Jedro

Z izvršbo, predvsem pa s prvim izvršilnim dejanjem (rubež premičnin ali plače), bo upnik v tem postopku šele pridobil pravico do prednostnega poplačila pred ostalimi upniki, zato bi bila omejitev izvršbe v tej fazi postopka – dolžnik v postopku na prvi stopnji tudi ni podal trditev v tej smeri – nesorazmerna in bi prekomerno posegla v pravico upnika do poplačilo terjatve iz izvršilnega naslova. Namen te določbe je, da se prekomerno ne posega na dolžnikovo lastnino, a ne v škodo upnika.

Bistveno je, da sta nepremičnini ID znak 000 in 111 prav nepremičnini, po vrednosti katerih je bila v nepravdnem postopku razdelitve solastnine ugotovljena terjatev upnika v tem postopku, in bi, kolikor bi prišlo do civilne delitve nepremičnine, predstavljali predmet, iz vrednosti katere bi se poplačali solastniki. Ker je torej prav vrednost obeh nepremičnin vplivala na višino terjatve, je pravilno, da se ob dolžnikovemu predlogu najprej opravi izvršba na omenjeni nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 2. točki spremeni tako, da se izvršba na nepremičnino omeji tako, da se opravi najprej izvršba na nepremičninah ID znak 000 in 111, v 5. točki pa tako, da se stroški znižajo za 905,04 EUR, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

III. Dolžnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe (1. točka izreka), zavrnilo predlog za omejitev sredstev izvršbe (2. točka izreka), delno ugodilo ugovoru tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske zamudne obresti od glavnice in v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo, dovolilo pa izvršbo zamudnih obresti od glavnice po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od 19. 6. 2012 dalje (3. točka izreka), odločilo, da dolžnica sama nosi stroške postopka (4. točka izreka) in ji naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 1.508,16 EUR s pripadki (5. točka izreka).

2. Dolžnica se je zoper sklep pravočasno pritožila, ker se odločitve sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v bistvenih delih ne da preizkusiti, obrazložitev sodišča ni zadostna, dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno in ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku (kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave). V pritožbi priglaša nadaljnje izvršilne stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil nadaljnje izvršilne stroške. Opozoril je na ureditev ZIZ glede odgovora na upnikov odgovor, izvršitev pravnomočne sodne odločbe samo po sebi ne more pomeniti škode, zaradi katere bi bilo izvršbo dopustno odložiti, podal navedbe glede nasprotne izvršbe v okviru predlaganega odloga izvršbe, opozoril, da pravilnost izvedenskega mnenja v nepravdnem postopku ne more vplivati na ta postopek, na kontradiktornost navedb glede vrednosti obeh predmetnih nepremičnin, zemljiškoknjižno stanje teh nepremičnin, se opredelil glede glavnice v izterjavi in opozoril na pritožbene novote glede doloznega ravnanja upnika in predlaganega dokaza sodnega izvedenca za določitev obrestne mere; glede stroškov pa opozoril, da je v vlogi odgovoril na tri procesno pravne zahtevke, zato je na podlagi tar. št. 3468 Odvetniške tarife upravičen do nagrade za odgovor na posamezno sredstvo.

O pritožbi zoper sklep o ugovoru

4. Dolžnica je uvodoma v pritožbi izpostavila kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker je sodišče odločilo o ugovoru na podlagi navedb upnika v odgovoru na ugovor, ne da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa upnikov odgovor na ugovor dolžnici vročilo v odgovor. V tem delu zatrjuje pritožbeni razlog iz 8. točke 339. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik je v odgovoru v tem delu pritožbi nasprotoval, saj ZIZ v 57. in 58. členu ne zahteva, da bi upnikov odgovor na ugovor poslalo dolžniku v izjavo. Nasprotuje pritožbenemu zatrjevanju kršitve načela kontradiktornosti, saj bi tak postopek v končni posledici pripeljal do neskončne izmenjave vlog.

5. Upnik sicer pravilno povzema določbe ZIZ glede pošiljanja odgovora na ugovor dolžniku v izjavo, vendar pa višje sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, v kateri je navedlo, da mora biti kontradiktornost v postopku zagotovljena že pred sodiščem prve stopnje. Tudi če ni izrecne zakonske določbe, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče odločitev o vročanju sprejeti ob upoštevanju težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave. Ustava od sodišč ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov omogočala opredelitev do vlog, ki ne morejo vplivati na izid postopka, do prepoznih, nedopustnih, očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika in do vlog, ki ne vsebujejo ničesar novega. Vse preostale vloge pa mora sodišče prve stopnje, če nanjo opre svojo odločitev, vročiti nasprotniku v sodnem postopku in mu določiti primeren rok za izjavo o navedbah v tej vlogi. S tem se namreč varuje bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave RS, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi tako o dejanskih kot tudi pravnih vidikih zadeve. Stranka ima pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča, in to že v postopku na prvi stopnji.

6. Višje sodišče ugotavlja, da zatrjevani pritožbeni razlog (8. točka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pri odločitvi o ugovoru ni podan. Kršitev pravil postopka bi bila podana, če bi upnik v odgovoru na ugovor zatrjeval novo pravno pomembno dejstvo oziroma predlagal nov dokaz, sodišče prve stopnje pa bi svojo odločitev oprlo na tako zatrjevana dejstva ali predlagane dokaze. Tega ni storilo.

7. Sodišče prve stopnje je namreč ugovor zavrnilo iz razloga, ker izvršbe ni dovolilo za 112.833,33 EUR, temveč za 98.510,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – v zvezi z zadnjim je sodišče prve stopnje poudarilo, da dolžnik niti ni ugovarjal zakonskim zamudnim obrestim, da pa je po uradni dolžnosti pazilo na skladnost izvršilnega naslova in ugovoru ugodilo tako, da je izterjavo zamudnih obresti dovolilo po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev. O tem delu ugovora je sodišče prve stopnje odločilo glede na vsebino predloga za izvršbo, ki je bil dolžniku tudi vročen hkrati s sklepom o izvršbi, odgovor upnika pa v tem delu le povzema vsebino predloga za izvršbo.

8. Ni utemeljena pritožbena navedba, da upnik pri vložitvi predloga za izvršbo ni upošteval plačila v znesku 15.000,00 EUR. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, to izhaja iz vsebine predloga za izvršbo, saj je sodišče dovolilo izterjavo glavnice 98.510,96 EUR. Upoštevaje glavnico po izvršilnem naslovu (112.833,33 EUR), obrestno mero 2,35 % v času od 9. 3. 2012 do 9. 6. 2012 in zatrjevano plačilo z dne 11. 6. 2012, znaša preostala obveznost 98.510,99 EUR. Pritožbena navedba, da tudi banka opravlja izvršbo za glavnico 112.833,33 EUR in ne za glavnico 98.510,96 EUR, ni relevantna v okviru odločanja o pritožbi zoper sklep o ugovoru, saj gre za nepravilnost pri opravi izvršbe, pravno varstvo pa je dolžniku zagotovljeno v okviru zahteve za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe iz 52. člena ZIZ. V tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje tudi zadostna (del obrazložitve k ugovoru zoper sklep o izvršbi na 7. in 8. strani obrazložitve) in ni podan pritožbeni razlog iz 14. točke 339. člena ZPP.

