Jedro

Dobro je, da se ustaljena sodna praksa postopoma spreminja in dopolnjuje glede na dolgoročno spreminjanje pravnega sistema, pravnega vrednotenja in družbe, ki ji je pravo namenjeno. Vendar stranka zaradi teh sprememb ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva. Pravica do dostopa do sodišča pomeni tudi pravico, da sodišče vsebinsko odloči o spornih pravicah in obveznostih. Ta je okrnjena, če tožnik oblikuje tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso, zaradi naknadne spremembe stališča pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ne da bi mu bila dana možnost, da ga prilagodi spremenjenemu stališču.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank dvosobno stanovanje v K. in da ima tožnica na tej nepremičnini lastninski delež 33,8% (338/1000), toženec pa 66,2% (662/1000). V preostalem delu, za razliko od 33,8% do 50% zahtevanega deleža, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avtomobil Ford Fiesta, letnik 2004 in da znašata lastninska deleža pravdnih strank na njem ½. Zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na nepremičnini pa je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi je navedlo, da je pritožbeno zavzemanje za še višji delež od prisojenega 66,2% neutemeljeno že zato, ker toženec, ki zatrjuje, da je njegov delež na spornem stanovanju večji od polovice, glede tega ni vložil nasprotne tožbe. Sklicevalo se je na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2013 in poudarilo, da sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe, tudi če gre za primer, kot je obravnavan, ko je v zemljiški knjigi kot izključni lastnik nepremičnine vpisan toženec. Navedlo je, da je zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek in ni odvisna od tega, kateri (od bivših) zakoncev je vpisan v zemljiško knjigo. Poudarilo je, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča tožencu prisodilo nadpolovični delež na stanovanju, ne da bi ga uveljavljal z nasprotno tožbo, da pa zato, ker materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno v pritožnikovo škodo, pritožbeno sodišče odločitve ni spremenilo.

3. Revizija je bila s sklepom II DoR 139/2014 dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno odreklo vsebinsko odločanje o toženčevi pritožbi.

4. Na podlagi tega sklepa toženec vlaga revizijo in opozarja, da je bila ob odločanju pred sodiščem prve stopnje uveljavljena sodna praksa, da tožencu, če je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, za uveljavljanje več kot polovičnega deleža na tej nepremični, ki naj bi spadala v skupno premoženje, ni treba vložiti nasprotne tožbe, ampak zadošča ugovor. Toženec opozarja, da sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, v pritožbenem postopku v obravnavani zadevi ni mogel poznati. Poudarja, da je sodna praksa neenotna, kar izhaja tudi iz tega, da je Ustavno sodišče RS v zadevi Up-771/2011 zavzelo drugačno stališče in sicer, da je nadpolovični delež mogoče uveljavljati z ugovorom. Toženec opozarja, da bi Višje sodišče najmanj moralo ravnati tako, kot drugi senat istega sodišča v podobni zadevi II Cp 941/2013, ko je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in opozorilo na neenotno sodno prakso ter sodišču naložilo, da mora strankam razkriti svoje pravno stališče glede tega vprašanja. Revident meni, da mu je sodišče druge stopnje s takšnim pristopom kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poudarja, da je bil obravnavan drugače, kot druge stranke, ki so v podobnih zadevah uveljavljale enako pravno varstvo. Meni, da bi se sodišče druge stopnje moralo opredeliti do njegovih pritožbenih navedb v zvezi z velikostjo njegovega deleža na skupnem premoženju in je s tem, ko tega ni storilo, poseglo v njegovo pravico do pritožbe.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Toženec v reviziji ne izpodbija materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih, če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe, niti pravilnosti odločitve o različnih solastninskih deležih na različnih stvareh iz skupnega premoženja, zato revizijsko sodišče pravilnosti teh odločitev ni preverjalo.

8. Res je, na kar opozarja toženec, da je sodna praksa glede tega vprašanja neenotna. Vrhovno sodišče RS je v letu 1992 sprejelo pravno mnenje, da mora sodišče druge stopnje, kadar stranki glede velikosti deležev na skupnem premoženju vložita tožbo in nasprotno tožbo, ob odločanju o pritožbah obeh strank, v primeru, ko razveljavi odločitev po tožbi, razveljaviti tudi odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe.(1) V obrazložitvi je navedlo, da 59. člen ZZZDR ureja zakonito domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju in zato tožbo običajno vloži tisti zakonec oz. izvenzakonski partner, ki zatrjuje, da je njegov delež večji od ene polovice. Poudarilo je, da lahko v takšni pravdi tožena stranka, če meni, da je njen delež ena polovica, svojo pravico uveljavlja z ugovorom in bi bilo treba v primeru, če bi vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da znaša njen delež eno polovico, njeno tožbo zaradi obstoja litispendence zavreči. Če pa meni, da je njen delež večji od polovice, ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljen tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP).

