Jedro

Izpoved priče se v delu, ki ga v pritožbi izpostavlja toženec, nanaša na dejstva, glede katerih je toženec prekludiran. Ker izpoved priče ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, sodišče prve stopnje tega dela izpovedi pravilno ni upoštevalo v razlogih svoje sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi z dne 25. 11. 2010, opr. št. VL 168070/2010, za glavnico 5.617,43 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti, glede glavnice 5.001,54 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija I. in III. točko sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožbeni zahtevek ni bil sklepčen in tožeča stranka zahtevka ni utemeljila, saj je bila z utemeljitvijo prekludirana. Šele s tretjo pripravljalno vlogo 29. 1. 2013 je pomanjkljivo in nepopolno poskušala utemeljiti zahtevek oziroma posamezne postavke. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, to je ogleda stavbe in postavitve izvedenca ekonomske ali gradbene stroke, poleg tega pa ni upoštevalo s strani toženca predloženih listinskih dokazov, in sicer načrta stavbe in dopisa tožeče stranke z dne 26. 10. 2012. Ugoditev tožbenemu zahtevku je sodišče oprlo izključno na izpoved priče Ž., ki pa ni verodostojna, poleg tega pa sploh niso bili upoštevani bistveni deli izpovedi priče. Nadalje navaja, da je iz načrta stavbe razvidno, da skupne prostore uporablja tožeča stranka, tožencu in ostalim etažnim lastnikom pa je dostop onemogočen. Tožeča stranka ima na glavnem vhodu varnostnika, ki vstop v stavbo in skupne prostore dovoli samo uslužbencem tožeče stranke in poslovnim strankam, zato je zmotno stališče sodišča, da je toženec vseeno lahko uporabljal skupne prostore. Tožeča stranka v dopisu z dne 26. 10. 2012 sama izrecno potrjuje, da skupne prostore izključno uporablja samo ona. Navaja še, da v postopku ni bilo ugotovljeno, po kakšnem ključu je tožeča stranka delila stroške, za sejno sobo ni nobenega dokaza, na kakšen način jo je tožeča stranka upoštevala pri skupnih stroških, neugotovljeno pa je ostalo tudi dejansko stanje glede skupne elektrike, in sicer kateri prostori se osvetljujejo preko števca. Sporni so tudi stroški urejanja okolice, saj zaračunavanje stroškov za osem let nazaj onemogoča kontrolo, tožeča stranka pa je lahko te storitve koristila tudi za svoje potrebe, urejanje zunanjih površin pa pomeni tudi urejanje parkirišča, ki si ga je prisvojila. Tožeča stranka za stroške servisiranja, urejanja okolice, vzdrževanja centralne kurjave in plinskih naprav ni predložila nobenega dokaza, da so bile storitve naročene, opravljene in potrebne. Prav tako ni dokazala, da je dobaviteljem plačala stroške v takšnem obsegu, kot zatrjuje. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožbeni zahtevek ni sklepčen in da ga tožeča stranka ni dovolj natančno utemeljila. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbenega zahtevka z dne 27. 2. 2012 jasno navedla, da je lastnica posameznih delov v stavbi na T. in da vtožuje obratovalne stroške, ki se nanašajo na celotno stavbo. Prav tako je zatrjevala, da je toženec lastnik posameznega dela/poslovnega prostora v isti stavbi in da noče poravnati sorazmernega dela stroškov, ki odpadejo na solastniški delež njegovega poslovnega prostora. Za takšno trditveno podlago je predložila tudi ustrezne dokaze, to je razdelilnike stroškov in račune, ki jih je plačala dobaviteljem. Drži sicer, da je šele z vlogo z dne 29. 1. 2013 obrazložila posamezne postavke vtoževanih obratovalnih stroškov, a prej za to ni bilo potrebe, saj je toženec šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2012 konkretizirano prerekal te postavke. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno obrazložilo, da je bilo tožencu s to pripravljalno vlogo dovoljeno zgolj odgovoriti na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 4. 10. 2012, ne pa navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, saj je bil prvi narok za glavno obravnavo že zaključen. Ker toženec pred pripravljalno vlogo z dne 15. 10. 2012 ni prerekal obstoja oziroma višine posameznih postavk na računih, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je glede teh navedb prekludiran. Toženec v pritožbi sploh ne zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o prekluziji, ter ne graja odločitve prvostopenjskega sodišča, katerih dejstev in dokazov ni upoštevalo, ampak zgolj ponavlja navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, zato s pritožbo ne more uspeti.

