Jedro

Dovoljenje za nabavo varnostnega orožja se lahko odreče prosilcu, ki ne dokaže, da obstojajo konkretni razlogi ogroženosti njegovega premoženja ali njegove osebne varnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za upravno pravne in splošne zadeve, Uprava za notranje zadeve občine je z odločbo z dne 26.6.1992 odrekel tožniku izdajo dovoljenja za nabavo orožja - samokresa. Tožena stranka pa je kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ svojo odločitev utemeljil z določbo 20. člena zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in RS, št. 44/90 - ZO), da tožnik ni dokazal, da ima upravičen razlog za nabavo in posest orožja. Tožena stranka poudarja, da je pri orožju zaradi preprečitve njegove zlorabe v javnem interesu, da imajo posamezniki čim manj orožja v posesti. Pri izdaji dovoljenja varnostnega orožja mora prosilec dokazati, da je zaradi spleta okoliščin njegova osebna varnost in varnost njegovega premoženja objektivno bolj izpostavljena konkretnim nevarnostim kot pri ostalih državljanih. Poleg tega mora biti orožje edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za zavarovanje pred temi konkretnimi nevarnostmi. Tega pa samo z okoliščino občutka ogroženosti oziroma večje varnosti in okoliščino, da je bilo v soseščini večkrat vlomljeno, nedvomno ni mogoče dokazati, saj so tem nevarnostim podvrženi vsi državljani. Tožnik ima tudi malo možnosti, da se bo z orožjem uspešno zavaroval proti nevarnostim, ki jih navaja v postopku (možnost vloma v njegovo hišo).

Zoper to odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba kot tudi odločba prvostopnega upravnega organa nimata konkretnih razlogov za negativno odločitev, temveč navajata le splošne razloge, ki bi lahko veljali za vsakogar. Zato so kršena pravila postopka, kršen pa je tudi materialni zakon. Pri tožniku niso podani taksativni razlogi iz 19. člena zakona o orožju za izdajo negativne odločbe. Določba 20. člena navedenega zakona, po kateri se lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, je meglena in nedorečena, določba 2. odstavka tega člena pa je tudi v neskladju z ustavo. To, da ni upravičenih razlogov, da bi tožnik imel tako orožje, bi se lahko nanašalo le na tip orožja. Očitno je, da sta se prvostopni organ in tožena stranka poslužila določbe 20. člena zakona o orožju in pri tem nista navedla, zakaj sta mu zavrnila zaprošeno dovoljenje. S tem je tožniku kršena pravica do pritožbe in kršena je tudi določba 22. člena ustave. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter, da sproži spor pred ustavnim sodiščem o ustavnosti 2. odstavka 20. člena zakona o orožju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je v njeni odločbi kot tudi v odločbi prvostopnega organa navedena določba materialnega predpisa, ki je bil uporabljen, kot tudi razlog določbe materialnega predpisa, ki daje upravnemu organu pravno podlago za zavrnitev izdaje dovoljenja za nabavo orožja.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve odločbe prvostopnega upravnega organa kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je bila tožnikova prošnjo za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja zavrnjena na podlagi 1. odstavka 20. člena zakona o orožju. Zato so brezpredmetne tožnikove navedbe v tožbi, da pri njem ni podan nobeden izmed taksativno določenih razlogov iz 19. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe.

Določba 20. člena citiranega zakona je, po mnenju sodišča, povsem jasna. Po določbi 1. odstavka navedenega člena pristojni upravni organ lahko (torej ima diskrecijsko pravico) odreče dovoljenje za nabavo orožja iz treh razlogov: 1) če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje, 2) če tako narekujejo koristi javnega reda in miru in 3) če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja. Po določbi 2. odstavka tega člena pristojnemu organu v odločbi ni potrebno navajati razlogov, ki so narekovali negativno odločitev le, če odreče dovoljenje za nabavo orožja iz razlogov, ki jih narekujejo koristi javnega reda.

Tožniku je bila izdana negativna odločba iz prvega razloga navedenega v 1. odstavku 20. člena zakona o orožju - da ni upravičenih razlogov, da bi imel varnostno orožje. V odločbi prvostopnega upravnega organa kot tudi v izpodbijani odločbi tožene stranke so navedeni obširni in tudi dovolj konkretni razlogi za tako negativno odločitev. Tudi po mnenju sodišča ne obstojajo upravičeni razlogi za posest orožja, če ne obstojajo konkretni razlogi ogroženosti osebne varnosti prosilca in njegovega premoženja, katere bi se odstranilo ali zmanjšalo s posestjo orožja. Zato, po presoji sodišča, z izpodbijano odločbo ni bil kršen niti materialni predpis niti določbe zakona o splošnem upravnem postopku (3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena). Soločba 156. člena ustave Republike Slovenije določa, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Ker izpodbijana odločba tožene stranke ne temelji na uporabi 2. odstavka temveč 1. odstavka 20. člena zakona o orožju, se sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih navedb o neskladnosti določbe 2. odstavka 20. člena zakona o orožju z ustavo Republike Slovenije, oziroma, ni sprejelo tožnikovega predloga za sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona, in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).