Jedro

Statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi, ne more pridobiti oseba, za katero je ugotovljeno, da prisilni ukrep ali nasilno dejanje, ki mu je bila izpostavljena, ni trajalo neprekinjeno tri mesece.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1552/98-9 z dne 13.12.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr., v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.8.1998, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote B. z dne 13.5.1997. Z njo je navedeni prvostopni organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka rojenega staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sledilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ne izpoljnjuje pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določenega v 1. odstavku 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN), ker prisilni ukrep zoper njo ni trajal najmanj tri mesece. Med strankama namreč ni sporno, da je bila rojena dne 20.4.1945 v E. v Nemčiji, v času, ko so zoper njene starše trajali prisilni ukrepi okupatorja (izgnanstvo) ter da se je v domovino vrnila 13.8.1945. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN se status žrtve vojnega nasilja lahko prizna le za čas od 6.4.1941 do 15.5.1945. To po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da bi bili pogoji za priznanje statusa, ki ga tožnica uveljavlja, lahko izpolnjeni le v primeru, če bi prisilni ukrep ali nasilno dejanje zoper njo trajalo najmanj tri mesece, vendar v navedenem časovnem obdobju. Ker pa je bila rojena dne 20.4.1945, prisilni ukrep zoper njo glede na konec druge svetovne vojne (15.5.1945) ni trajal minimalni čas, ki ga določa zakon v 1. odstavku 3. člena. Časa po končanju druge svetovne vojne do povratka v domovino ni mogoče upoštevati pri priznavanju statusa žrtve vojnega nasilja, upoštevati pa ga je mogoče pri odločanju o pravicah iz sicer priznanega statusa.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja s izpodbijano sodbo. Ni pravilna ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ker nasilje nad njo ni trajalo najmamnj tri mesece. Nasilju okupatorja je bila izpostavljena od svojega rojstva 20.4.1945 pa do dejanske vrnitve v domovino 13.8.1945, torej tri mesece in 24 dni. Izgnanci so bili namreč tudi po 15.5.1945, ko je prenehala druga svetovna vojna, izpostavljeni vojnemu nasilju, na svoj dom pa se proti svoji volji niso mogli vrniti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in njenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 2. člena ZZVN, dodanega z novelo zakona, je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1. in 2. odstavka istega člena. Kot pogoj za priznanje takega statusa navedeni zakon v 1. odstavku 3. člena predpisuje minimalen čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja. Čas od 20.4.1945, ko je bila tožnica rojena staršem, ko je zoper njih trajal prisilni ukrep izgnanstva, pa do konca druge svetovne vojne (15.5.1945) je krajši od zakonsko določenega roka v minimalnem trajanju treh mesecev. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 1. odstavka 3. člena ZZVN.

Po izrecni zakonski določbi (1. odstavek 2. člena ZZVN) je moral biti prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje okupatorja izvršeno v času od 6.4.1941 do 15.5.1945. To pomeni, da so pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja lahko izpolnjeni le v primeru, če so prisilni ukrepi ali nasilna dejanja v navedenem časovnem obdobju trajala neprekinjeno najmanj tri mesece. Po določbah ZZVN časa po končanju druge svetovne vojne do vrnitve v domovino ni mogoče upoštevati pri priznavanju statusa žrtve vojnega nasilja, se pa upošteva pri odločanju o pravicah iz priznanega statusa. Zato pritožbeni ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.