Jedro

Za vsakega posameznega predlagatelja obnove je bistvena presoja, katere okoliščine je zaznal in ali se je iz njih lahko seznanil z izdanim gradbenim dovoljenjem. Če bi se kljub okoliščinam, ki jih je zaznal, ob povprečni skrbnosti lahko seznanil z izdanim gradbenim dovoljenjem, pa se ni, ker je zmotno mislil, da z njim ne bo poseženo v njegove pravice, ni izkazal, da se ni mogel seznaniti z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 351-1455/2011-22 z dne 7. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugodila predlogu dr. A.A. in B.A. (prizadetih strank v tem upravnem sporu) za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-2656/2009-28 z dne 2. 6. 2010, in sicer v obsegu, da se postopka kot stranki udeležujeta tudi prizadeti stranki.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno 30. 6. 2010, da sta prizadeti stranki predlagali obnovo iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da sta v predlogu in njegovi dopolnitvi navajali, da je izvedba dvigala načrtovana neposredno pred oknom njunega dnevnega prostora ter da sta položaj stranke uveljavljali glede na minimalno oddaljenost (komaj 50 cm) in predvideno svetlobno in zvočno obremenitev (za kar sta predložila ekspertizo).

Toženka ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka dovoljen in popoln ter da iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 840/2012 z dne 14. 3. 2013 izhaja, da sta prizadeti stranki upravičeni osebi za vložitev tega predloga. Ugotavlja še, da je predlog vložen znotraj enomesečnega subjektivnega roka, določenega v 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi prizadeti stranki vedeli za izdano sporno gradbeno dovoljenje že pred 25. 7. 2011. Navedeno utemeljuje na podlagi njunih navedb, da nista imeli glede konkretne gradnje nobenih zahtev, zato se zanjo tudi nista zanimali in da nista kontaktirali investitorjev, dokler jima z gradnjo niso zastrli oken. V postopku pa tudi ni izkazano, da sta prejeli obvestilo z dne 15. 10. 2010, kot vsi ostali lastniki. Tega pa tudi ne bi morali izkazati priči, katerih zaslišanje so predlagali tožniki.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep. Pojasnjuje, da je predlog vložen po upravičeni osebi, saj ga je vložila odvetnica, glede ugovora, da ni vložen pravočasno, ker naj bi prizadeti stranki že prej vedeli za izdano gradbeno dovoljenje pa pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru ključno, kdaj sta bili prizadeti stranki seznanjeni z vsebino gradbenega dovoljenja. Pritrjuje tožnikom, da jim vloga prizadetih strank z dne 28. 5. 2013 po podatkih v spisih res ni bila vročena, kar pa ni vplivalo na njihove pravice, saj v njej niso bila navedena nova dejstva ali okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev o stvari, Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, zakaj prizadeti stranki šteje za upravičeni osebi za vložitev predloga za obnovo. Upravno sodišče RS s sodbo ni odločilo, da sta prizadeti stranki upravičeni osebi iz 9. točke 260. člena ZUP, temveč da njune vloge ni mogoče zavreči, ker nepremičnina ne leži v območju za določitev strank.

Menijo tudi, da izpodbijani sklep nima razlogov glede dopustnih rokov za vložitev predloga. Ne strinjajo se s presojo upravnega organa druge stopnje, da vloga prizadetih strank z dne 28. 5. 2013, glede katere ni sporno, da jim ni bila vročena, ni vplivala na odločitev. Navajajo, da bi na podlagi prejete vloge lahko predlagali še druge dokaze in priložili morebitne pisne izjave predlaganih prič. Menijo, da bi priči, katerih zaslišanje so predlagali, dokazali, da sta predlagatelja že pred vložitvijo predloga vedela za izdano gradbeno dovoljenje. Glede na izjave prizadetih strank, da sta do svojega vhoda imeli potko in da je bil njun dostop oviran, pa je tudi neživljenjsko in nelogično njuno zatrjevanje, da pred 25. 7. 2011 nista vedeli za izdano gradbeno dovoljenje. Menijo, da vsak povprečno skrben človek, še posebej če se nekaj gradi pred njegovim domom, preveri, kaj se bo gradilo, kdo bo gradil in ali ima za to ustrezno dovoljenje. Ravno temu je namenjena gradbiščna tabla in prizadeti stranki bi to tablo morali videti, saj sta vsakodnevno hodili mimo nje. Tudi dejstvo, da so se vsi ostali lastniki, razen prizadetih strank, oglasili pri investitorjih, kaže, da so bili vsi prizadeti udeleženci redno obveščeni o vseh dogajanjih.

Predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog prizadetih strank za obnovo postopka zavrne in odpravi odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 8. 10. 2013 v 3. točki izreka, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo med drugim navajata, da v njuni vlogi z dne 28. 5. 2013 niso bila navedena nobena nova dejstva. Prav tako se strinjata s presojo toženke, da pričanje predlaganih prič ne bi moglo spremeniti ničesar. Navajata, da sta dokazala, da sta se z vsebino spornega dovoljenja seznanila 27. 7. 2012, ko sta opravila vpogled v spis. Za gradnjo se nista zanimala, saj sta štela, da v njune interese ne bo posegla. Reagirala sta šele takrat, ko sta ugotovila, da investitor gradi dvigalo pred njunim oknom. Menita, da ni njuna dolžnost, da bi že pred začetkom gradnje preverjala kaj se bo gradilo, kdo bo gradil in ali ima za to ustrezno dovoljenje. Zato pred ugotovitvijo, da bo z gradnjo poseženo v njune pravice, nista dolžna opravljati nobenih poizvedb. V zvezi z gradnjo namreč nista imela nikakršnih zahtev in ji nista nasprotovala, dokler jima investitor ni zazidal okna. Prav zato tudi nista nasprotovala delno oviranemu dostopu v hišo, saj je logično, da gradnja brez tega ni mogoča. Menita, da je nepomembno, ali sta se imela možnost seznaniti z vsebino gradbenega dovoljenja, saj se zanjo nista zanimala, ker nista pričakovala, da bo investitor posegel v njune pravice. Predlagata zavrnitev tožbe in povračilo stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je izdan v ponovljenem postopku, po tem, ko je Upravno sodišče v Ljubljani s sodbo I U 840/2012 z dne 14. 3. 2013 prejšnji sklep toženke z dne 7. 9. 2011 odpravilo, ker je glede upravičenosti do vložitve upoštevala razveljavljeni drugi odstavek 62. člena ZGO-1. V zadevi ni sporno, da sta prizadeti stranki obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 2. 6. 2010, predlagali iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker je izvedba dvigala načrtovana neposredno pred oknom njunega dnevnega prostora ter da sta položaj stranke uveljavljala glede na minimalno oddaljenost (50 cm) in svetlobno in zvočno obremenitev (za kar sta predložila ekspertizo).

V skladu s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP je treba predlog za obnovo postopka iz navedenega obnovitvenega razloga vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba - v konkretnem primeru gradbeno dovoljenje z dne 2. 6. 2010 - izdana. V roku enega meseca je torej morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo - jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži. Stranka je torej dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je bila izdana upravna odločba, ki se lahko nanaša na njene pravice oz. pravne koristi. Tako stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi v zadevi I U 239/2010. Za začetek štetja roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne dan, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Glede na navedeno je upravni organ druge stopnje s tem, ko je kot okoliščino, odločilno za ugotovitev pravočasnosti vloženega predloga za obnovo, navajal dan, ko sta bila predlagatelja seznanjena z vsebino gradbenega dovoljenja, in ne dan, ko sta se seznanila z dejstvom, da je bila odločba izdana, napačno uporabil materialni zakon.

Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja obnove postopka. Pravočasnost vloženega predloga mora biti izkazana z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj zakonsko predpisanega subjektivnega roka. To prepričanje pa lahko temelji le na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi sta predlagatelja obnove postopka zatrjevala pravočasnost predlagane obnove postopka, kot onih, s katerimi sta tožnika kot stranki z nasprotnim interesom dokazovala nasprotno.

V upravnosodni praksi je že uveljavljeno stališče, da navzven zaznavne okoliščine, iz katerih izhaja, da poteka gradnja, same po sebi ne zadostujejo za ugotovitev, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, pač pa je potrebna še dokazna ocena, zakaj je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev mogoče sklepati o tem, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedeno pa ne pomeni, da so te okoliščine pravno nepomembne. Tako, kot mora organ oceniti, zakaj na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, mora ob oceni, da kljub navzven zaznavnim okoliščinam, iz katerih izhaja gradnja, ni vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, obrazložiti, zakaj to meni.

Za vsakega posameznega predlagatelja obnove je torej bistvena presoja, katere okoliščine je zaznal in ali se je iz njih lahko seznanil z izdanim gradbenim dovoljenjem. Če bi se kljub okoliščinam, ki jih je zaznal, ob povprečni skrbnosti lahko seznanil z izdanim gradbenim dovoljenjem, pa se ni, ker je zmotno mislil, da z njim ne bo poseženo v njegove pravice, ni izkazal, da se ni mogel seznaniti z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Toženka je ugotovitev, da sta prizadeti stranki predlog podali pravočasno, oprla zgolj na njuno navedbo, da sta za gradbeno dovoljenje izvedeli 25. 7. 2011, ko naj bi s postavljene gradbiščne table prepisali njegovo številko. Ni pa ugotavljala tudi drugih okoliščin, pomembnih za odločitev, in sicer, ali so obstajale navzven zaznavne okoliščine, na podlagi katerih bi prizadeti stranki lahko vedeli za gradnjo in posledično izdano gradbeno dovoljenje (gradbiščna tabla, gradbiščna ograja, moten dostop, obvestilo stanovalcem) in če so, zakaj prizadeti stranki kljub temu za izdajo gradbenega dovoljenja nista vedeli.

Poleg tega je utemeljen tudi tožbeni ugovor, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov, zakaj sta prizadeti stranki upravičeni osebi za vložitev tega predloga. Zmotno je namreč stališče upravnega organa prve stopnje, da upravičenost prizadetih strank za vložitev predloga izhaja iz navedene sodbe. Kot rečeno, je v tej sodbi navedeno samo, da toženka ne sme presojati upravičenosti sodelovanja prizadetih strank v postopku na podlagi razveljavljenega 62. člena ZGO-1. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožniki so sicer primarno predlagali, naj sodišče samo odloči o stvari, vendar narava stvari in podatki postopka za to ne dajejo podlage.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa so v postopku zastopali odvetniki, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).