9. V nadaljevanju je dolžnica v pritožbi zoper sklep o ugovoru navedla, da bi moral višino obresti ugotoviti ustrezen strokovnjak – izvedenec in ne sodišče samo, ki s tem znanjem ne razpolaga. Višje sodišče ugotavlja, da v tem delu pritožba ni utemeljena, saj pritožbena navedba v zvezi z ugotavljanjem višine obresti z ustreznim strokovnjakom predstavlja nedopustno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, dolžnica pa tudi ni navedla, zakaj tega dokaznega predloga ni podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Na to utemeljeno opozarja tudi upnik v odgovoru na pritožbo. Višje sodišče temu dodaja, da je dolžnica glede višine obresti v ugovoru navedla le, da izračunu obresti ugovarja iz razloga uporabe napačne obrestne mere, ne pa iz razloga napačnega obračuna obresti. Dolžnica je namreč v ugovoru zatrjevala, da bi moral upnik pri izračunu obresti upoštevati obrestno mero za bančne depozite v obdobju med 60 dni in 90 dni in ne to, ki je je uporabil upnik – obrestno mero za dobo 91 ali več dni. V zvezi s tem je predložila dokaz Izračun obresti za depozite s strani bank in hranilnic s sedežem v Republiki Sloveniji (B4). Višje sodišče ugotavlja, da je višino obrestne mere upnik zatrjeval že v predlogu za izvršbo, saj iz list. št. 9 (hrbtna stran) izhaja, da je pri obračunu terjatve uporabil obrestno mero 2,35 % N. d.d., pravilnost te obrestne mere pa izhaja tudi iz potrdila le-te z dne 19. 6. 2012. Upnik je uporabil obrestno mero za obdobje 91 dni, kar je najnižja obrestna mera navedene banke v obdobju obrestovanja (od 1. 6. 2012 do 19. 6. 2012).

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče priložilo dopis banke upnika, ki je lahko posledica dogovora, telefonskega pogovora, drugih aktivnosti upnika in za odločitev sodišča ne bi smel biti upoštevan, na drugi strani pa ni upoštevalo dolžničinega dokaza, s katerim je dokazovala višino obrestnih mer in kako posamezne banke tolmačijo obračunska obdobja za izračun obresti. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na potrdilo N. z dne 19. 6. 2012, pa tudi na lastne poizvedbe pri N., in tako ugotovilo, da v N. pomeni bančni depozit za dobo 3 mesecev depozit z ročnostjo vezave od 91 do 180 dni; v nadaljevanju je do tega sklepa prišlo tudi z logičnim sklepanjem (zadnji stavek v prvem odstavku 8. strani obrazložitve). Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu popolni in pravilni. Višje sodišče dodaja, da Izračun obresti (B4) ni dejanski izračun obresti glede na konkretno terjatev, temveč je le preglednica o tem, kaj posamezna banka šteje za depozit z ročnostjo treh mesecev. Kot taka torej ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temelji celo na dveh dopisih relevantne banke; še toliko manj zato, kot to pravilno opozarja upnik, ker gre za preglednico, na kateri ni potrjena verodostojnost le-te. Ni jasno, kdo jo preglednico sestavil in na podlagi katerih podatkov; gre torej le za del trditvene podlage in ne za dokaz.

O pritožbi zoper sklep o odlogu

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagan odlog izvršbe do odločitve o obnovi nepravdnega postopka. Odločitev sodišča temelji na neizpolnitvi pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ, po katerem sodišče izvršbo odloži, če dolžnik z verjetnostjo izkaže, da bi s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, škoda, ki bi jo utrpel upnik z odlogom izvršbe pa je manjša od njegove škode.

12. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbena navedba, da višina škode niti še ni znana in je v višini 44.000 EUR zatrjevana le pavšalno, ker nepravdni postopek še ni obnovljen, ni utemeljena. Sodišče je pravilno odločalo o predlogu za odlog izvršbe v okviru trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je dolžnica predložila, saj je po določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ na njej breme, da do standarda verjetnosti izkaže pogoje za odlog izvršbe. V predlogu za odlog izvršbe ni bilo govora o okvirni cenitvi in o okvirni škodi; dolžnica je zatrjevala povsem konkretno višino škode, to je najmanj v višini 44.000,00 EUR, do katere naj bi prišlo zaradi tega, ker je bila za vsaj toliko nepravilno ocenjena vrednost nepremičnine, ki je bila predmet nepravdnega postopka. Za ta znesek naj bi bili namreč upnik neupravičeno obogaten, dolžnica pa bi morala vzeti za poplačilo te terjatve hipotekarni kredit in bi ji s tem nastali stroški, prav tako bi tudi nastali dodatni stroški z zahtevkom za vračilo preveč izplačanih zneskov, vključno z izvršilnimi stroški in visokimi odvetniškimi stroški. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da materialna škodo v višini 44.000,00 EUR sama po sebi ne predstavlja pravno priznane škode iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj gre za neposredno posledico izvršitve pravnomočne in izvršljive sodne odločbe in je le posledica neprostovoljne izpolnitve obveznosti. Poleg tega je za ta postopek pomembna le tista škoda, ki se nanaša na upnika tega postopka, česar pa dolžnica v predlogu za odlog niti ni jasno opredelila; zatrjevana škoda 44.000 EUR se nanaša na vrednost obeh nepremičnin, posledično tudi na terjatve vseh upnikov, ne le upnika tega postopka. Pomanjkljiva (pretirana) trditvena podlaga gre v breme dolžnice. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z mnenjem Z. S. z dne 9. 11. 2012, saj ocenjevanje izvedenskega mnenja v nepravdnem postopku ni predmet izvršilnega postopka; četudi je to predlagano glede dokazovanja škode zaradi izvršbe. Višje sodišče ponovno poudarja, da je po dolžnici zatrjevana škoda v obliki zmanjšanja premoženja le tisto prikrajšanje na premoženju, ki bi ga utrpela tudi, če bi prostovoljno izpolnila obveznost – tega pa ne stori, kljub resnemu namenu poplačati obveznosti, a v manjšem obsegu (pritožbene navedbe na 5. strani). Dolžnica v predlogu tudi ni podala trditev glede okoliščin na strani upnika, ki so pomembne, da sodišče oceni sorazmernost obeh škod. Tega v pritožbenem postopku ne more nadomestiti (1. odstavek 337. člena ZPP).

13. Zmotno je tudi pritožbeno izvajanje, da je sodišče dalo prevelik pomen izkazu škode iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, sodišče pa bi moralo upoštevati, da je zakonodajalec kot izrecen odložni razlog navedel tudi vloženo izredno pravno sredstvo (1. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). Izpolnjevanje enega izmed pogojev iz 1. do 9. točke 71. člena ZIZ je le eden od dveh, kumulativnih pogojev, zato je zmotno zatrjevanje o večji veljavi enega od njih.

