Jedro

Iz restitucijskega zahtevka v tožbi zaradi motenja posesti mora biti razvidno, kakšna vzpostavitev prejšnjega stanja se zahteva. Če med strankami mesto ni sporno in če tudi sodišče razume, kje je do motenja prišlo, je zahtevek dovolj določen.

Do samopomoči je res upravičen le posestnik. A sodišče je ugotovilo, da je bila toženka (so)posestnica spornega dvorišča. Tudi če ne bi bila, je bila njena vloga, vloga posestnikove pomočnice pri izvajanju samopomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: zaradi umika tožbe ustavilo postopek po tožbi prvega tožnika ter po tožbi druge tožnice zoper drugega toženca, tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev motenja posesti, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in postaviti železobetonsko škarpo v dolžini 120 cm, širini 20 cm in višini 50 cm, pravokotno na že obstoječo škarpo tožeče stranke, tam, kjer se stikata stara in nova škarpa, ter se v bodoče vzdržati dejanj, s katerimi bi ogrožala obstoj škarpe, sodišče je tožnici naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 315,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper odločitev, vsebovano v 3. in 4. točki sklepa, se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožnica.

V pritožbi poudarja, da je tožbeni zahtevek dovolj določen in da je kraj, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja, natančno opisan, med pravdnima strankama pa sploh ni sporen.

V nadaljevanju pritožbe pritožnica poudarja, da ima pravico do samopomoči le posestnik in v njegovem imenu detentor. Toženka ni ne eno ne drugo, ampak je mati neposrednega posestnika in žena lastnika nepremičnine. Toženka ni nikoli izvrševala dejanske oblasti na spornem zemljišču niti za sina niti za moža in po njunih navodilih, kar bi se zahtevalo za detencijo. Toženka je k sinu prihajala le na obisk, kot takšna pa ni imela soposesti niti detencije, zato ni imela pravice do samopomoči. Sodišče prve stopnje je to spregledalo, na to pa bi moralo postati pozorno v trenutku, ko je tožnica umaknila tožbo zoper drugega toženca.

Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika (po umiku tožbe le še tožnica) v tej zadevi uveljavlja(ta) varstvo pred motenjem posesti, ker sta toženca 15. maja 2009 porušila železobetonsko škarpo, ki sta jo tožnika postavila istega dne. Sodišče je tožbeni zahtevek v restitucijskem delu zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni dovolj konkretiziran, pa tudi zato, ker meni, da toženkino ravnanje predstavlja dovoljeno samopomoč.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi trditvami, da so mesto motenja, način motenja in način, na katerega tožnika predlagata vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, v tožbi dovolj jasno določeni – tožnika zahtevata, da toženca škarpo postavita pravokotno na že obstoječo škarpo, tam, kjer se stikata stara in nova škarpa. Da je mesto, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja, strankama znano in ni sporno, izhaja tudi iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 8. strani, ko sodišče prve stopnje pojasnjuje, da sta obe pravdni stranki, ko sta bili zaslišani, skladno povedali, da natančno lego škarpe najbolj nazorno prikazujeta k tožbi priloženi fotografiji, označeni kot prilogi A1 in A2. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe o vprašanju samopomoči. Stvarnopravni zakonik (1) (SPZ) v 31. členu res določa, da ima pravico do samopomoči posestnik. O tem, kako, za koga in ali sploh je (prva) toženka izvrševala posest na spornem delu nepremičnine (torej o tem, ali je bila posestnica ali ne), tožnika v tožbi, nadaljnjih vlogah in na naroku za glavno obravnavo nista navedla ničesar. Toženca pa sta trdila, da sta tam ves čas vozila z vsemi vozili. V skladu z določbo 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP) je moralo ob odsotnosti drugačnih trditev sodišče takšna dejstva šteti za priznana in je iz njih napravilo pravilen sklep – to je, da je bila toženka (so)posestnica dela dvorišča, na katerem sta tožnika postavila škarpo. Trditve o tem, kako je oziroma ni sporni del nepremičnine uporabljala toženka, je tožnica prvič podala v obravnavani pritožbi. Glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP pa pritožbeno sodišče takšnih trditev ni smelo upoštevati.

Poleg tega pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sta postavljeni zid že po tožbenih trditvah porušila D.K., za katerega pritožnica sama trdi, da je posestnik, in toženka M.K. skupaj. Toženka bi torej (četudi bi držalo to, kar trdi tožnica v pritožbi) ravnala v korist svojega sina kot njegova izpolnitvena pomočnica. Ravnanje obeh prvotnih tožencev skupaj pa je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot samopomoč, saj je ugotovilo, da ustreza okoliščinam, da je bilo neposredno usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter da je šlo za nujno in tudi takojšnjo reakcijo na motenje posesti s strani tožnikov. Takšnih zaključkov pritožnica niti ne izpodbija.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, pritožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, zatorej pritožbeni stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002. (2) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in št. 45/2008.