Jedro

Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi imela tožnica pravico do odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe le v primeru, če bi pogodbo razvezala. V primeru, ko izpolnitev postane nemogoča po krivdi dolžnika, je treba izhajati iz 138. člena ZOR in ne iz določb 124. in 125. člena ZOR. Po 138. člen ZOR tožnik odgovarja za nemožnost izpolnitve, če jo sam zakrivi. Res je, da ZOR ne ureja posebej, kakšne so pravne posledice nemožnosti izpolnitve, ki jo zagreši dolžnik, vendar si je treba pomagati z razlago določbe 262. člena ZOR. Tudi v primeru, ko obstaja nemožnost izpolnitve je treba upniku poleg pravice razdreti pogodbo priznati tudi možnost, da vzdrži obveznost v veljavi, zlasti takrat, ko je on svojo obveznost iz pogodbe že izpolnil in danega ne more več zahtevati nazaj. V tem primeru je dolžnik dolžan plačati namesto svoje dajatve denarno vrednost. Upnik v tem primeru lahko uveljavlja odškodnino na podlagi 262. člena ZOR in sicer lahko uveljavi pozitivni pogodbeni interes V tem primeru ima pravico do razlike med svojo in dolžnikovo izpolnitvijo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo 3.694,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrže. Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo 14.555,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

Reviziji se v delu, ki se nanaša na plačilo 25.872,14 EUR, 4.590,22 EUR in 49.200,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tem delu razveljavi ter zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je lastnica nepremičnine, na kateri stoji gostilna ... S toženo občino je 28. 12. 1994 sklenila pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenosom pravice uporabe na zemljiščih, namenjenih rekonstrukciji ceste R 322. Tožena občina se je s pogodbo zavezala, da bo tožnici za odmeno za odstopljeno zemljišče zagotovila nakup preostanka parc. št. 955/16 k. o. ..., kar je izpolnila. Zavezala se je tudi, da bo tožnici zgradila kletno garažo in parkirišča in da se bosta z aneksom dogovorili o povrnitvi škode, ki ji je nastala zaradi izpada dohodka v gostilni v letih 1994 in 1995, ko je bil most čez K. zaprt zaradi rekonstrukcije. Tožnica je s tožbo z dne 23. 12. 1999 najprej zahtevala izpolnitev obveznosti iz pogodbe, nato je tožbo spremenila in je poleg izpolnitve pogodbe alternativno zahtevala tudi plačilo odškodnine, v zadnji spremembi tožbe 16. 7. 2007 pa je navedla, da je morala na lastne stroške prilagoditi poslovanje in objekt novo nastali situaciji in zato zahteva le še plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe. Tako je s tožbo zahtevala: namesto izgradnje garaže plačilo 25.872,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2004 dalje; namesto izgradnje parkirišč plačilo 4.590,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2004 dalje; odškodnino za izpad dohodka v znesku 14.555,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2003 dalje; odškodnino zaradi plačila plačanih obresti od davkov za leto 1994 v znesku 653,56 EUR, za leto 1995 v znesku 2.530,74 EUR, za leto 1996 pa v znesku 510,42 EUR, skupaj torej 3.694,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; odškodnino za zmanjšanje vrednost nepremičnine zaradi hrupa v znesku 49.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2007 dalje, skupaj torej plačilo 97.912,23 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Navedlo je, da pogodba sploh ni začela veljati, ker bi jo moralo po 3. členu pogodbe odobriti pristojno javno pravobranilstvo. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da se pogodbeni stranki nikdar nista dogovorili za alternativno denarno obveznost, da pa dolžnica ustrezne trditvene podlage za odškodninski zahtevek ni podala. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi povečanega hrupa je zavrnilo zaradi zastaranja. Navedlo je, da je bil zahtevek postavljen šele 18. 10. 2002, da pa je bila rekonstrukcija zaključena s tehničnim prevzemom 20. 5. 1997. Navedlo je tudi, da je do povečanja hrupa prišlo pretežno zaradi odstranitve G. hiše, ki je delovala kot zvočna ovira, da pa lastnik vselej lahko odstrani hišo, ki stoji na njegovi nepremičnini. Zaradi zastaranja je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek zaradi izgube odhodka zaradi zaprtja ceste. Navedlo je, da je izgubo izračunal izvedenec P. O. v izvedenskem mnenju z dne 10. 11. 1996, da pa je bila izguba tožnici znana najkasneje ob izdelavi bilance uspeha za leto 1994 in 1995, torej marca 1996 (sodišče prve stopnje je pomotoma navedlo marec 1995), tožba pa je bila vložena 23. 12. 1999, torej po poteku triletnega zastaralnega roka.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Navedlo je, da niti ni pomembno ali pogodba velja ali ne, saj tudi če pogodba velja, tožnica ne more zahtevati plačila odškodnine. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da bi tožnica lahko odškodnino zahtevala le, če bi zahtevala spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ali pa, če bi zahtevala izpolnitev in nato le povrnitev tiste škode, ki bi ji nastala zaradi neizpolnitve. Po mnenju sodišča druge stopnje bi tožnica povrnitev same vrednosti neopravljenih del lahko zahtevala le, če bi pogodbo razdrla. Sodišče druge stopnje je potrdilo tudi odločitev druge stopnje o zastaranju, navedbe tožnice v pritožbi, da je izvedensko mnenje o izpadu dohodka zaradi hrupa prejela šele januarja 1997, pa je ocenilo kot pritožbeno novoto.

