Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 26870/2019 z dne 17. 4. 2023 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 4 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu povrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v višini 1.100,00 EUR v roku enega leta, sicer bo določena zaporna kazen izrečena. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta obsojena B. B. in A. A. dolžna oškodovancu nerazdelno povrniti škodo v višini 2.200,00 EUR in da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 26870/2019 z dne 20. 12. 2023 pritožbo zagovornice obsojene A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkina zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev kazenskega zakona, ker prispevek oškodovanke h kaznivemu dejanju ni konkretiziran in ker opis ne vsebuje obsojenkinega preslepitvenega namena, da sostorilstvo ni ustrezno obrazloženo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenkino pravico do obrambe in da ne bi smelo samo ugotavljati višine premoženjskopravnega zahtevka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da so v opisu kaznivega dejanja opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, da je v izreku sodbe jasno navedeno, da je obsojenka kot sostorilka tudi sama uresničevala vsaj del zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, da se je višje sodišče opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s sostorilstvom in v tem delu utemeljeno pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič C. C. in D. D. in da zahteva v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bili obsojenka in njena zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavili.

B.

5.Obsojenkina zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da sostorilstvo v opisu kaznivega dejanja ni ustrezno konkretizirano oziroma, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje "niti enega konkretnega očitka", ki bi kazal na obsojenkin prispevek k storjenemu kaznivemu dejanju. Poleg tega uveljavlja še, da opis kaznivega dejanja v zvezi z obsojenko ne vsebuje konkretnih očitkov, ki bi izkazovali njen preslepitveni namen.

6.Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenki je bilo v obravnavanem primeru, da je z obsojenim B. B. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, zato da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je v škodo svojega premoženja nekaj storil s tem, da sta obsojena A. A. in B. B. oškodovancu zatrjevala, da mu bosta vrnila posojilo najkasneje v enem mesecu. Z navedbo o vrnitvi denarja v določenem roku ter pripravljenostjo, da mu v zastavo izročita osebni avtomobil, ki naj bi bil po njunih zatrjevanjih star kakšnih 10 let, sta oškodovanca spravila v zmoto in ga zapeljala, da jima je ob podpisu kupoprodajne pogodbe za osebno vozilo, katerega lastnica je postala oškodovančeva znanka, izročil 2.400,00 EUR posojila, čeprav obsojenca že ob dogovoru za posojilo nista imela namena posojila v celoti vrniti do dogovorjenega roka, ker sta vedela, da sta zadolžena in nimata zadosti finančnih sredstev za njegovo vrnitev, v zastavo pa sta oškodovancu preko njegove znanke izročila vozilo, ki je bilo dejansko staro 16 let in zaradi zaradi številnih stvarnih napak ni imelo nikakršne ekonomske vrednosti. Obsojenca sta se po pozivih oškodovanca izgovarjala, da denarja še nimata oziroma da ga bosta vrnila, česar pa nista storila z izjemo dela posojila v znesku 200,00 EUR, ki ga je obsojena A. A. vrnila oškodovancu. S takšnim ravnanjem sta si pridobila premoženjsko korist v skupnem znesku 2.200,00 EUR.

7.Iz opisa kaznivega dejanja so razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki ustrezno konkretizirajo obsojenki očitano kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno v sostorilstvu. V njem so navedene objektivne okoliščine - da obsojenca nista imela namena v celoti vrniti posojila, ker sta vedela, da sta zadolžena in da za njegovo vrnitev nimata finančnih sredstev, da sta posojilo od oškodovca izvabila na način, da sta v zastavo izročila vozilo, ki je bilo starejše, kot sta zatrjevala in brez ekonomske vrednosti - iz katerih je določno razvidno, da sta obsojenec in obsojenka oškodovanca preslepila, da jima je izročil denar, ki ga nista imela namena vrniti, tako pa sta ravnala, da sebi pridobita protipravno premoženjsko korist.

8.Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.

9.V obravnavanem primeru je v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeno, da sta obsojenca ravnala v sostorilstvu. Njuno skupno delovanje je razvidno že ob dogovoru za posojilo, ko sta oškodovancu (skupaj) zatrjevala, da mu bosta vrnila posojilo, ki ga potrebujeta za zagon dejavnosti v gostinskem objektu, v zastavo pa sta mu izročila vozilo, ki je bilo starejše, kot sta zatrjevala in zaradi številnih skritih stvarnih napak ni imelo nobene vrednosti. Tudi iz kasnejšega ravnanja obsojenke je razvidno, da je dejanje imela za svoje, saj se je na pozive oškodovanca izgovarjala, da denarja še nima oziroma da ga bo vrnila, oškodovancu pa je tudi delno poplačala posojilo v znesku 200,00 EUR.

10.Sodišče se je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe podrobno opredelilo do ravnanja obsojencev v sostorilstvu

26. in 36. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 5. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

37. in 38. točka razlogov sodišča prve stopnje, 8. točka razlogov pritožbenega sodišča.

41. točka razlogov sodbe.

6. točka razlogov sodbe.

11.Obsojenkina zagovornica s trditvami v zahtevi, da je "sodišče obsojenko kar priključilo h kaznivemu dejanju obsojenega B. B.", da nobena priča ni potrdila, da bi obsojenka sodelovala pri izposoji denarja, da je edini konkretni očitek obsojenki, da je oškodovancu vrnila 200,00 EUR, da je zgolj iskala rešitve kako poplačati dolg, da je vse pogovore vodil obsojenec in da oškodovanec ni znal pojasniti izvora posojenih sredstev, po vsebini ne uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo sodbe sodišča prve in druge stopnje. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

12.Obsojenkina zagovornica s trditvijo v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za zaslišanje prič C. C. in D. D., uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Utemeljuje jo z navedbami, da bi priči lahko potrdili, da je oškodovanec obsojenko in njeno hčer ustrahoval in jima grozil, ugotavljanje tega dejstva pa je pomembno zaradi ugotavljanja zakonskega znaka goljufivega namena.

Sodišče prve stopnje

čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče

je utemeljeno zavrnilo navedena dokazna predloga. Po vsebini ju je označilo za materialnopravno nerelevantna. Navedlo je, da grožnje oškodovanca niso predmet tega kazenskega postopka, njuno zaslišanje pa ne bi prispevalo k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja. Takšno obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov je treba povezati z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka že ob prejemu posojila ravnala s preslepitvenim namenom. Predlagano zaslišanje prič se torej nanaša na okoliščine, ki naj bi nastopile po storitvi kaznivega dejanja, zato je za ugotavljanje odločilnih dejstev nerelevantno.

14.Vložnica zahteve trdi, da sodišče v kazenskem postopku ne bi smelo odločati o premoženjskopravnem zahtevku. Kršitev utemeljuje z navedbami, da oškodovanec svoje terjatve ni izkazal, da je višina premoženjskopravnega zahtevka nejasna, da je sodišče slepo verjelo nelogični in življenjsko nesprejemljivi izpovedbi oškodovanca, ki ni podprta z nobenim dokazom, in da oškodovanec ni izkazal izvora posojenega denarja. S temi trditvami obsojenkina zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona v zvezi z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku, temveč ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

15.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila v veliki meri vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16.Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi njenih premoženjskih razmer in ob upoštevanju zapletenosti obravnavane zadeve.

17.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

126. in 36. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 5. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

237. in 38. točka razlogov sodišča prve stopnje, 8. točka razlogov pritožbenega sodišča.

341. točka razlogov sodbe.

46. točka razlogov sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.