Up-40/00

27. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. seji senata dne 27. marca 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1915/95-5 z dne 17. 11. 1999 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 464-06-608/94 z dne 30. 11. 1995 in sklepom Sekretariata za gospodarstvo in negospodarstvo Občine Jesenice št. 321-48/93 z dne 19. 10. 1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica navaja, da je z zahtevo za denacionalizacijo zahtevala tudi vračilo ribiških revirjev, ki so spadali k podržavljenemu posestvu njenega deda. Prvostopni upravni organ je zahtevo za denacionalizacijo zavrgel, ker vračanje ribiških revirjev ni predmet denacionalizacije po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). Drugostopni upravni organ je pritožničino pritožbo zoper ta sklep zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je navedel, da ribolovnih pravic ni urejal noben izmed zakonov, navedenih v 3. členu ZDen, temveč, da so imetniki ribolovne pravice izgubili na podlagi Odredbe Ministrstva za kmetijstvo o prepovedi ribolova (Uradni list LRS, št. 12/45). Ta uredba po mnenju Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo (v nadaljevanju Ministrstvo) ne sodi med predpise iz 4. člena ZDen, ker ni urejala lastniških razmerij, ki so po prvem odstavku 8. člena ZDen predmet denacionalizacije. Vrhovno sodišče se v izpodbijani sodbi v celoti strinja z razlogi iz odločbe drugostopnega upravnega organa, ker z 8. členom ZDen določenega zakonitega okvira glede vrst premoženja, ki se vrača razlaščencem, ni mogoče razširjati.

2.Pritožnica meni, da s podržavljenjem nepremičnin na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list SNOS in NVS, št. 64/45 in nasl.) ni bilo mogoče uporabljati revirjev, ki so bili s tem, tj. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Jesenice št. E/I-34/48-6 z dne 17. 1. 1948, neodplačno podržavljeni, in ne soglaša s stališčem izpodbijanih odločb, da so bili ribiški revirji in ribolovne pravice odvzete z Odredbo Ministrstva za kmetijstvo o prepovedi ribolova iz leta 1945.

3.Citirana Odredba naj bi ničesar ne odvzemala, temveč le začasno prepovedala ribolov do izdaje nove odredbe. Nasprotuje tudi stališču, da ribolovne pravice ne spadajo v premoženje. Država naj bi "s podržavljenjem dobila revirje kot nepremičnine in določene benificije v smislu pravic". Glede na to, da je namen ZDen popraviti krivice in vrniti podržavljeno premoženje, naj bi bilo treba pojem premoženja razlagati "v smislu metode, katere vsebina je ugotoviti namen in cilj zakona". Zato naj bi bila država tudi dolžna "poravnati krivice v obsegu, kot so bile odvzete, če so za to izpolnjeni pogoji". Vsako drugačno ravnanje države naj bi bilo v nasprotju z 2. členom Ustave (načela pravne države). Izpodbijane odločbe naj bi kršile pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ter načela pravne države (2. člen Ustave) in načelo podjetništva (74. člen Ustave).

B.

4.Očitkov pritožnice, da so bila z izpodbijanimi odločbami kršena ustavna načela, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel. Ustavno sodišče tudi ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

5.Zgolj dejstvo, da pritožnica v sodnem postopku ni uspela, še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jo zagotavlja Ustava. Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivo pravno stališče. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

6.Iz ustavne pritožbe in izpodbijanih odločb ni razvidno, da bi se izpodbijane odločbe nanašale na zavrženje zahteve za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, temveč da pritožnica uveljavlja vračilo ribiškega revirja kot ribolovno pravico na določenem območju. Že Ministrstvo je v obrazložitvi svoje odločbe navedlo, da ribolovne pravice po prvem odstavku 8. člena ZDen ne sodijo v nobeno od vrst premoženja, ki se vrača po ZDen. Tako stališče je izrecno navedlo tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi.

7.ZDen je s prvim odstavkom 8. člena opredelil predmet denacionalizacije z določitvijo, da se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari ter podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb. Zato vse druge pravice, ne glede na to, ali so ali niso (bile) premoženjske narave, po ZDen niso opredeljene kot predmet vračanja v postopku denacionalizacije. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (npr. v odločbi št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42, v odločbi št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998, Uradni list RS, št. 35/98 in OdlUS VII, 67 ter v sklepu št. U-I-231/98 z dne 18. 3. 1999, OdlUS VIII, 63), da je bil zakonodajalec glede na posebnosti, ki jih je povzročilo podržavljenje in dalj časa trajajoče stanje podržavljenja, upravičen, da na poseben način uredi odškodovanje in sprejme poseben predpis za to. Pri določitvi načina in obsega denacionalizacije pa gre za vprašanje primernosti zakonske ureditve, kar spada v polje proste presoje zakonodajalca. Zato tudi pravno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem glede na navedeni zakoniti okvir premoženja, ki je lahko predmet vračanja, ribolovnih pravic ni mogoče vračati, ne krši zatrjevanih človekovih pravic.

8.V obravnavani zadevi tako sploh ni pomembno, na podlagi katerega pravnega temelja je pravni prednik pritožnice izgubil navedeno pravico. Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pripominja le, da je Odredba Ministrstva za kmetijstvo že junija 1945 prepovedala vsak ribolov, z izjemo ribolova v zasebnih ribnikih. Na ta način je bilo onemogočeno izvrševanje ribolovne pravice še pred uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki se je nanašal na podržavljenje kmetijskih zemljišč. Leta 1946 pa je bil sprejet Zakon o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji (Uradni list LRS, št. 36/46), ki je urejal tudi izdajo ribolovnih dovoljenj in določil, da so se z dnem uveljavitve tega zakona ukinili vsi zakupi ribolovov v odprtih vodah.

Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan