24. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. konstrukcijski biro, d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. konstrukcijski biro zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1493/2003 z dne 15. 4. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 259/2003 z dne 2. 7. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku delavca (tožnik v delovnem sporu) in naložilo pritožnici, da je dolžna delavcu povrniti razlike v plači za čas od 1. 2. 1991 do 29. 11. 1992 in mu povrniti stroške postopka. Zoper navedeno odločitev se je pritožila pritožnica. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo v delu, ki se nanaša na glavni zahtevek, v celoti zavrnilo, v stroškovnemu delu pa ji je delno ugodilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo nižjega sodišča, da je pritožnica bila upravičena izplačevati znižane plače na podlagi določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 – SKPG) in Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (Uradni list RS, št. 3/91-I – v nadaljevanju KPgd), ne pa na podlagi Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto1991. (Uradni list RS, št. 48/90 in nasl. – v nadaljevanju omejitveni zakon), ker ta zanjo ni veljal.

2.Pritožnica izpodbija navedeni sodni odločbi. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče naj bi omejitveni zakon razlagalo tako, da subjekti zasebnega sektorja niso bili upravičeni izplačevati znižanih plač na podlagi omejitvenega zakona. Pritožnica zato zatrjuje kršitev 14. člena, tretjega in četrtega odstavka 15. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP.

B.

3.Pritožnica očita sodiščema napačno uporabo materialnega prava. Ne strinja se namreč z njunim stališčem, da omejitveni zakon zanjo ni veljal in da zato ni bila upravičena na tej podlagi izplačevati zajamčenih plač. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Iz tega sledi, da tudi v primeru, če bi pritožnica izkazala, da sta sodišči napačno razlagali omejitveni zakon, to še ne bi utemeljevalo ustavne pritožbe. Pritožnica bi morala nadalje izkazati, da sta sodišči z razlago omejitvenemu zakonu dali vsebino, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Pritožnica sicer zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), vendar zgolj njeno zatrjevanje, da je bila zaradi takšne razlage zakona diskriminirana in zato neenako obravnavana, navedene kršitve ne more utemeljiti. Že Višje sodišče je namreč pritožnici pojasnilo, da Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90 – v nadaljevanju ZZod), ki je urejal izplačilo zajamčenih osebnih dohodkov pri nesolventni pravni osebi (kar je pritožnica bila v spornem obdobju) po določilih obračunskih predpisov, ni omejeval višine plač, temveč je urejal le njihov obseg. Zato po stališču Višjega sodišča pritožničine finančne težave ne morejo vplivati na njeno obveznost, da izplača delavcem razliko do polne plače, ko zopet postane solventna. Temu stališču Višjega sodišča po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče očitati, da bi bilo diskriminatorno in zato nezdružljivo s človekovo pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Tudi morebitna drugačna ugotovitev sodišča, da bi bila pritožnica upravičena izplačevati zajamčene osebne dohodke po omejitvenem zakonu, na njeno obveznost izplačila razlik v plači ne bi vplivala, ker nista ne omejitveni zakon ne ZZod odvezala pravnih oseb obveznosti do izpolnitve njihovih morebitnih obveznosti iz naslova izplačila manj izplačanih plač.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev tretjega in četrtega odstavka 15. člena Ustave, vendar iz njenih navedb smiselno izhaja, da zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Ker pa je očitek pavšalen, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Enako velja tudi za očitek pritožnice o kršitvi 22. člena (pravica do enakega varstva pravic) in 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine). Zgolj nezadovoljstvo pritožnice s sprejetima odločitvama zatrjevanih kršitev ne more utemeljevati.

5.Pritožnica se je v ustavni pritožbi sklicevala tudi na določbe EKČP in Prvega protokola k EKČP. Zatrjevala je kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, katerega vsebina je zajeta v 22. in 23. členu Ustave, ter 1. člena Prvega protokola k EKČP, katera vsebina je zajeta v 33. členu Ustave. Ustavno sodišče zatrjevane kršitve konvencijskih pravic presoja v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Kot je že bilo v prejšnji točki obrazloženo, jih pritožnica zaradi pavšalnosti navedb ni utemeljila.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan