Jedro

Tožnici je kot edini izvajalki na delovnem mestu "obdelovalec splošne obdelave cilindrov", prenehalo delovno razmerje zaradi ukinitve delovnega mesta v skladu z 51. členom ZPPSL. Glede na določbo 19. člena novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS je tožnica upravičena do izplačila odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR.

Glede na načelo pravičnosti in enakopravnosti je pravilna odločitev, da se pri izračunu višine odpravnine upošteva tudi nadomestilo, ki ga delavec prejema zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu s strani ZPIZ-a. Tako stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice, potrjen s sklepom komisije za vloge in pritožbe in na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, zavrnilo je zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje v neprekinjenem trajanju od dneva vročitve razveljavljenega sklepa dalje ter ji izplačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsake mesečne plače, ki zapade v plačilo 30. dne v tekočem mesecu. Ugodilo je podrednemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odpravnino v znesku 827.803,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2000 do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Višji podredni zahtevek za plačilo odpravnine je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 50.658,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Proti ugodilnemu delu sodbe (2. tč. izreka) sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odločitev tako spremeni, da zahtevek tožnice za izplačilo odpravnine v celoti zavrne oz., da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil postopek prisilne poravnave začet pred uveljavitvijo novele Zakona o jamstvenem skladu, to pa izhaja iz načrta finančne reorganizacije. Pravne podlage, iz katere naj bi izhajala pravica delavca, ki mu preneha delovno razmerje po načrtu finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave, ni iskati v noveliranem zakonu o jamstvenem skladu, temveč predvsem v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Delavci nimajo pravice do odpravnine kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje po Zakonu o delovnih razmerjih kot presežnim delavcem. Smisel predpisov, ki urejajo prisilno poravnavo je razbremenitev prezadolženega podjetja, ne pa njegovo dodatno obremenjevanje. V postopku prisilne poravnave se je upoštevala zakonodaja, ki je veljala na dan sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Novela Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu z dne 3.7.1999 ne more veljati za nazaj. V načrtu svoje finančne reorganizacije ni bila dolžna predvideti odpravnin delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje. Pritožuje se tudi glede višine. Izračun, ki ga je uporabilo sodišče nima osnove v predpisih, ki določajo način izračuna plače v primerih, da delavec v zadnjih treh mesecih ni bil na delu in je prejemal nadomestilo plače. Napačno je tudi mesečno plačo povečalo za nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba, ki velja za toženo stranko pri določanju osnove za izračun odpravnine izhajata le iz plače. Ob upoštevanju izračuna, ki ga je opravilo sodišče, bi že v izhodišču postavili v neenak položaj delavce, ki jim je iz istega delovnega mesta prenehalo delovno razmerje in niso invalidi. Povprečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, v kolikor bi normalno delala na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena, je znašala 47.642,85 SIT in bi tako v primeru, da bi bil temelj nesporen, znašala odpravnina 452.607,08 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se v celoti pritožuje tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb procesnega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa naloži stroške pritožbenega postopka v celoti. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da delovno mesto, na katerem je delala, ni bilo ukinjeno. Sodišče ni zaslišalo tožnice, da bi točno ugotovilo, kaj je dejansko delala pri toženi stranki. Pri toženi stranki je namreč delala vsa dela, kakor tudi ostali delavci v vseh fazah delovnega procesu v P. Z opustitvijo neposrednega zaslišanja tožnice in z zaslišanjem dveh predstavnikov tožene stranke, katerima je sodišče v celoti poklonilo vero, je kršitev procesnih določil. Vztraja pri trditvi, da njeno delovno mesto še obstaja, da pa ima drugačno ime, kar je smiselno izpovedal tudi priča F. T. Tožena stranka bi zaradi reorganizacije procesa morala speljati postopek ugotavljanja tehnoloških presežkov dela, v tem postopku pa bi bila tožnica zaščitena. Kljub sprejetemu dokaznemu sklepu o dostavi podatkov o sistemizaciji delovnih mest pred uvedbo postopka prisilne poravnave in po končanju postopka in prošnji tožene stranke po podaljšanju roka za dostavo listin, je zadevo sodišče zaključilo. Če bi tožena stranka dostavila dokumentacijo, bi sodišče lahko prišlo do zaključka, da je tožena stranka vodila postopek določitve trajno presežnih delavcev in bi za to moralo uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih in ugoditi primarnemu zahtevku tožnice. Napačno je tudi izračunalo povprečen mesečni dohodek tožnice, pravilno pa je upoštevalo zneske nadomestil. Ob izračunu povprečne plače tožnice pride do zneska 104.816,26 SIT (oz. 50 %, 52.408,13 SIT), ob upoštevanju draginjskega dodatka pa 53.710,66 SIT.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določil 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 52/99).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki, kot edini izvajalki na delovnem mestu "obdelovalec splošne obdelave cilindrov", prenehalo zaradi ukinitve delovnega mesta v skladu z 51. členom ZPPSL. Glede na določbo 19. člena novele Zakona jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS-C - Ur. l. RS, št. 53/99) pa je tožnica upravičena do izplačila odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93).

