in po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi (ali po naključju, ki se je njej primerilo). Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja v postopku, katerih namen je zavlačevanje postopka.4 Takšnih okoliščin prva toženka ni zatrjevala, ampak je krivdo tožnika in druge toženke zatrjevala na podlagi dejstva, da nista predhodno uredila premoženjskih razmerij. Neutemeljen je zato tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopa, ker se sodišče do njenih (nerelevantnih) navedb ni opredelilo. Končno so neutemeljene tudi navedbe, da bi morala druga toženka tudi prvi toženki povrniti njene pravdne stroške, saj je bila v pravdi (poleg druge toženke) neuspešna tudi prva toženka.

7. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka, v skladu z 3. točko 365. člena ZPP, v ostalem pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Prva toženka je s pritožbo uspela v delu, s katerim je izpodbijala odločitev sodišča, da je dolžna tožniku povrniti (poleg druge toženke) vse njegove potrebne pravdne stroške. Neuspešna pa je bila v delu, v katerem je izpodbijala odločitev glede njenih pravdnih stroškov oziroma je predlagala, da sodišče te naloži v plačilo tožniku in drugi toženki (oziroma drugi toženki). S svojo pritožbo je torej uspela polovično, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da ji je v takem obsegu tožnik dolžan povrniti njene potrebne pritožbene stroške. Odmero oziroma odločitev o višini teh stroškov je sodišče druge stopnje pridržalo za končni sklep o stroških sodišča prve stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP). Pravdni stroški tožnika namreč še niso bili odmerjeni, od višine teh pa je odvisna tudi višina pritožbenih stroškov, ki prvi toženki pripadajo za sestavo pritožbe po odvetniku.

1 Prva predpostavka za uporabo 160. člena ZPP. 2 Na to, kot opozarja prva toženka, kaže tudi dejstvo, da je bil v prvem sojenju tožnik neuspešen. 3 Ker je tožniku stroške dolžna povrniti druga toženka, sodišče ni izreklo, da nosi sam svoje stroške. 4 Npr. nepravočasno vložene vloge, zamuda z umikom tožbe itd. Glej N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list: GV Založba, 2006, str. 40-42.