Jedro

Pritožba poudarja, da je nepravočasna oddaja pošiljke za direktorja predstavljala nepričakovan, nenaden in nepredvidljiv dogodek, saj je ravnanje s pošto zaupal delavki, ki je izredno zanesljiva, natančna, ima vse "popredalčkano" in pred tem ni storila še nobene napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj s sklicevanjem na tovrstne lastnosti svojega delavca pravna oseba ne more utemeljiti vrnitve v prejšnje stanje. V nasprotnem primeru bi namreč vsaka pravna oseba lahko v sodnem postopku dosegla vrnitev v prejšnje stanje, če bi bili razlogi za zamudo roka za pravno dejanje na strani delavca, ki je dotlej pravilno in pravočasno izpolnjeval svoje delovne obveznosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in postopek prekinilo do pravnomočne odločitve o tem predlogu.

2.Zoper sklep vlaga toženka pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku izdalo identičen sklep, kot ga je pritožbeno sodišče že razveljavilo. Sklicevalo se je na judikat II Ips 530/93, ki je bil z ustavno odločbo Up-552/09 presežen. O skrbnosti ravnanja toženke ni navedlo odločilnih dejstev. Nepravočasna oddaja pošiljke je za direktorja predstavljala nepričakovan, nenaden in nepredvidljiv dogodek, saj je ravnanje s pošto zaupal delavki, ki je bila izredno zanesljiva in pred tem ni storila še nobene napake. V tednu, ko se je iztekel rok, je bila na dopustu, zaradi česar ji je direktor izrecno naročil, da mora pošiljko oddati še pred prvomajskimi prazniki. Večje skrbnosti od izkazane od toženke ni bilo mogoče zahtevati. Sodišče ji je naložilo prestrogo skrbnost dobrega pravnega strokovnjaka. Napačno je štelo, da bi direktor moral za vsako naloženo nalogo preveriti, ali jo je delavec res pravočasno izvršil. Podana je kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 116. člena ZPP ter 22. in 23. člena URS. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker je ugotovilo, da razlog za zamudo na strani toženke ni bil nezakrivljen.

6.Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani sklep je mogoče preizkusiti, saj ga je sodišče obrazložilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. V tem okviru se je zadostno opredelilo tudi do trditev in izvedenih dokazov, s katerimi je toženka dokazovala, da je pri postopanju z odgovorom na tožbo ravnala s potrebno skrbnostjo in da ni imela razloga za pričakovanje, da delavka odgovora na tožbo ne bo pravočasno oddala. Pritožbena navedba o pomanjkanju odločilnih razlogov zato ni utemeljena. Prav tako ni podana le splošno očitana nejasnost odločilnih razlogov oziroma njihova medsebojna neskladnost, ter zgolj pavšalno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku o predlogu sicer odločilo po opravljenem naroku, a je izdalo vsebinsko identičen sklep, kot ga je pritožbeno sodišče v prvem sojenju s sklepom Pdp 255/2025 razveljavilo. Očitek ni utemeljen. V razlogih izpodbijanega sklepa resda ni izrecno citirana ustavna odločba Up-552/09, na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Vendar pa je ključno, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve upoštevalo pravna izhodišča, katera je v razveljavitvenem sklepu izpostavilo pritožbeno sodišče (izhajajoč pri tem iz citirane ustavne odločbe).

8.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi toženka morala najkasneje 9. 5. 2025 vložiti odgovor na tožbo. Za odpremo pošte je bila zadolžena delavka A. A. Dne 24. 4. 2025 je prejela od direktorja odgovor na tožbo z navodilom, da ga mora dati na pošto pred prvomajskimi prazniki. Direktor je 14. 5. 2025 pri njej preveril, ali je odgovor odposlala in želel povratnico. Ugotovljeno je bilo, da pošte ni odpremila (našla jo je v svojem predalu skupaj s kupom drugih stvari). Odgovor na tožbo je toženka vložila 16. 5. 2025 (s hkratnim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje).

9.Bistvo judikata Up-552/09 je v tem, da mora biti tudi gospodarski družbi vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile (katere predpostavka je, da izvira iz "zunanje sfere"), ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno. Toženka v pritožbi vztraja pri obstoju okoliščin oziroma t. i. osebnih lastnosti na svoji strani (v smislu citirane ustavne odločbe), ki naj bi dokazovale, da je glede oddaje odgovora na tožbo ravnala s ustrezno skrbnostjo, ki utemeljuje ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