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnice, da delovno mesto, na katerem je delala, ni bilo ukinjeno. Tožnica je bila razporejena na delovno mesto "obdelovalec splošne obdelave cilindrov" kot edina izvajalka. Po programu prenehanja delovnih razmerjih zaradi finančne reorganizacije je delovno mesto 2008 "obdelovalec splošne obdelave cilindrov" ukinjeno. Tožnica je bila nesporno razporejena na navedeno delovno mesto in je opravljala delo na tem delovnem mestu. Zavzemanje tožnice v pritožbi, da je delala tudi na drugih delovnih mestih v P. ter da delovno mesto, na katerega je bila razporejena, ni ukinjeno, da pa ima drugačno ime, je neutemeljeno. V primeru ukinitve delovnega mesta ne pomeni, da so ukinjene oz. nepotrebne vse naloge in opravila, ki so vezana na to delovno mesto. Nekatera od opravil določenega delovnega mesta, ki je sicer formalno ukinjeno, ostanejo potrebna še naprej v istem ali manjšem obsegu, lahko pa delodajalec delovni proces organizira drugače, zaradi česar je potrebno tudi drugačno oblikovanje delovnih mest. Iz izpovedi priče F. T., na katerega se sklicuje tudi pritožba, izhaja, da delo obdelava cilindrov še obstoja pri toženi stranki, vendar je organizacija delovnih mest in sistemizacija drugačna, zaradi novo nastalih tehnoloških postopkov. Tako tudi zaslišanje tožnice v zvezi z njenim delom ne bi privedlo do drugačne odločitve sodišča. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnice v pritožbi, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja presežnih delavcev, v katerem bi bila tožnica varovana kategorija. V primeru 2. odst. 51. člena ZPPSL gre za poseben način prenehanja delovnega razmerja, ki je predviden tudi v 77. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), saj napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki je v konkretnem primeru ZPPSL in ne ZDR. Le-ta v 3. poglavju ureja prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu.

Pri prenehanju delovnega razmerja po 51. ZPPSL delavec invalid ne uživa zaščite po določbah ZDR, saj 3. odst. 51. člena pri določitvi delavcev, ki jim preneha delovno razmerje po 2. odst. tega člena, ne določa socialnih kriterijev. Zato tožnica, čeprav invalid III. kategorije invalidnosti, v postopku prenehanja delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije tožene stranke ne more uživati pravic, ki jih delavcem invalidom zagotavlja določba 36d. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožba tožnice, ki osporava izračun sodišča prve stopnje pri odločitvi o odpravnini. Kot izhaja iz navedb v pritožbi tožnica smatra, da predstavlja osnova za izračun bruto znesek plače. Glede na ustaljeno sodno prakso je potrebno kot osnovo za izračun odpravnine vzeti neto plačo tožnice. Odpravnina je prejemek, od katerega se davek od osebnih prejemkov ne plačuje, zato delavcu pripada odpravnina v višini najmanj polovica njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu, izračunane na podlagi neto in ne bruto plače. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu odpravnine nepravilna. Stališče tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati zakonodajo, ki je veljala na dan sklepa o začetku postopka prisilne poravnave in da zato določila novele ZJSRS-C ne morejo veljati za nazaj je napačno. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 12.1.2000 na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave z dne 19.11.1999. Dne 3.7.1999 je stopila v veljavo novela Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS - Ur. l. RS, št. 53/99), ki je v 19. členu do uveljavitve novega ZDR delavcem, kot je tožnica, dodelila pravico do odpravnine kot je določena v 36f. členu ZDR. Razlogovanje tožene stranke, da je ZJSRS uzakonil novo pravico delavca do odpravnine v odnosu do sklada, ne pa v odnosu delodajalcu do delavca, je napačno. Na podlagi ZJSRS imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca do uveljavitve novega ZDR pravico do odpravnine v višini in pod pogoji kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR. Glede na navedeno dikcijo zakona so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, upravičeni do odpravnine, ki jim jo mora izplačati delodajalec.

Pritožbeni ugovor, da izračun, ki ga je opravilo sodišče, nima osnove v predpisih, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine odpravnine upoštevalo nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, ki ga je tožnica prejela ter ga povečalo zaradi poenostavitve za 20 %, ker je delavec v primeru bolniškega staleža upravičen do nadomestila v višini 80 % osnove. Poleg tega je upoštevalo tudi povprečje prejetega nadomestila pri ZPIZ, zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja z izračunom sodišča prve stopnje, ki je kot osnovo upoštevalo povprečno neto plačo v mesecih oktober, november in december 1999 (ki jo je izračunalo na podlagi podatkov o višini izplačanega nadomestila za čas bolniškega staleža) povečanega za 20 %. Strinja se tudi s stališčem, da je pri izračunu višine odpravnine potrebno upoštevati tudi nadomestilo, prejeto s strani ZPIZ-a. Tožnici je bilo kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Šele z upoštevanjem nadomestila lahko govorimo o višini plače kot o osnovi za odmero odpravnine po 3. odst. 36f. člena ZDR. Pri tem pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da bi bili lahko nekateri delavci priviligirani. Ker pa so možne različne situacije, je glede na načelo pravičnosti in enakopravnosti pravilna odločitev, da se pri izračunu višine odpravnine upošteva tudi nadomestilo s strani ZPIZ-a. Tako stališče izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse (odločba Sodišča združenega dela RS, opr. št. Sp 1294/91). Ne glede na navedeno pa navedb tožene stranke o višini plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker predstavljajo pritožbeno novoto.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo utemeljenosti pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena in tožeča stranka s pritožbo nista uspeli, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da stroške pritožbenega postopka krijeta sami.