Jedro

Uveljavljanje drugačne dokazne ocene, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi obsojenega Š.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tema izrednima pravnima sredstvoma.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni Š.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen dve leti zapora. Sodišče mu je hkrati po 1. odstavku 110. člena KZ preklicalo pogojni odpust, ki mu je bil z odločbo Ministrstva za pravosodje, komisije za pogojni odpust, izrečen 20.2.2001, pri čemer se mu je skladno z določilom 3. odstavka 110. člena KZ štel neprestani del kazni enega leta in desetih mesecev zapora za že določen. Po členu 47/2 KZ je bila nato obsojencu izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora, v enotno izrečeno zaporno kazen pa se mu je vštel čas, ki ga je prestal v priporu od 20.6.2001 naprej. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je bil obsojenec dolžan oškodovani Zavarovalnici M. d.d. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 1.784.665,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2001 do dneva plačila. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo, navedeno v uvodu, ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen za kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ zvišalo na tri leta zapora, izrečeno enotno kazen pa zvišalo na štiri leta in šest mesecev zapora. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojeni Š.S. je dne 7.5.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka je navedel vsebinsko neskladje oziroma interpretacijo sodišča v nasprotju z dejansko vsebino listin oziroma zapisnikov. Dejansko stanje glede kaznivega dejanja ropa je sodišče po njegovem mnenju zmotno ugotovilo. V zahtevi je prosil za "pravično sodbo". Obsojenčev zagovornik, odvetnik I.S. iz M., je dne 26.3.2003 prav tako vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahtevo je vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi obstajalo vsebinsko neskladje oziroma interpretacija sodišča v nasprotju z dejansko vsebino listin oziroma zapisnikov.

Vrhovni državni tožilec A.P. je dne 22.5.2003 v odgovoru na zahtevi Vrhovnemu sodišču predlagal, da obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni, ker je v obeh zahtevah v resnici uveljavljana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Tako v zahtevi obsojenega Š.S. kot v zahtevi njegovega zagovornika vsebinsko ni uveljavljana 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč predvsem zmotna ugotovitev dejanskega stanja v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Obsojenec sam celo neposredno poleg bistvene kršitve določb kazenskega postopka izrecno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidita tako obsojenec kot njegov zagovornik v "vsebinskem neskladju oziroma interpretaciji v nasprotju z dejansko vsebino listin oziroma zapisnikov". Po pregledu obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje ni najti nobenega povzetka izpovedb zaslišanih prič, ki bi bila drugačna, kot so v samih zapisnikih o zaslišanju prič oziroma zapisnikih na glavni obravnavi. V vseh primerih, ki jih tako obsojenec kot njegov zagovornik uveljavljata v zahtevah, pa gre seveda za drugačno dokazno oceno izpovedb, kot jo skušata uveljaviti oba vložnika zahtev. Drugačna dokazna ocena, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, pa pomeni le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to uveljavljata v zahtevah obsojenec in njegov zagovornik, zato je Vrhovno sodišče njuni zahtevi v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.