O pritožbi zoper sklep o omejitvi izvršbe

14. Dolžnica je v predlogu za omejitev izvršbe predlagala, da se izvršba ne opravi („izvzame“) na plačo, premičnine in nepremičnino ID znak 222. Sodišče prve stopnje je vlogo pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 34. člena ZIZ, po kateri lahko sodišče na dolžnikov predlog omeji izvršbe tako, da se najprej opravi na posamezen predmet ali s sredstvom izvršbe, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Glede na to, da dolžnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala tudi omejitve izvršbe tako, da se omeji tudi izvršba na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu nepotrebni, predvsem pa so nepomembne pritožbene navedbe glede teh sredstev. Pravilna je tudi odločitev glede predlagane omejitve na premične stvari in plačo. Z izvršbo, predvsem pa s prvim izvršilnim dejanjem (rubež premičnin ali plače), bo upnik v tem postopku šele pridobil pravico do prednostnega poplačila pred ostalimi upniki, zato bi bila omejitev izvršbe v tej fazi postopka – dolžnik v postopku na prvi stopnji tudi ni podal trditev v tej smeri – nesorazmerna in bi prekomerno posegla v pravico upnika do poplačilo terjatve iz izvršilnega naslova. Namen te določbe je, da se prekomerno ne posega na dolžnikovo lastnino, a ne v škodo upnika. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na omejitev izvršbe na nepremičnino ID znak 222. 15. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločitev oprlo na stanje zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da se v zvezi z nepremičninama, na katera najprej predlaga opravo izvršbe, vodita zemljiškoknjižna postopka, glede katerih pa dolžnica ni izpolnila dokaznega bremena o vplivu na poplačilo upnika iz tega postopka. Za razliko od sodišča prve stopnje višje sodišče ugotavlja, da pri teh dejstvih ne gre za splošno znana dejstva – gre za sodno znana dejstva, ki morajo biti predmet zatrjevanja, obravnavanja, prav tako pa mora biti glede njih spoštovana pravica do izjave(1) –, predvsem pa je pomembno, da gre za dejstva, ki jih je upnik zatrjeval v odgovoru (6. in 7. stran upnikove vloge). V tem delu ima dolžnica prav, da je sodišče oprlo odločitev na navedbe v upnikovi vlogi, ki ji ni bila vročena v izjavo (kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker pa gre za odpravljivo procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), je višje sodišče v nadaljevanju presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede na preostala ugotovljena dejstva, torej neodvisno od upnikovega odgovora. V tem delu pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da drži trditev dolžnice, da vrednost preostalih nepremičnin presega vrednost terjatve. To zadošča za omejitev izvršbe tako, da se najprej opravi izvršba na omenjeni nepremičnini. Na to tudi ne morejo vplivati pravila izvršilnega postopka, ki se nanašajo na prodajno vrednost nepremičnin na drugi ali tretji javni dražbi, na katerih tudi ni obvezna prodaja nepremičnine po polovični vrednosti ugotovljene vrednosti (drugi odstavek 188. člena ZIZ). Predvsem pa je v tej zadevi bistveno, da sta nepremičnini ID znak 000 in 111 prav nepremičnini, po vrednosti katerih je bila v nepravdnem postopku razdelitve solastnine ugotovljena terjatev upnika v tem postopku, in bi, kolikor bi prišlo do civilne delitve nepremičnine, predstavljali predmet, iz vrednosti katere bi se poplačali solastniki. Ker je torej prav vrednost obeh nepremičnin vplivala na višino terjatve, je po prepričanju višjega sodišča pravilno, da se ob dolžnikovemu predlogu najprej opravi izvršba na omenjeni nepremičnini. Dejstvo, da je dolžnica predlagala obnovo nepravdnega postopka, ne more spremeniti odločitve sodišča, saj bo sodišče v tem postopku ugotovilo vrednost nepremičnine po tržni vrednosti na dan cenitve, morebitno znižanje terjatve upnika v nepravdnem postopku pa na tako ugotovljeno vrednost ne more imeti vpliva. S tem se udejanja načelo varstva dolžnika na eni strani, ob nezmanjšani možnosti upnika za poplačilo iz preostale nepremičnine na drugi strani. Če izvršba na obe nepremičnini ne bo uspešna, ali pa njena vrednost ne bo zadoščala za poplačilo, bo sodišče lahko nadaljevalo izvršbo s preostalo nepremičnino (drugi odstavek 34. člena ZIZ).

O stroških postopka

16. Utemeljena je tudi pritožba glede odločitve o stroških (5. točka izreka). Zakon obvezen odgovor oziroma zakonsko posledico neodgovora določa le pri izostanku odgovora na ugovor, zato so bili stroški iz petega odstavka 38. člena le tisti, ki se nanašajo na odgovor na ugovor. Posledično je višje sodišče pritožbi ugodilo in zmanjšalo prisojene stroške za 905,04 EUR (2x377,10 EURx1,2).

17. Odločitev o stroških pritožbe temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ, upoštevajoč izid pritožbenega postopka. Upnik v odgovoru na pritožbo, ki ni obvezen, ni navedel ničesar, kar bi bistveno prispevalo k odločitvi višjega sodišča, zato stroški odgovora niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Primerjaj Vrhovno sodišče II Ips 106/2008 z dne 1. 10. 2009.