12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Banke A., d.d., bančna skupina A., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 21. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba Banke A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 93/2002 z dne 13. 2. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba Banke A. zoper sodbo Višjega sodišča V Kopru št. I Cpg 332/2001 z dne 6. 6. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 1455/96 z dne 4. 6. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica izpodbija v izreku navedeni sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo pritožnice (v sporu tožeče stranke) zoper sodbo Višjega sodišča. Oporeka pa tudi odločitvam v izpodbijanih sodbah Višjega in Okrožnega sodišča.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave. Izraža nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča, da pritožničina revizija ni dovoljena, ker gre za več zahtevkov, ki se opirajo na različno pravno podlago, zaradi česar se dovoljenost revizije presoja po vsakem posameznem zahtevku. Pritožnica meni, da je predmet revizije le en tožbeni zahtevek v višini 7.496.127,90 SIT. Meni, da gre za eno obligacijsko razmerje med pritožnico in toženo stranko, katerega predmet je bil zavarovanje kreditov kreditojemalcev pritožnice. Navaja tudi, da imajo vse zavarovalne police kreditojemalcev enako vsebino ter da za vse veljajo tudi isti splošni pogoji poslovanja. Pritožnica je mnenja, da je Vrhovno sodišče napačno interpretiralo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na dovoljenost revizije. Takšna odločitev Vrhovnega sodišča naj bi po njenem mnenju odstopala od uveljavljene enotne sodne prakse. Tudi odločitev nižjih sodišč glede utemeljenosti odškodninskega zahtevka pritožnice naj bi neutemeljeno odstopala od enotne sodne prakse.

B. - I.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom revizijo zavrglo kot nedovoljeno, ker je ugotovilo, da gre za več zahtevkov, ki se opirajo na različno podlago. Zato je dovoljenost revizije presojalo po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V presojo, ali je takšna odločitev sodišča pravilna, se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava.

4.Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano odločbo sodišča le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala.

5.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če bi sodišče neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse, kakor to v Ustavni pritožbi zatrjuje pritožnica. Vendar zgolj pavšalne navedbe pritožnice o neutemeljenem odstopu sodišča od enotne sodne prakse ter dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, za utemeljitev zatrjevanih kršitev ne zadostujejo.

6.Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Pritožnici je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Zato so očitki o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave neutemeljeni.

Ker z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča pritožnici očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

B. - II.

7.Z ustavno pritožbo pritožnica izpodbija tudi v izreku navedeni sodbi sodišča prve stopnje in Višjega sodišča. V skladu z 52. členom ZUstS je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega se vlaga. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila revizija pritožnika zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev Ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sodbe Višjega sodišča pritožnici. Iz priložene revizije pritožnice z dne 29. 7. 2002 in opravilne številke izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča št. III Ips 93/2002 je razvidno, da je bila revizija zoper sodbo Višjega sodišča vložena v letu 2002. Glede na to, da je morala biti pritožnici sodba Višjega sodišča vročena pred vložitvijo revizije (torej še v letu 2002) in da je ustavna pritožba vložena dne 28. 4. 2003, je nedvomno, da se je šestdesetdnevni rok iztekel pred 28. 4. 2003. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo v tem delu zavrglo kot prepozno.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger