Jedro

Če davčni organ ugotovi davčno osnovo za davek od počitniške hišice po merilih za ugotavljanje vrednosti objekta, mora v obrazložitvi odločbe o odmeri davka navesti, po katerih merilih je bila ugotovljena vrednost objekta in kako so bila ta merila uporabljena. Če odločba take obrazložitve ne vsebuje, je s tem kršena določba 209. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 27.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 24.7.1992, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku odmeril davek od premoženja in sicer od tožnikove počitniške hišice, v znesku 22.385,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 2. točke 14. člena ter na določbo 16. člena zakona o davkih občanov - prečiščeno besedilo. Osnovo za odmero davka od premoženja predstavlja vrednost prostorov, ki se uporabljajo za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, določen v 5., 6. in 7. členu odloka o davkih občanov občine. Navaja, da je prvostopni upravni organ vrednost tožnikove počitniške hišice ugotovil na podlagi zapisnika o ugotovitvi vrednosti objekta z dne 7.11.1985, ki je bil dne 24.1.1992 tako spremenjen, da je bilo število točk za izračun vrednosti objekta glede na pravilno upoštevano leto dograditve objekta, ustrezno znižano. V zvezi z ugovorom, da je objekt začel graditi leta 1965 in je zato starost objekta nepravilno ugotovljena, tožena stranka navaja, da se pri točkovanju za ugotovitev vrednosti objekta upošteva leto dograditve objekta in ne leto začetka gradnje. Ker je iz zapisnika z dne 7.11.1985, ki ga je tožnik podpisal, razvidno, da je bil objekt dograjen leta 1980, je pritožbeni ugovor neutemeljen.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Ne strinja se z ugotovljeno davčno osnovo, od katere je bil odmerjen davek. Meni, da je točkovanje njegove počitniške hišice nepravilno. V zapisniku o ugotovitvi vrednosti objekta z dne 7.11.1985 je namreč napačno navedeno, da je bil objekt dograjen leta 1980. Leta 1980 je bila na objektu narejena le fasada, sicer pa objekt služi svojemu namenu že od leta 1968. Tožnik še navaja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer sklicuje na merila republiškega upravnega organa, ki naj bi bila uporabljena za ugotovitev vrednosti spornega objekta, katera so ta merila in kako so bila uporabljena, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna osnova za odmero davka od premoženja - tožnikove počitniške hišice. Po določbi 158. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90 ter 8/91 - prečiščeno besedilo - ZDO) je osnova za davek od počitniških objektov vrednost teh objektov, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve. Glede na navedeno določbo bi moralo biti v obrazložitvi odločbe o odmeri davka obrazloženo, po katerih merilih je bila ugotovljena vrednost objekta in kako so bila ta merila uporabljena. Take obrazložitve prvostopna odločba ne vsebuje in je ne vsebuje niti izpodbijana odločba, čeprav je tožnik že v pritožbi ugovarjal ugotovljeni vrednosti objekta. Prvostopna odločba navaja le, da je za izračun objekta potrebno število točk, kvadratura in vrednost točke, pri čemer pa pravne podlage za tak način izračunavanja vrednosti objekta ne navaja. Tudi sicer iz obrazložitve odločbe ni razvidno, katero število točk in kvadratura sta bila upoštevana pri izračunu vrednosti tožnikovega objekta. Glede točkovanja tožnikovega objekta se tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka sklicujeta na zapisnik o točkovanju, ki naj bi ga tožnik prejel in podpisal, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja. Ker so bile v postopku na prvi stopnji dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene in kršena določba 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, bi morala te pomanjkljivosti odpraviti tožena stranka. Ker tožena stranka tako ni ravnala, je s tem kršila določbo 2. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, zato je nezakonita tudi izpodbijana odločba.

Sodišče je zato moralo tožbi ugoditi in nezakonito odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).