Jedro

Za vrnitev zaplenjenega premoženja obsojencu v naravi, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, ni pomembna okoliščina, da je prenehala obstojati družbeno politična skupnost (MLO, Ljubljana) ki je premoženje prevzela, med občinami, ki so kot družbeno politične skupnosti delovale na njenem območju, pa premoženje še ni razdeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlagatelju vrne nepremično premoženje (1/5 vl. št. 71 k.o. Tabor), ker je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.3.1995, opr. št. I Ips 83/94, razveljavljena sodba o zaplembi tega premoženja (Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.1.1951, opr. št. K 602/50 v zvezi z sodbo Vrhovnega sodišča LRS št. Kž 33/51 z dne 13.2.1951). Odredilo je, da se po uradni dolžnosti vpiše solastninska pravica na ime predlagatelja, pri 1/5, ki je splošno ljudsko premoženje z imetnikom pravice uporabe Občine Ljubljana Center.

Ugotovilo je, da za vrnitev zaplenjenega premoženja ni stvarnih ali pravnih ovir. Ugovor pasivne legitimacije Mestne občine Ljubljana pa je zavrnilo, ker misli, da je dolžna vrniti zaplenjeno premoženje, ki je na njenem območju.

Nasprotna udeleženka izpodbija sklep prve stopnje in predlaga, da naj ga višje sodišče razveljavi, ker je nepravilno ugotovilo, da je Mestna občina pravna naslednica bivše občine Ljubljana-Center. Bivše občine so s 31.12.1994 prenehale obstajati kot družbenopolitične skupnosti, njihovo premoženje pa še ni razdeljeno v skladu z določilom 100. člena Zakona o lokalni samoupravi. Mestna občina Ljubljana zato ni po samem zakonu pravna naslednica Občine Ljubljana Center oz. njenega premoženja ter je z napadeno odločbo prejudicirana stvarna razdelitev premoženja, ki se bo izvršila šele z delitveno bilanco.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je moralo v nepravdnem postopku vrniti predlagatelju (obsojencu) nepremično premoženje, ki mu je bilo zaplenjeno z navedeno razveljavljeno sodbo. Podlaga je v določilu 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS 17/78 do Ur.l. RS št. 71/94), ki ga je treba predvsem upoštevati kot specialni predpis, splošnejše določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. 30/86) pa le, kolikor ni s tem zakonom (določilom 145. člena ZIKS) drugače določeno (tretji odstavek 1. člena ZNP). Gre za nujno posledico dejstva, da je bila razveljavljena sodba s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja. V konkretnem primeru tudi v smislu pritožbenih navedb ni podlage za sklepanje, da vrnitev zaplenjene 1/5 nepremičnine stvarno ali pravno ni več mogoča, temveč je treba, na podlagi podatka, da je sporna nerazdelna 1/5 nepremičnine vpisana, na podlagi sodbe o zaplembi, kot družbena lastnina (splošno ljudsko premoženje), nazadnje v upravi občine Ljubljana Center le sklepati, da ni takih zadržkov. Okoliščina, da je bila zadnji upravljalec tega premoženja bivša družbenopolitična skupnost Občina Ljubljana Center niti ni odločilna, ker je pomembno kvečjemu, da je bilo zaplenjeno premoženje prvotno prevzeto v upravljanje MLO Ljubljana (na podlagi odločbe IO-MLO glavnega mesta Ljubljane z dne 22.2.1952) kot je to razvidno iz historičnega izpiska iz zemljiške knjige. V tem smislu pa je nedvomno pravilno tudi sklepanje prvega sodišča o pravnem nasledstvu sedanje Mestne občine Ljubljana in niti ni jasno kaj pritožnica misli ko omenja probleme razdelitve premoženja bivših občin v zvezi z predmetno vrnitvijo nerazdelne ene petinke nepremičnine predlagatelju z vspostavitvijo zemljiškoknjižnega stanja v zemljiški knjigi kot je bilo pred podržavljenjem premoženja. V tem primeru niti ne gre za povrnitev dejanske vrednosti premoženja v smislu določila drugega odstavka 145. člena ZIKS, temveč za vrnitev nepremičnine v skladu z določilom prvega odstavka 145. člena ZIKS. Na tako restitucijo ne more vplivati okolnost, da so prenehale obstojati občine kot družbenopolitične skupnosti, ker na njihovem območju po sedanji pravni ureditvi, poleg državnih organov, obstajalo le občine kot samoupravne lokalne skupnosti. S tem, kar navaja pritožnica kot udeleženka v postopku zato ne more izpodbiti sklepa sodišča prve stopnje o vrnitvi zaplenjenih nepremičnin predlagateljev.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani razlogi iz katerih se lahko izpodbija sklep prve stopnje in ker tudi ni ugotovilo nobenih takih kršitev postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter je potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se smiselno upuorablja v nepravdnih postopkih).