10.Pritožba poudarja, da je nepravočasna oddaja pošiljke za direktorja predstavljala nepričakovan, nenaden in nepredvidljiv dogodek, saj je ravnanje s pošto zaupal delavki, ki je izredno zanesljiva, natančna, ima vse "popredalčkano" in pred tem ni storila še nobene napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj s sklicevanjem na tovrstne lastnosti svojega delavca pravna oseba ne more utemeljiti vrnitve v prejšnje stanje. V nasprotnem primeru bi namreč vsaka pravna oseba lahko v sodnem postopku dosegla vrnitev v prejšnje stanje, če bi bili razlogi za zamudo roka za pravno dejanje na strani delavca, ki je dotlej pravilno in pravočasno izpolnjeval svoje delovne obveznosti. Za tovrstno stališče v določbah ZPP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje, ni podlage, niti ni to namen tega instituta ter bi prekomerno poseglo v ustavno pravico (v tem primeru tožnika) do učinkovitega sodnega varstva. Glede na navedeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče ugoditi iz razloga, ker je direktor, kot to zatrjuje pritožba, izpolnil svojo nalogo in zaposlil ter zaupal oddajo pošiljke zanesljivi delavki, glede katere ni dvomil, da bo delovno nalogo opravila pravilno in pravočasno.

11.Po pritožbeni navedbi je bila delavka (upoštevaje njeno ter direktorjevo izpoved in listinsko dokazilo) v tednu, ko se je iztekel rok, na dopustu, zaradi česar ji je direktor 24. 4. 2025 izrecno naročil, da mora pošiljko oddati še pred prvomajskimi prazniki; večje skrbnosti od izkazane po mnenju pritožbe od toženke ni bilo mogoče zahtevati. Kot je bilo obrazloženo, predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče utemeljiti z dejstvom, da je direktor oddajo pošiljke zaupal izredno zanesljivi delavki, ki dotlej še ni storila napake. Še toliko manj je zato pomembna okoliščina, da je bila delavka ob izteku roka na dopustu.

12.V izpodbijanem sklepu je obrazloženo, da je delavka zaradi osebnih razlogov opravilo opustila oziroma pozabila izvesti. Sklicevala se je na partnerski odnos in da zaradi tega ni bila najbolj pri sebi. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, takšni (posplošeno ugotovljeni) osebni razlogi, o katerih se delavka v izpovedi niti ni želela natančneje opredeliti, ne pomenijo v tem sporu upoštevane okoliščine zdravstvenega ali drugega izvora. Ne predstavljajo utemeljene podlage za upravičen vzrok za zamudo niti v sferi delavke (glede katere ni bil zatrjevan in ugotovljen nastop npr. nenadne ali nepredvidljive zdravstvene nezmožnosti za delo) niti v sferi toženke, v svojstvu katere je delavka morala pravočasno oddati pošiljko. Zmotna je pritožbena navedba, da je s stališči izpodbijanega sklepa toženki naložena prestroga skrbnost dobrega pravnega strokovnjaka. Velja pa, da je stopnja zahtevane skrbnosti pri gospodarskih družbah večja kot pri fizičnih osebah.

13.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi direktor s pravočasnim preverjanjem pri A. A. ali v podjetju lahko preprečil, da bi bila pošiljka oddana prepozno; ker je preverjal šele po poteku roka (14. 5. 2025, kar je tretji dan po tožničini vrnitvi na delo), posledice (zamude roka) ni več mogel preprečiti. Pritožba takšni dolžnosti direktorja oporeka ter navaja, da je bistvo zaposlitve delavcev v prerazporeditvi nalog, zato je napačno stališče, da bi direktor moral za vsako naloženo nalogo preveriti, ali jo je delavec res pravočasno izvršil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi izpostavljena prvostopenjska ugotovitev ob upoštevanju vseh ostalih razlogov niti ni ključna za presojo (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ob direktorjevem zavedanju, da je treba odgovor vložiti v 30 dneh in da bo delavka ob izteku roka na dopustu, pa je glede preverjanja, ki ga je (kljub zatrjevani delitvi nalog) očitno izvedel, treba izpostaviti, da bi bilo glede na namen preverjanja dejansko smotrneje, da bi ga opravil pred iztekom roka.

14.Sodišče prve stopnje se je v podkrepitev odločitve sklicevalo na judikat II Ips 530/93, ki se po pravilni pritožbeni navedbi nanaša na drugačno dejansko stanje kot obravnavani spor. To pa ni ključnega pomena, saj je sodišče prve stopnje že s predhodno navedenimi razlogi v izpodbijanem sklepu pravilno utemeljilo, zakaj predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče ugoditi.

15.Pritožbeno izpostavljanje zadeve VSL I Ip 919/2025 ne vpliva na drugačno presojo tega spora. S sklicevanjem na ustavno odločbo Up-552/09 in ustavno pravico do izjave v postopku je bila v citirani zadevi prvostopenjska zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje razveljavljena in vrnjena v novo sojenje z napotilom, da je treba po opravljenem naroku in izvedenih dokazih odločiti, ali je do zamude pravne osebe prišlo kljub njeni dolžni skrbnosti. Takšna pravna in dokazna presoja pa je bila opravljana tudi v obravnavanem sporu.

16.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja napačno uporabo 116. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS (URS).

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).