Jedro

V ugovoru zoper začasno odredbo, katerega sestavni del je tudi predlog za določitev varščine, je toženka navedla več relevantnih dejstev, ki terjajo vsebinski odgovor nanje, vendar se sodišče prve stopnje do njih doslej ni obrazloženo opredelilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin predlog za plačilo varščine namesto začasne odredbe.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni. O toženkinem ugovoru zoper začasno odredbo sodišče še ni odločilo. Tudi izpodbijanega sklepa ni ustrezno obrazložilo. Toženka je v resnici navedla vsa potrebna dejstva za odločitev o predlagani varščini. Sicer pa je dokazno in trditveno breme glede nastanka škode na tožniku. Sodišče ni upoštevalo kriterija sorazmernosti. Zavarovana terjatev je več kot štirikrat manjša od vrednosti toženkinega polovičnega deleža spornih nepremičnin. Sodišče se do te njene trditve ni opredelilo. Če toženka nepremičnine ne bo mogla prodati, ji bo nastala velika premoženjska škoda. Splošno je znano, da so cene nepremičnin trenutno visoke, vendar bi lahko naglo padle. Ni res, da bi morala toženka predlagati konkreten znesek varščine. Njeno višino namreč določi sodišče. Toženka je namesto začasne odredbe pripravljena položiti pri sodišču celoten znesek vrednosti spora. Tožnik bi se tako celo lažje poplačal kot s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku. Sodišče je z zavrnitvijo toženkinega predloga dejansko oškodovalo obe stranki.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da toženka poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške. Poleg tega sta obe sporni nepremičnini že obremenjeni s prepovedjo odtujitve in obremenitve, zato toženki zaradi izdane začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dolžnik se lahko posledicam izdane začasne odredbe, s katero je upnik zavaroval svojo terjatev v postopku, izogne s plačilom varščine. Sodišče lahko po drugem odstavku 274. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namesto začasne odredbe dovoli položitev varščine tudi na predlog dolžnika. Če dolžnik položi varščino, sodišče ustavi postopek in razveljavi že opravljena dejanja (tretji odstavek 274. člena ZIZ).

6. Razumljivo je, da ima takšna varščina svoj smisel le tedaj, ko so (bili) izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Če se sodišče na podlagi dolžnikovega ugovora prepriča, da upnikova terjatev ni verjetno izkazana ali da ni nevarnosti za njeno uveljavitev, mora izdano začasno odredbo razveljaviti. V takem primeru položitev varščine, s katero se je dolžnik poskušal izogniti posegu v svoj pravni položaj, ni več potrebna.

7. Sodišče prve stopnje navedenega vrstnega reda pri obravnavanju toženkinega predloga ni upoštevalo. Čeprav je toženka pravočasno obrazloženo ugovarjala izdani začasni odredbi, o njenem ugovoru doslej še ni odločilo. Namesto tega je odločilo o toženkinem predlogu za položitev varščine, ki ga je toženka uveljavljala zgolj podrejeno, torej za primer, da bo njen ugovor zoper začasno odredbo zavrnjen.

8. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazloženega odgovora na toženkine trditve o neobstoju tožnikove terjatve. Enako velja za toženkine trditve o tem, da tožnikova terjatev zaradi nameravanega razpolaganja s toženkinima nepremičninama v resnici ne bo ogrožena. Te nevarnosti sodišče ni pretehtalo v primerjavi z zatrjevanimi posledicami, ki naj bi zaradi odrejene prepovedi doletele toženko.

9. Protispisen je očitek izpodbijanega sklepa toženki, da ni z ničimer opredelila škode, ki naj bi ji nastajala zaradi izdane začasne odredbe. V ugovoru zoper začasno odredbo, katerega sestavni del je tudi predlog za določitev varščine,1 je toženka navedla več relevantnih dejstev, ki terjajo vsebinski odgovor nanje, vendar se sodišče prve stopnje do njih doslej ni obrazloženo opredelilo. Zmotno pa je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da bi morala toženka ponuditi konkretno višino varščine. To namreč po drugem odstavku 39. člena ZIZ določi sodišče, glede na vrednost uveljavljene terjatve, ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki je varščino dolžan položiti.

10. Sodišče prve stopnje je po navedenem izpodbijano odločitev sprejelo prenagljeno in v nasprotju s postopkovnimi pravili, kar onemogoča njen celovit pritožbeni preizkus. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). S takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje že razpolaga z vsem potrebnim trditvenim in dokaznim gradivom za ponovno odločitev, obenem pa le na ta način ne bo prišlo do nedopustnega posega v strankino pravico do pravnega sredstva.

11. Sodišče prve stopnje naj v novem sklepu najprej odloči o utemeljenosti ugovora zoper začasno odredbo in to svojo odločitev ustrezno obrazloži. Če bo ugovor zavrnilo, naj odloči še o predlogu za določitev varščine. Pri tem naj se obrazloženo izreče o vseh toženkinih trditvah, ki jih vsebuje njena vloga z dne 14. 1. 2022. 12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je pritožbeno sodišče pridržalo sodišču prve stopnje.

1 Na 6., 7., in 8. strani ugovora.