Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na zatrjevano (mandatno) pogodbeno razmerje med tožnikom in drugo toženko, pri čemer naj bi šlo plačilo nagrade preko prve toženke, slednja ne more biti solidarno odgovorna za obveznost iz pogodbe. OZ v določbah o neupravičeni obogatitve, na katerih tožnik utemeljuje svoj zahtevek proti obema, solidarne obveznosti namreč ne pozna, za kaj takega pa tudi ni pogodbene podlage.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, to je zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in obsodilo drugotoženo stranko na plačilo glavnice in obresti ter pravdnih stroškov kot izhaja iz točke 1 in 3 izreka sodbe. V točki 2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki.
Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka se ne strinja, da ne obstoji solidarna obveznost prvotožene stranke. Dejstvo je, da je bil denar nakazan na račun prvotožene stranke in s tem je nastala škoda za tožnika, ker je bila toženka okoriščena. Tožnik je bil prikrajšan in med tem obstaja vzročna zveza in pravnega temelja ni. Ker je sodišče odločilo, da obstaja mandatna pogodba med tožečo in drugotoženo stranko, obstoji tudi solidarna odgovornost za vrnitev plačanega denarja za prvotoženo stranko. Gre za hči drugotožene stranke. Denar je bil nakazan večkrat in tožnik je obe pozival, naj denar vrneta, vendar nista odgovorili. Nista pojasnili, kje je denar in zakaj je bil nakazan na račun prvotožene stranke. Delovali sta skupaj in korist sta imeli skupaj in sta skupaj obogateni. Zato sta solidarno odgovorni. Predlaga taksno oprostitev.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče pri presoji izpodbijanega dela sodbe na podlagi pritožbe izhaja iz dejstva, da je pravnomočna sodba proti drugotoženi stranki za glavnico, obresti in pravdne stroške. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da naj bi drugotožena stranka opravila določene posle za tožečo stranko, denar pa nakazala na račun prvotožene stranke, ki naj bi bila hči drugotožene stranke (list. št. 2). V tožbi je tudi tožeča stranka pojasnila, katere posle naj bi drugotožena stranka opravila za tožečo stranko. Na poziv sodišča, naj tožeča stranka dopolni tožbene navedbe glede prvotožene stranke (list. št. 30), je tožeča stranka sporočila, da se je dogovarjala z drugotoženo stranko, da pa je ta zahtevala, da nakaže denar na račun prvotožene stranke. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da je prepričana, da sta obe skupaj zadržali denar in da je prvotožena stranka neupravičeno obogatena (list. št. 36).
Na podlagi te trditvene podlage je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da gre za nesklepčnost tožbe proti prvotoženi stranki. Tožbeni zahtevek tožeče stranke glasi, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da glede na zatrjevano pogodbeno razmerje med tožnikom in drugotoženo stranko (mandatna pogodba) in le nakazilo za plačilo nagrade naj bi šlo preko prvotožene strake, ne more iti za solidarno odgovornost prvotožene stranke. Solidarna odgovornost nastane na podlagi zakona ali pogodbe. Tožeča stranka ni dokazala do prvotožene stranke ne zakonite podlage ne pogodbene podlage, ki bi vsebovala solidarno zaveza prvotožene stranke. Če je šlo za neupravičeno obogatitev, kot trdi tožeča stranka, mora biti na strani tožnika prikrajšanje, na strani prvotožene stranke pa okoriščenje. Tožeča stranka pa trdi, da se je z drugotoženo stranko dogovorila, da plačilo za delo opravi na račun hčere, to je prvotožene stranke. V trenutku odločanja na drugi stopnji pa ima pritožbeno sodišče pred seboj pravnomočno sodbo proti drugotoženi stranki. To pomeni, da če bi ugodilo zahtevku proti prvotoženi stranki (ob dejstvu, da ne more iti za solidarno odgovornost), bi to lahko pomenilo, da bi imel tožnik dva pravnomočna izvršilna naslova za isti znesek proti dvema strankama. Iz tožbene podlage pa tudi ne izhaja, da bi bila prvotožena stranka okoriščena oziroma obdržala znesek na svojem računu. Tožnik namreč trdi, da je bil z drugotoženo stranko dogovorjen, da njeno plačilo plača na bančni račun prvotožene stranke oziroma hčerke. To pa je nezadostna podlaga, da bi lahko sklepali, da je prvotožena stranka obdržala denar, ki naj bi bil namenjen drugotoženi stranki.
V pritožbi tožnik še trdi, da je pravna podlaga proti obema toženima strankama obogatitvena in solidarna. V določbah o solidarnih obveznostih Obligacijski zakonik kaj takega ne določa (394. do 395. člen OZ). Ti členi ne urejajo obogatitve, ampak dolžniška razmerja med dolžniki (določbe 190. do 198. člena). OZ pa ne pozna solidarne obveznosti v primeru neupravičene obogatitve.
Za odškodninsko obveznost pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ni dovolj trditvene podlage in tem razlogom ni kaj dodati.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb ZPP, na katera pritožbeno sodišče v tem primeru pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).