4. Zoper takšno odločitev tožnica vlaga revizijo. Navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do tega, ali je pogodba veljavna ali ne, kar pa je v tej pravdi bistveno vprašanje, niti do tega, ali je pravilna odločitev o tem, do kdaj je trajala rekonstrukcija, čeprav je to pomembno dejstvo za odločitev o ugovoru zastaranja. Poudarja, da je bila zaradi dolgotrajnosti rekonstrukcije prisiljena sama zmanjšati nastajajočo škodo in je sama zgradila dodatna parkirišča in zato utemeljeno zahteva povrnitev stroškov. Meni, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala zahtevati spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ali razdreti pogodbo, saj bi oboje lahko zahtevala kvečjemu tožena stranka. Poudarja, da gre za nezmožnost izpolnitve po 138. členu ZOR, za katero odgovarja tožena stranka, in za odškodninski zahtevek po drugem odstavku 262. člena ZOR. Opozarja, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo njeno utemeljevanje zahtevka na obogatitveni podlagi novota. Poudarja, da jo je tožena stranka s tem, ko je obnova namesto predvidenih šestih mesecev potekala deset let, potisnila v poslovno brezizhoden položaj, in je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Meni, da je bilo povračilo škode zaradi izpada dohodka zaradi zapore ceste v pogodbi dogovorjeno, da gre torej za pogodbeno obveznost, ki zastara v petih letih. Navaja, da je bil res šele v pritožbi izpodbijan datum prejema izvedenskega mnenja glede izpada dohodka, vendar zato, ker je šele s sodbo sodišča prve stopnje postalo jasno, da je to dejstvo pomembno. Poudarja, da je zato, ker je tožena stranka del pogodbe izpolnila (prodaja dela parcele) s tem pripoznala svojo obveznost in je tudi zastaranje zahtevkov v zvezi z drugimi pogodbenimi obveznostmi pretrgano. Opozarja, da je za izpad dohodka izvedela šele z izvedenskim mnenjem januarja 1997. Opozarja tudi, da je v pripravljalnem spisu z dne 10. 4. 2007 navedla vse okoliščine, ki so vplivale na zmanjšanje vrednosti nepremične, ne le hrup. Meni, da višje sodišče na njene navedbe v zvezi s tem, v pritožbi ni odgovorilo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da v celoti tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi obresti od plačanih davkov (3.694,72 EUR), ni dovoljena.

7. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007), ki se uporablja po drugem odstavku 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP-D), je revizija o premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Tožnica s tožbo uveljavlja več zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah. Odškodnina zaradi obresti od plačanih davkov tako predstavlja samostojni tožbeni zahtevek, njegova skupna vrednost znaša 3.694,72 EUR, to pa ne presega praga za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

8. Revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka (14.555,15 EUR), ni utemeljena.

9. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je tožničina terjatev za plačilo odškodnine zaradi izgube dohodka v letih 1994 in 1995 zastarala. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je zaradi izpolnitve ene od obveznosti iz pogodbe (prodaja nepremičnine) prišlo do pretrganja zastaranja tudi glede obveznosti plačila odškodnine zaradi izgube dohodka. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da sta bili pogodbeni stranki s pogodbo dogovorjeni le, da bosta sklenili aneks, s katerim bosta uredili vprašanje izpada dohodka. Pogodbena obveznost tožene stranke je bila torej sklenitev aneksa, ne pa plačilo odškodnine. Tožnica ne zahteva sklenitve aneksa, ampak plačilo odškodnine, zato sta sodišči pravilno uporabili 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja zastaranje odškodninskih terjatev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica zvedela za škodo že ob izdelavi bilance za leto 1994 in 1995, torej najkasneje v marcu 1996. Tako je pravilna odločitev, da je njena odškodninska terjatev iz naslova izgube dohodka do vložitve tožbe dne 23. 12. 1999 že zastarala. Zato so tudi nepomembne revizijske navedbe o tem, kdaj je tožnica prejela izvedensko mnenje P. O. o višini nastale izgube.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka o plačilu odškodnine zaradi izpada dohodka ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

11. Revizija je v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi neizgradnje garaže (25.872,14 EUR) in parkirišč (4.590,22 EUR) ter za zmanjšano vrednost nepremične zaradi hrupa ( 49.200,00 EUR), utemeljena.

12. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz pravilne predpostavke, da je pogodba veljavna. Pogodba je bila sklenjena 28. 12. 1994. Takrat je bil v veljavi Zakon o javnem pravobranilstvu (Ur. l. SRS, št. 19/1976 – Ur. l. RS, št. 5/91, v nadaljevanju ZJP). Po 10. členu ZJP je bilo potrebno soglasje javnega pravobranilstva le za pogodbe, s katerimi se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah. V delu, v katerem se je občina zavezala na tožnico prenesti del parc. št. 955/16 k. o. ..., je bila pogodba realizirana. Za prevzem drugih obveznosti, ki jih tožena stranka ni izpolnila in glede katerih sedaj tožnica uveljavlja odškodnino, pa ni bilo potrebno soglasje javnega pravobranilstva. To pomeni, da je bila pogodba glede teh obveznosti veljavno sklenjena, čeprav je v pogodbi sami navedeno, da velja šele po tem, ko jo odobri javno pravobranilstvo.

13. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi imela tožnica pravico do odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe le v primeru, če bi pogodbo razvezala. V primeru, ko izpolnitev postane nemogoča po krivdi dolžnika, je treba izhajati iz 138. člena ZOR in ne iz določb 124. in 125. člena ZOR, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje v obrazložitvi. Po 138. člen ZOR tožnik odgovarja za nemožnost izpolnitve, če jo sam zakrivi. Res je, da ZOR ne ureja posebej, kakšne so pravne posledice nemožnosti izpolnitve, ki jo zagreši dolžnik, vendar si je treba pomagati z razlago določbe 262. člena ZOR(1). Tudi v primeru, ko obstaja nemožnost izpolnitve je treba upniku poleg pravice razdreti pogodbo priznati tudi možnost, da vzdrži obveznost v veljavi, zlasti takrat, ko je on svojo obveznost iz pogodbe že izpolnil in danega ne more več zahtevati nazaj. V tem primeru je dolžnik dolžan plačati namesto svoje dajatve denarno vrednost(2). Upnik v tem primeru lahko uveljavlja odškodnino na podlagi 262. člena ZOR in sicer lahko uveljavi pozitivni pogodbeni interes V tem primeru ima pravico do razlike med svojo in dolžnikovo izpolnitvijo(3).

14. Sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da tožnica sploh nima odškodninskega zahtevka, ni odgovorilo na pritožbeno navedbo tožnice, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za svoje odškodninske zahtevke ni podala ustrezne odškodninske trditvene podlage. Tožnica je v pritožbi navedla, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje napačna in poudarila, da je zahtevala odškodnino zaradi neizgradnje parkirišč in garaže, ker je bila po krivdi toženke prisiljena sama prilagoditi svoj poslovni prostor z izgradnjo kletne garaže, nakupom zemljišča za parkirišča in izgradnjo parkirišč. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica odškodninski zahtevek zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi hrupa postavila 18. 9. 2002. Ugotovilo je, da iz tožbenih navedb izhaja, da je bila rekonstrukcija in izgradnja mostu zaključena s tehničnim prevzemom 20. 5. 1997. V pritožbi je tožnica izpodbijala pravilnost te ugotovitve. Opozorila je, da je v postopku sama povedala, da je bila rekonstrukcija končana šele leta 2003. Navedla je, da je tudi izvedenec D. natančno opisal potek rekonstrukcije – da je bila izgradnja mostu zaključena leta 1995, sanacija O. ceste in C. ceste v letu 2000 in 2001, sanacija P. ceste pa šele v letu 2003. Tožnica opozarja v pritožbi, da tega dejstva tožena stranka tudi ni nikdar prerekala. V pritožbi je navedla, da je na povečanje hrupa vplivala celotna rekonstrukcija: porušitev G. hiše, premik križišča in parkirišč in da je bilo šele z zaključkom rekonstrukcije znan obseg škode. Na ta pritožbeni ugovor je sodišče druge stopnje pomanjkljivo odgovorilo. Navedlo je le, da je to „kdaj je bila tožeči stranki znana višina škode zaradi hrupa, kdaj jo je v pravdi uveljavljala in zakaj je terjatev iz tega naslova zastarala, pravilno in dovolj obširno v razlogih utemeljilo že sodišče prve stopnje“ (drugi odstavek na zadnji strani sodbe sodišča druge stopnje). Tožnica pravilno opozarja, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP tudi v tem delu razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in je zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje temu sodišču. 16. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZ UL SRS, Ljubljana 1984, str. 463. Op. št. (2): S. Cigoj, op. cit., str. 459. Op. št. (3): S. Cigoj, op. cit., II. knjiga, str. 933.