Jedro

Delodajalec lahko zahteva prekinitev odobrenega koriščenja letnega dopusta zaradi nujnih potreb dela, razen v primeru neprimernih okoliščin. V spornem primeru je šlo za take nujne potrebe delovnega procesa (nadaljevanje dela za pridobitev ISO standarda), obvestilo delodajalca delavcu pa je bilo glede tega povsem jasno, zato je delavec neopravičeno izostal z dela, ker se na poziv ni odzval.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Sklepa tožene stranke z dne 5.9.1995 in 25.9.1995 se spremenita tako, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha z vročitvijo dokončnega sklepa, to je 26.9.1995. Tožena stranka je dolžna priznati tožniku pravice iz delovnega razmerja, za čas od 22.8.1995 do 26.9.1995 mu za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu izplačati ustrezno nadomestilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dneh pod izvršbo.

V presežku se zahtevek z a v r n e .

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji." Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožena stranke z dne 5.9.1995 in 25.9.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z 21.8.1995 zaradi več kot pet neupravičenih izostankov po tem datumu in tožniku v okviru zahtevka priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja do 15.4.1996, ker se je z naslednjim dnem tožnik zaposlil drugje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 107.086,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je bil tožnik od 30.6.1995 dalje na dogovorjenem koriščenju letnega dopusta, ki se naj bi izteklo šele v mesecu septembru 1995. Med koriščenjem dopusta je 24.7.1995 nastopil bolniški stalež. Dne 31.7.1995 je prejel pismeno obvestilo, naj se nemudoma vrne na delo. Glede na to, da se je takrat nahajal v bolniški, o kateri je bila v naslednjih dneh obveščena tudi tožena stranka, ki mu ob tem ni dalo nobenih dodatnih navodil, je po 19.8.1995, ko mu je bil takratni bolniški stalež zaključen, utemeljeno nadaljeval z že prej odobrenim koriščenjem letnega dopusta, tako da mu je po 21.8.1995 toženka neutemeljeno očitala neupravičene izostanke. Pa tudi če bi v teh dneh šlo za neupravičene izostanke, po mnenju prvostopnega sodišča tožniku ne bi zakonito prenehalo delovno razmerje že s prvim dnem izostanka, saj je izkazal, da se je v mesecu septembru hotel vrniti na delo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da je bil tožnik od 21.8.1995 do 23.8.1995 neupravičeno odsoten z dela, saj je bilo jasno, da bi se moral, glede na njen nedvoumni poziv s konca julija 1995, po zaključenem bolniškem staležu vrniti na delo. Tudi v mesecu septembru se tožnik v bistvu ni vrnil na delo, temveč je le dostavil bolniške liste za ponovni bolniški stalež iz meseca septembra 1995. Glede na to bi moralo sodišče ugotoviti, da mu je na podlagi spornih sklepov delovno razmerje zakonito prenehalo s prvim dnem neupravičenih izostankov, to je z 21.8.1995. V odgovoru na pritožbo je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Zaradi nujnih potreb dela delodajalec lahko zahteva prekinitev odobrenega koriščenja letnega dopusta, razen v neprimernih okoliščinah. V spornem primeru je lahko šlo za take nujne potrebe delovnega procesa (nadaljevanje dela za pridobitev ISO standarda). Obvestilo tožene stranke z dne 26.7.1995, ki ga je tožnik prejel 31.7.1995, je bilo glede tega povsem jasno, čeprav se je nanašalo tudi na vabilo tožniku na sejo ugovornega organa v zvezi s tožnikovo razporeditvijo in na vrnitev službenega avtomobila. Že pod oznako zadeve je bilo navedeno, da se dopis nanaša tudi na nastop dela. V posebnem odstavku je toženka v zvezi s koriščenjem letnega dopusta tožnika pozvala, da v 24-ih urah po prejemu poziva nastopi delo, glede ureditve podrobnosti v zvezi s tem pa naj se zglasi v splošnem sektorju toženke. Ker je tožnik koriščenje letnega dopusta že pred prejemom tega obvestila prekinil zaradi bolniškega staleža, se zaradi le tega opravičeno ni odzval pozivu na delo. Ob izteku bolniškega staleža pa bi moral upoštevati obvestilo o pozivu na delo in smiselni prekinitvi koriščenje letnega dopusta, ki je bilo povsem jasno.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ne soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka ob obvestilu, da je bil tožnik konec meseca junija in v začetku meseca avgusta 1995 v bolniškem staležu, tožniku samoiniciativno podati še dodatna navodila v zvezi s takratnim pozivom na delo. Ob takem zaključku je prvostopno sodišče povsem spregledalo napotilo v spornem pozivu, ki ga je potrebno razumeti v tem smislu, da se naj tožnik zaradi vseh nejasnosti v zvezi s tem pozivom in takojšnjim nastopom dela obrne na pristojne delavce splošnega sektorja pri toženi stranki. S takšnim jasnim navodilo je tožena stranka nedvoumno prevalila na tožnika dolžnost aktivnosti za odpravo nejasnosti glede takratnega poziva na delo, gotovo tudi nejasnosti iz razlogov na tožnikovi strani, s tem da je istočano opredelila s svoje strani pristojno službo, s katero lahko v zvezi s tem tožnik kontaktira. Ne glede na to, da je tožnik poziv za nastop dela prejel v času bolniškega staleža, ga ne bi smel ignorirati. Če pa je štel, da je v nastalem položaju nejasno, ali je dolžan tudi glede na bolniški stalež po zaključku le tega nastopiti delo, pa bi se moral v skladu z vsebino poziva obrniti na pristojne delavce splošnega sektorja za dodatna pojasnila. Ker tega ni storil in je poziv enostavno ignoriral, je tožena stranka utemeljeno ugotavljala, da je po zaključku takratnega bolniškega staleža, to je od 21.8.1995 dalje več kot pet dni zaporedoma neupravičeno izostal z dela.

Glede datuma prenehanja delovnega razmerja pritožbeno sodišče soglaša s podrednim zaključkom prvostopnega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja v smislu 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Tožnik ni neupravičeno izostal vse do izdaje prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.1995, saj je bil od 1.9.1995 dalje ponovno v bolniškem staležu. Pred prvostopnim sodiščem je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je po prejemu tega sklepa tudi najavil toženi stranki, da se bo po zaključku bolniškega staleže vrnil na delo in je to dne 22.9.1995 tudi poskušal storiti. Glede na to je lahko tožniku zaradi več kot pet neupravičenih izostankov po 21.8.1995 delovno razmerje zakonito prenehalo le v skladu s 5. tč. 1. odst. 100. člena ZDR z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, to je dne 26.9.1995, ko je bi tožniku dokončni sklep vročen.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke, ob pravilni pravni presoji ravnanj tožnika in tožene stranke, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sporna sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi pet neupravičenih izostankov v načelu potrdilo, s korekcijo, da je tožniku na podlagi teh sklepov delovno razmerje zakonito prenehalo s 26.9.1995, ne pa 21.8.1995, kot je to štela tožena stranka. V posledici takšne spremembe je tožniku tudi priznalo pravice iz delovnega razmerja do 26.9.1995, kot bi mu šle, če mu tožena stranka ne bi zaključila delovnega razmerja že z 21.8.1995. Ob takšnem izidu postopka se izkaže, da je tožnik uspel le z manjšim delom zahtevka. Zato v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP sam trpi svoje stroške postopka. Ker je šlo v tem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka kot delodajalec, ne glede na izid pritožbenega postopka, v skladu z določili 22. člena ZDSS sama trpi svoje pritožbene stroške.