Jedro

Pravica uporabe oziroma soglasja v smislu Pravilnika, na podlagi katere se opravi vpis kmetijskih gospodarstev v register, v določilih Pravilnika ni urejena. Iz 605. in 606. člena OZ sicer res izhaja, da zakupnik lahko da zakupljeno stvar v podzakup, če s tem ne prizadene škode zakupodajalcu in da zakupodajalec lahko zakup odkloni le iz utemeljenih razlogov. Zakonske domneve, da je soglasje zakupodajalca dano, pa navedeni in niti druge določbe iz X. poglavja OZ, ne vsebujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Sežana je z odločbo navedeno v uvodu sodbe iz kmetijskega gospodarstva (KMG) – MID ..., pri katerem je nosilka tožnica, izbrisala 61 grafičnih enot rabe – GERK-MID, na skupni površini 107,8350 ha kmetijskih zemljišč (1. točka izreka). V točki 2. izreka je odločila, da bo po dokončnosti te odločbe upravna enota po uradni dolžnosti vpisala spremembe v evidenco GERK in bo o vpisanih spremembah stranko obvestila z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev, v točki 3. izreka pa je ugotovila, da stroški niso bili priglašeni. V obrazložitvi navaja, da je bil postopek ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov o GERK-ih vpisanih na kmetijskem gospodarstvu tožnice, uveden na podlagi 38. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 122/08 – Pravilnik). Na podlagi podatkov v registru kmetijskih gospodarstev je ugotovila število in površino kmetijskih zemljišč na kmetijskem gospodarstvu nosilke – tožnice. Podatki iz zemljiške knjige, v kateri so vpisana zemljišča iz obravnavanih GERK, pa so bili podlaga za ugotovitev, da so pri obravnavanih vložnih številkah v k.o. A. in k.o. B. vpisani različni lastniki in solastniki. Zato je tožnico v skladu s 1. odstavkom 38. člena Pravilnika pozvala, naj predloži dokazila, s katerimi bo izkazala pravico do uporabe zemljišč kot to določa 8. točka 2. člena Pravilnika. Rok za predložitev dokazil, ki je bil določen v dopisih z dne 28.5.2009 in s sklepom z dne 1.7.2009, ki sta bili tožnici vročena dne 4.6.2009 in 6.7.2009, se je iztekel dne 5.8.2009. Tožnica pa je upravnemu organu dne 17.8.2009 predložila najemno pogodbo za parc. št. 2054 in 2055, sklenjena med C.C. in tožnico dne 1.5.2007 za dobo 6 let, izjavo z dne 12.5.2004 in izjavo z dne 18.5.2002, s katerimi so bile tam navedene parcelne številke oddane v zakup D.D., najemne pogodbe za zemljišča oddana v najem D.D., z dne 9.2.2006, z dne 10.3.2007 in z dne 12.4.2007 ter zakupno pogodbo sklenjeno med Agrarno skupnostjo E. in D.D. Na podlagi navedenih podatkov upravna enota ugotavlja, da tožnica (nosilka) ni lastnica obravnavanih zemljišč, da za uporabo teh zemljišč nima pridobljenega soglasja vseh solastnikov in lastnikov zemljišč in da nima druge pravne podlage, iz katere izhaja pravica uporabe zemljišč, kot to določa 2. člen Pravilnika. V skladu z navedenim sprejeto odločitev utemeljuje na 2. odstavku 38. člena Pravilnika.

Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, o kateri je odločilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo številka 33008-211/2009/2 z dne 24.3.2010. Z njo je pritožbi delno ugodilo tako, da je obravnavano odločbo upravne enote v delu, ki se nanaša na parc. št. 2054 in 2055 k.o. B., to je na zemljiščih vpisanih v GERK PID ... z domačim imenom „F.“ z dejansko vrsto rabe 1800 in površino 1ha 95 ar 68m2, odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo upravni enoti v ponovno odločanje (1. točka izreka). V preostalem delu je ostala izpodbijana odločba v veljavi (2. točka izreka).

