Jedro

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne gre za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, ki se preganja po uradni dolžnosti, temveč za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo (razžalitev po 1. odstavku 169. člena KZ), bi moralo glede na določilo 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP formalno odločiti o obtožbi okrožnega državnega tožilca. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtožni predlog okrožnega državnega tožilca, ki je obsojencu očital kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP zavrglo.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2000 spremeni tako, da se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, zunanji oddelek v R., z dne 13.11.1996, da je obd. A.P. z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega, s tem, da je dne 3.4.1996 dopoldan s cevjo, dolgo 160 cm, s premerom 3/8 cole, ki jo je držal z obema rokama, zamahnil proti M.Ž. in ga zadel v desno roko ter s tem storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrže. II.

V ostalem delu se zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. A.P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 30.6.1999 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z upoštevanjem posamezno določenih kazni zapora v pogojni obsodbi določilo enotno kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojenca je obsodilo tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.2.2000 pritožbi zagovornika obs. A.P. deloma ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. III, spremenilo tako, da je to dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, mu nato za to kaznivo dejanje določilo kazen 1 meseca zapora in mu z upoštevanjem ostalih nespremenjeniih kazni izreklo enotno kazen 4 mesece zapora. Ugodilo je pritožbi obsojenčevega zagovornika tudi glede stroškov kazenskega postopka, sicer pa je pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenčeve žene V.P. zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obs. A.P. uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih s pravnomočno sodbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.R. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 342. člena ZKP, navedel, da niso podane zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter da je iz obširnega razlogovanja zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti je le deloma utemeljena.

Vsebinsko je bila obtožba okrožnega državnega tožilca glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. III izreka sodbe sodišča prve stopnje, rešena s tem, ko je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi obsojenca to dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razzžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, medtem ko je prvostopenjsko sodišče to dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, torej tako, kot je to dejanje pravno opredelil okrožni državni tožilec v obtožnem predlogu. Za tako spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja, opisanega pod tč. III izreka prvostopenjske sodbe, je imelo pritožbeno sodišče podlago v 3. odstavku 53. člena ZKP, saj je oškodovanec tudi glede tega kaznivega dejanja, za katero se je med postopkom ugotovilo, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, pravočasno podal predlog za kazenski pregon. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, temveč za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, bi moralo glede na določilo 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP formalno odločiti o obtožbi okrožnega državnega tožilca glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Zato je zahteva zagovornika obs. A.P. v delu, ko navaja, da bi moralo sodišče "nekaj storiti tudi z obtožnim aktom ODT", utemeljena. Vrhovno sodišče je zato deloma ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je drugostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtožni predlog okrožnega državnega tožilca, ki je obsojencu očital kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena ZKP zavrglo.

Sicer pa zahteva zagovornika obs. A.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila po stališču podana zato, ker je bilo dejanje obsojenca, opisano pod tč. II izreka prvostopenjske sodbe, pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ, ne pa kot kaznivo dejanje razžalitve, ni podana. V dejanju obsojenca so podani vsi znaki kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ. Sicer pa v zvezi s tem tudi ni utemeljeno zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da se pritožbeno sodišče o njegovem ugovoru, ki ga je v tej zvezi podal v pritožbi, ni izjasnilo. V razlogih sodbe (stran 3 drugi odstavek) je namreč pojasnilo, da je to dejanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ.

Trditev zagovornika obs. A.P., da obstaja utemeljen in realen dvom, da je bila seja pritožbenega sodišča res 9.2.2000, ko je odločalo tudi o pritožbi obsojenčeve žene, ki je bila oddana na pošti šele 9.2.2000 in tega dne na sodišče še ni prispela, je - milo rečeno - nekorektna in docela neutemeljena. Očitno je zagovornik obsojenca prezrl, da je obsojenčeva žena V.P. vložila pritožbo priporočeno po pošti dne 10.1.2000, njena pritožba pa je bila hkrati s pritožbo obsojenčevega zagovornika predložena pritožbenemu sodišču dne 17.1.2000. Vloga obsojenčeve žene z dne 8.2.2000, ki je bila na pošti priporočeno oddana dne 9.2.2000 in na katero se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje, ni pritožba, temveč le njen spremni dopis, kateremu je priložen njen dopis z dne 8.2.2000, naslovljen na župana občine B. Utemeljeno tudi ni zatrjevanje obsojenčevega zagovornika, da sploh niso bili podani pogoji za odločanje pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sodbo, pri čemer navaja, da obsojencu sodba sploh ni bila osebno vročena, pač pa je bila vročena njegovi ženi, ki mu jo je izročila šele 7.2.2000. Res je sicer obsojenčev zagovornik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar je predlog vložil priporočeno po pošti šele 15.2.2000, torej že potem, ko je pritožbeno sodišče dne 9.2.2000 odločilo o njegovi pritožbi in o pritožbi obsojenčeve žene.

Z navedbami, da obstaja precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev, pa zagovornik obs. A.P. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni ugotovilo precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, in ker ni podana kršitev kazenskega zakona in tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka, katerih obstoj je zagovornik obsojenca v zahtevi uveljavljal, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je odpadel, ker je zagovornik obs. A.P. z zahtevo za varstvo zakonitosti deloma uspel.