6. Prav tako je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da sodišče ni povzelo bistvenih delov izpovedi Ž. Izpoved priče se namreč v delu, ki ga v pritožbi izpostavlja toženec, nanaša na dejstva, glede katerih je toženec prekludiran. Ker izpoved priče ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, sodišče prve stopnje tega dela izpovedi pravilno ni upoštevalo v razlogih svoje sodbe. Tudi zatrjevanje, da naj bi bila priča Ž. neverodostojna, je pavšalno in neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v času pričanja Ž. ni bil več zaposlen pri tožeči stranki, poleg tega pa je izpovedoval jasno, logično in prepričljivo. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ocene pričine verodostojnosti niti ne dvomi v dokazno oceno, ki jo je (tudi) na podlagi njegove izpovedi oblikovalo sodišče prve stopnje.

7.Pritožnik navaja, da prvo sodišče ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov, tj. ogleda na kraju samem in postavitve izvedenca ekonomske ali gradbene stroke. Pri tem ne obrazloži, zakaj in na kakšen način naj bi zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, poleg tega pa so bili dokazi predlagani po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, toženec pa v pritožbi ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati najkasneje na prvem naroku (286. člen ZPP).

8. Nadalje pritožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načrta stavbe, iz katerega je razvidno, da je skupne prostore v obliki stopnišča, hodnikov in sejne sobe uporabljala tožeča stranka, tožencu in ostalim etažnim lastnikom pa je bil dostop onemogočen. Drži sicer, da sodišče prve stopnje načrta stavbe ni izrecno omenjalo v razlogih sodbe, a po oceni pritožbenega sodišča to ni bilo potrebno, saj ni jasno, kako naj bi ta dokaz pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno pojasnilo, da tožeča stranka tožencu ni preprečevala oziroma onemogočala dostopa do skupnih prostorov in naprav. Toženec je namreč sam izpovedal, da so bili v obdobju med letom 2006 in 2009 njegovi prostori prazni in da je bil slab gospodar. Če sploh ni prihajal v stavbo, ni jasno, kdaj naj bi mu bil preprečen dostop. Prvostopenjsko sodišče je nadalje prepričljivo obrazložilo, da varnostniki pred stavbo tožencu niso onemogočali vstopa, ampak so zgolj zahtevali ustrezno identifikacijo. Ker tožeča stranka opravlja dejavnost, pri kateri je potrebno varovati poslovne in druge tajnosti, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, da takšna zahteva po identifikaciji ne pomeni preprečevanja dostopa do skupnih prostorov. Toženec nadalje zmotno tolmači dopis tožeče stranke z dne 26. 10. 2012, v katerem naj bi ta potrdila, da skupne prostore uporablja samo ona. Toženec ne obrazloži, kje v dopisu naj bi tožeča stranka potrdila izključno uporabo skupnih prostorov, tudi sicer pa zapis, da tožeča stranka »uporablja vse skupne dele stavbe skladno z njihovo naravo in namenom uporabe«, ne pomeni, da jih uporablja izključno ona. Solastnik ima pravico (v skladu s svojim idealnim deležem) uporabljati celotno nepremičnino (primerjaj prvi odstavek 65. in prvi odstavek 66. člena SPZ).

9. Pritožnik še izpostavlja, da ni bil določen ključ delitve stroškov. Že sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo pravno podlago zaračunavanja in načina delitve stroškov (SPZ), zato se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo dejansko stanje neugotovljeno/nepopolno ugotovljeno v zvezi s stroški skupne elektrike, vode, plina, kanalščine, odvoza smeti, urejanja okolice, servisiranja ipd. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da toženec ni pravočasno prerekal posameznih postavk vtoževanih stroškov.

11. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil za pravdo nepotreben (prvi odstavek 155. člena v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.