9. Sodna praksa je kljub temu dopuščala uveljavljanje nadpolovičnega deleža le z ugovorom, še zlasti v primerih, ko je v skupno premoženje spadala le nepremičnina in je bil toženec v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik.(2) Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 265/2008 z dne 21.1.2010 v obrazložitvi zapisalo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec višji delež na skupnem premoženju uveljavljati z nasprotno tožbo (v zemljiški knjigi je kot lastnik stanovanja vpisan le toženec), ampak zadošča že ugovor. Tudi Ustavno sodišče je v zadevi Up-771/11 z dne 21.2.2013 v 11. točki obrazložitve zapisalo, da je za obravnavani primer pomembno tudi, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža nasprotna tožba niti ni bila nujna, ker pritožniku, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot njen izključni lastnik, ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že sam ugovor.(3)

10. Vrhovno sodišče je po razveljavitvi s strani Ustavnega sodišča 16.5.2013 ponovno odločalo o zadevi pod opr. št. II Ips 98/2013. Uvodoma je navedlo, da je praksa višjih sodišč v zvezi s tem vprašanjem neenotna, da stališče, da vknjižba toženega zakonca v zemljiški knjigi vpliva na način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, izhaja iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1186/2005 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1249/2011, nasprotno stališče, da mora toženi zakonec nadpolovični delež zahtevati z nasprotno tožbo tudi v primeru, če je vpisan v zemljiško knjigo, pa izhaja npr. iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1566/2009 in I Cp 4185/2008. Nato pa je poudarilo, da je napačno stališče, da je način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju odvisen od tega, ali je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo, saj zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo ni odvisna od vpisa toženega zakonca v zemljiški knjigi, temveč je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Navedlo je, da sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih, če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe in se je pri tem sklicevalo na uvodoma navedeno pravno mnenje iz leta 1992. Nato je o zadevi ponovno odločalo tudi Ustavno sodišče z odločbo Up-822/13 z dne 4.12.2014, ki pa se do tega stališča ni opredelilo, ker je ocenilo, da ni bilo ključnega pomena za presojo o kršitvi pravice do izjave v obravnavani zadevi.

11. Zahteva po enakosti pred zakonom (14. in 22. člen Ustave) se ne izčrpa z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, ampak je treba zagotoviti tudi, da sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo uporabijo enako. Splošna zapoved enakosti pa ne sme ovirati pravnega razvoja. Dobro je, da se ustaljena sodna praksa postopoma spreminja in dopolnjuje glede na dolgoročno spreminjanje pravnega sistema, pravnega vrednotenja in družbe, ki ji je pravo namenjeno.(4) Vendar stranka zaradi teh sprememb ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva (23. člen Ustave, glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-822/2013 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 61/2012). Pravica do dostopa do sodišča pomeni tudi pravico, da sodišče vsebinsko odloči o spornih pravicah in obveznostih. Ta je okrnjena, če tožnik oblikuje tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso, zaradi naknadne spremembe stališča pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, ne da bi mu bila dana možnost, da ga prilagodi spremenjenemu stališču. 12. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je treba v primeru, ko je bila tako ob postavitvi zahtevka kot ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje izbrana vrsta pravnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso, nesprejemljiva zavrnitev zahtevka na drugi stopnji. V nekaterih primerih, zlasti kadar je bil postopek zelo dolgotrajen, pa je zavzelo stališče, da bi bila po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje nesprejemljiva tudi napotitev na drugo obliko pravnega varstva in je priporočilo, naj sodišče druge stopnje način uveljavljanja sodnega varstva obravnava kot pravilen (glej odločbe II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010 glede oblikovanja pravilnega zahtevka pri dvojni prodaji nepremičnine, II Ips 369/2010 z dne 15.12.2011 glede oblikovanja pravilnega zahtevka pri prodaji kmetijskih zemljišč, II Ips 141/2010 z dne 7.11.2013 glede oblikovanja pravilnega zahtevka pri paulijanski tožbi, II Ips 276/2014 pa glede oblikovanja pravilnega zahtevka pri razveljavitvi oporoke).

13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z tedaj uveljavljeno sodno prakso štelo, da za uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju zadošča le ugovor toženca. Tako je njegovemu ugovoru delno ugodilo in ocenilo, da ima tožnica na skupni nepremičnini 33,8% delež. Toženec ima zato prav, da mu je sodišče druge stopnje s tem, ko zaradi naknadno spremenjenega stališča, da bi moral nadpolovični delež na skupnem premoženju uveljavljati z nasprotno tožbo, ni odgovorilo na pritožbene ugovore glede pravilnosti odločitve o velikosti deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, onemogočilo obravnavanje in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

14. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 2/92, str.16. Op. št. (2): J. Hudej in I. Ščernjaviča, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1-2/2011, str. 28 in 29 VSL I Cp 1186/2005. Op. št. (3): Takšno je tudi stališče (novejše) sodne prakse (primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1186/2005 z dne 1. 2. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010. Op. št. (4): A. Galič, „Argument precedensa“ ali Stališča Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, Revus, št. 1/2003, str. 45, 47.