Jedro

Zgolj za zamenjavo kritine gradbeno dovoljenje ni potrebno, vendar v obravnavanem primeru ni šlo le za zamenjavo kritine. Tožnica namreč ne ugovarja ugotovitvam inšpekcijskega postopka, da je bilo z objekta odstranjeno celotno ostrešje in podstrešni zidovi ter izvedeni novi zidovi in ostrešje. Zato ni mogoče govoriti, da gre le za izvedbo posegov, ki pomenijo vzdrževanje, s katerim ne bi bilo poseženo v konstrukcijo objekta (10.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo tam opisanega objekta na zemljišču parc. št. 740/1 in 740/2 k. o. ... (1. točka izreka) in ga v roku šestih mesecev po vročitvi odločbe na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v stanje pred gradnjo novih delov objekta, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi (2. točka). Za navedeni objekt so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka), odločeno pa je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da ni stroškov postopka (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bili obstoj objekta in njegove značilnosti ugotovljeni na inšpekcijskem ogledu. Po ugotovitvah upravnega organa je bilo odstranjeno celotno ostrešje hiše in podstrešni zidovi ter izvedeni novi zidovi in ostrešje. Tožnica je kot inšpekcijska zavezanka na zaslišanju izjavila, da je investitorka obravnavane gradnje, da so z gradnjo pričeli 27. 4. 2012 in da ni pridobila gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 3. člena ter 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in ugotavlja, da gre pri obravnavanem objektu za nelegalno gradnjo, zaradi česar je bilo treba izreči ukrepe, ki jih za tak primer predpisuje ZGO-1. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da je tudi v primeru rekonstrukcije obstoječega objekta, kot jo opredeljuje 7.2 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker gre za rekonstrukcijo objekta, ki je bila izvedena leta 2012, je zavrnil tudi tožničino sklicevanje na 197. člen ZGO-1. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila zamenjava strešne konstrukcije nujna, ker je bila dotrajana in tik pred tem, da se poruši. Z zamenjavo strešne kritine naj bi preprečila škodo na samem objektu in morebitno ogrožanje tretjih oseb. Meni, da zamenjava strešne kritine ni rekonstrukcija v smislu 2. člena ZGO-1 in da zato dovoljenja ni potrebovala. Izpodbijana odločitev naj tudi ne bi upoštevala, da je nova strešna konstrukcija izvedena v skladu z zazidalnim načrtom in lokacijsko informacijo, ki jo je inšpekcijskemu organu predložila že ob zaslišanju. Zato mu očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 138. člena in 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se še na 197. člen ZGO-1, po katerem naj bi imele vse stavbe, zgrajene pred 31. 12. 1967, gradbeno in uporabno dovoljenje. Stanovanjska hiša naj bi bila zgrajena okoli leta 1950, za zamenjavo kritine na njej pa gradbenega dovoljenja ni potrebovala. Upravni organ naj bi torej tudi materialno pravo uporabil napačno. Poleg tega, tudi če bi potrebovala gradbeno dovoljenje, tega ne bi mogla dobiti, dokler ni urejeno vprašanje nujne poti, saj tožnica tega vprašanja s sosedi ni uredila, čeprav je poskušala. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in njegovo prilagajanje spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost /.../. Kot izhaja iz prvega odstavka 3. člena ZGO-1, se rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V nasprotnem primeru gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V tem primeru pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Ker v zadevi ni sporno, da tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjske stavbe, gre po prej navedenih določbah za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe v skladu z ZGO-1. Zgolj za zamenjavo kritine gradbeno dovoljenje res ni potrebno, vendar v obravnavanem primeru ni šlo le za zamenjavo kritine. Tožnica namreč ne ugovarja ugotovitvam inšpekcijskega postopka, da je bilo z objekta odstranjeno celotno ostrešje in podstrešni zidovi ter izvedeni novi zidovi in ostrešje. Zato ni mogoče govoriti, da gre le za izvedbo posegov, ki pomenijo vzdrževanje, s katerim ne bi bilo poseženo v konstrukcijo objekta (10.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Z naštetimi – uvodoma povzetimi – posegi je bila namreč spremenjena konstrukcija obstoječega objekta. Zamenjava nosilnih zidov podstrešja in zamenjava strešne konstrukcije (torej odstranitev stare in gradnjo nove) pomenita poseg v konstrukcijske elemente. Poseg v strešno konstrukcijo predstavlja odstranitev obstoječe konstrukcije, medtem ko je izvedba novega ostrešja gradnja novega konstrukcijskega elementa. Enako velja za odstranitev nosilnih zidov podstrešja in gradnjo novih zidov nadstropja stavbe z AB vencem. Na navedeno presojo zato ne morejo vplivati posplošena tožbena stališča, da naj bi šlo za zamenjavo kritine, ki je bila opravljena za preprečitev nastanka škode.

Toženka je torej ravnala pravilno, ko je predmetno gradnjo obravnavala kot gradnjo, za katero je v vsakem primeru potrebno gradbeno dovoljenje. Ker tožnica gradbenega dovoljenja ni pridobila, gre po prej navedeni točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo.

Glede na povedano je brezpredmetno tudi tožničino sklicevanje na dejstvo, da je bil objekt zgrajen okoli leta 1950. S tem se namreč posredno sklicuje na 1. točko prvega odstavka 197. člena ZGO-1, po kateri se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 (…). Predmet tega postopka pa ni gradnja oziroma dela, izvedena pred navedenim datumom, temveč po njem, po tožničinih navedbah leta 2012. Glede na tožničino sklicevanje na lokacijsko informacijo sodišče pojasnjuje, da ta po svoji pravni naravi ni upravna odločba, s katero bi bila dovoljena gradnja, temveč ima po izrecni določbi petega odstavka 80. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) značaj potrdila iz uradne evidence. Zato njena vsebina ni pravno odločilna za odločanje o obravnavanem inšpekcijskem ukrepu. Za presojo v tej zadevi tudi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, niti razlogi, zakaj ga ne more pridobiti, saj je bistveno, da ga investitorka pred začetkom del ni imela. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje bo zato imelo vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da so tožbene navedbe neutemeljene oziroma da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v upravnem sporu, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.