Tožnica, ki s tožbo izpodbija v uvodu sodbe navedeno odločbo, navaja, da je z listinami, ki jih je posredovala upravni enoti dne 17.8.2009, v skladu z 2. členom Pravilnika izkazala pravico uporabe za zemljišča v obravnavanih grafičnih enotah njenega kmetijskega gospodarstva. Zatrjuje, da je D.D., ki je na podlagi predloženih zakupnih in najemnih pogodb pridobil pravico uporabe na navedenih kmetijskih zemljiščih, z danim soglasjem prenesel na tožnico, ki je njegova hčerka. Po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih in Obligacijskega zakonika (605. in 606 člen OZ), dovoljenje zakupodajalca za podzakup teh zemljišč ni potrebno. Zato je stališče, ki ga je sprejel pritožbeni organ v odločbi z dne 24.3.2010 v zvezi z dovoljenjem za podzakup, v nasprotju z zakonom. V nadaljevanju upravnemu organu očita, da je v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP, čeprav je tožnica z listinami izkazala drugo pravno podlago iz 2. člena Pravilnika, nepopolno ugotovil dejansko stanje. V zvezi s tem se sklicuje na soglasje z dne 15.2.2004, izjavo o zakupu z dne 12.5.2004, zakupno pogodbo z dne 25.5.2005 in na najemne pogodbe z dne 1.5.2007, 12.4.2007, 9.12.2006 in 10.3.2007. Ker tožnica parc. št. 2167, 2468 in 2469 k.o. B. nikoli ni imela vrisanih v GERK-u svojega kmetijskega gospodarstva, navaja, da je pri izdaji izpodbijane odločbe glede zemljišč na teh treh parcelah prišlo do očitne napake. V zvezi z ugotovitvijo, da ni predložila soglasja vseh solastnikov kmetijskih zemljišč, pa tožnica zatrjuje, da v letu 2002, ko so se začela neposredna plačila v kmetijstvu, ni bilo treba imeti soglasja vseh solastnikov. Za najem zemljišča je zadoščala zakupna pogodba oz. izjava o zakupu od enega od solastnikov. V predpisani obrazec so bile vnesene parcelne številke, podpisala pa sta ga zakupodajalec in zakupnik. Meni, da je zahteva po predložitvi soglasja vseh solastnikov, o kateri tožnica ni bila nikoli poučena, neživljenjska in je predvsem, ko gre za agrarne skupnosti tudi neizvedljiva. Ker po 67. členu Stvarnopravnega zakonika, za posle rednega upravljanja stvari, zadošča soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, tožnica meni, da je z izkazanim soglasjem solastnikov z deležem večjim kot je polovica vrednosti, zadostila zakonskim zahtevam. Sodišču glede na navedeno predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) v tem upravnem sporu lahko presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta v delu, ki je postal dokončen. To pa pomeni, da predmet tega upravnega spora ne more biti tisti del izpodbijane odločbe, ki je bil z odločbo pritožbenega organa vrnjen upravni enoti v ponoven postopek.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v delu, v katerem je dokončna pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in na katere se sodišče v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: S Pravilnikom o registru kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 122/08 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08 – ZKmet-1), je med drugim določeno, da je nosilec, za vpis v register kmetijskih gospodarstev, dolžan pridobiti soglasja vseh lastnikov in solastnikov za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so sestavni del kmetijskega gospodarstva (4. odstavek 4. člena Pravilnika). V primeru spora o kmetijskih zemljiščih v uporabi ali suma na nepravilnost upravna enota po 5. odstavku 54. člena Pravilnika pozove nosilca, da predloži soglasja iz 4. odstavka 4. člena in izvede postopek v skladu s 37. oziroma 38. členom Pravilnika. Ugotavljanje pravilnosti prijavljenih podatkov in izbris GERK je določeno v 38. členu Pravilnika, po katerem upravna enota ob dvomu v pravilnost prijavljenih podatkov o GERK, pozove nosilca, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišča. Tožnica ne izpodbija dejstva, da soglasja vseh lastnikov in solastnikov za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so v izpodbijani odločbi obravnavana kot sestavni del njenega kmetijskega gospodarstva in so vpisana v registru kmetijskih gospodarstev, nima. Iz predloženih spisov in navedb v tožbi pa ne izhaja niti, da je tožnica to imela ob vpisu njenega kmetijskega gospodarstva v RKG.

Že nesporno dejstvo, da tožnica soglasja vseh lastnikov in solastnikov za uporabo obravnavanih kmetijskih zemljišč nima, po presoji sodišča, pomeni, da tožnica ni izpolnila obveznosti, ki jo je bila dolžna izpolniti že za vpis v RKG po 4. odstavku 4. člena Pravilnika.

Brez izkazanega soglasja lastnika in solastnikov obravnavanih zemljišč, pa tožnica, ki sama po predloženih pogodbah ni zakupnik ali najemnik zemljišč, ne izkazuje niti pravice uporabe iz 8. točke 2. člena Pravilnika. Drugo pravno podlago bi po presoji sodišča lahko predstavljal le pravni posel, iz katerega bi bilo razvidno tudi soglasje lastnika in solastnika zemljišča. Sodišče zato ne dvomi v dokazno oceno tožene stranke v zvezi z listinami, ki jih je tožnica predložila v upravnem postopku, saj iz njih ne izhaja, da so bili lastnik in solastniki o nameravanem prenosu pravice uporabe na tožnico seznanjeni in da s tem tudi soglašajo.

Raba kmetijskih zemljišč in pravni posli s kmetijskimi zemljišči so urejeni z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – ur. preč. bes. - ZKZ), po katerem se za zakupna razmerja, kolikor z ZKZ ni drugače urejeno, uporabljajo določbe zakona o obligacijskih razmerjih. V Obligacijskem zakonu (Uradni list RS, št. 83/01 – OZ) so zakupna (najemna) razmerja urejena v X. poglavju v členih od 587. člena do vključno 618. člena. Pravica uporabe oziroma soglasja v smislu Pravilnika, na podlagi katere se opravi vpis kmetijskih gospodarstev v RKG v navedenih določilih ni urejena. Iz 605. in 606. člena OZ sicer res izhaja, da zakupnik lahko da zakupljeno stvar v podzakup, če s tem ne prizadene škode zakupodajalcu in da zakupodajalec lahko zakup odkloni le iz utemeljenih razlogov. Zakonske domneve, da je soglasje zakupodajalca dano, pa navedeni in niti druge določbe iz X. poglavja OZ, ne vsebujejo. Ugotavljanje dejstev, ki so morebiti pravno pomembna za pravilno uporabo 605. in 606. člena OZ pa ni stvar postopka predpisanega v 38. členu Pravilnika. Po določbah Pravilnika bi tožnica že ob vpisu v RKG morala imeti predpisano soglasje lastnika in solastnikov oz. dokazila o obstoječi pravici uporabe na drugi pravni podlagi. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožnice na pravice solastnikov pri upravljanju skupne stvari v solastnini. Po 5. odstavku 67. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ), je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, med katere šteje tudi določitev načina rabe, potrebno soglasje vseh solastnikov. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnice, ki meni, da se med posle rednega upravljanja (posli potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena), lahko šteje tudi prenos pravice uporabe v smislu Pravilnika.

Glede na navedeno so tožbeni očitki brez dejanske in pravne podlage. Zato tudi izvajanje dokazov, ki niso pomembni za odločitev, po presoji sodišča ni potrebno.

Izpodbijana odločba je torej pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.