Jedro

Pri odmeri odškodnine za zvin vratne hrbtenice je treba upoštevati tudi dejstvo, da so se odškodnine za zvin vratne hrbtenice po letu 2008 v poprečju znižale v višini pol do ene povprečne plače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, da se znesek 780,76 EUR nadomesti z zneskom 944,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje objektivno spremembo tožbe z dne 15. 01. 2013 dopustilo (1. točka izreka) in postopek za znesek 2.291,27 EUR ter znesek 495,72 EUR ustavilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 2.536,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.100,00 EUR od 21. 5. 2010 do 17. 8. 2010, od zneska 191,27 EUR od 2. 6. 2010 do 17. 8. 2010, od zneska 495,72 EUR od 2. 6. 2010 do 1. 9. 2010, od zneska 2.053,80 EUR od 21. 5. 2010 do plačila, od zneska 19,80 EUR od 2. 6. 2010 do plačila in od zneska 462,75 EUR od 29. 10. 2010 do plačila (3. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka odločbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 780,76 EUR s pripadki (5. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe ter glede odločitve o stroških postopka se je pritožil tožnik iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da je tožena stranka, poleg že prisojene odškodnine, dolžna tožeči stranki plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 3.600,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine sicer sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, vendar pa je tako ugotovitve izvedenca, kot tudi subjektivno doživljanje tožnika, ki je zaslišan kot stranka izpovedal o telesnih bolečinah, prestanem primarnem in sekundarnem strahu ter o posledicah dobljenih poškodb, premalo ovrednotilo, in zato tožniku iz posameznih odškodninskih naslovov zaradi napačne uporabe materialnega prava prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Prvo sodišče je pri odmeri višine odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem poškodovane vratne hrbtenice premalo ovrednotilo po izvedencu ugotovljeno dejstvo, da je bilo tožnikovo zdravljenje vratne hrbtenice bistveno dolgotrajnejše od povprečnega zdravljenja tovrstnih poškodb. Tožnik se je v bolniškem staležu nahajal bistveno dlje, kot se nahajajo oškodovanci, ki utrpijo enakovrstne poškodbe, in sicer je bil v bolniškem staležu polne tri mesece, nato pa je bil še za nadaljnja dva meseca razporejen na delo v skrajšanem delovnem času. Prav tako je tožnik opravil bistveno več fizioterapij kot jih opravijo oškodovanci ob enakovrstnih poškodbah, to je kar trideset fizioterapij, medtem ko običajno zdravniki oškodovancem pri takšnih poškodbah predpišejo le deset fizioterapij, poleg tega pa je imel tožnik predpisanih tudi več vrst fizioterapij. Sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo tudi dejstvo, da je imel tožnik vse od škodnega dogodka dalje neprijetno mravljinčenje ter da je bil primoran srednje hude telesne bolečine prestajati dva do tri tedne, nato pa lahko telesne bolečine še nadaljnja dva do tri tedne in da je tožnik vsaj nekaj prvih dni po poškodbi prestajal kratkotrajne občasne hude fizične bolečine ter ves čas trajajočega zdravljenja trpel tudi občasne telesne bolečine pri domala vseh dnevnih aktivnostih, kot tudi pri nenadnih, nerodnih gibih, pri daljšem ležanju, pri sedenju v prisiljeni drži, kot tudi pri razgibavanju in fizikalni terapiji in so bile te telesne bolečine intenzivne v prvih dveh do treh mesecih zdravljenja, v nadaljnjih dveh do treh mesecih zdravljenja pa so se tožniku še vedno pojavljale pri hitrih in sunkovitih gibih glave ter v prisiljenih držah. Tožnik pa bo tudi v bodoče pri dolgotrajnih prisiljenih držah glave prestajal občasne bolečine. Pri tem je izvedenec še posebej izpostavil dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče tako rekoč vsakodnevno izpostavljen dolgotrajni prisilni drži glave kot voznik avtobusa. Tudi odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu je naslovno sodišče tožniku odmerilo v občutno prenizkem znesku. Za tožnika je bil škodni dogodek povsem nepričakovan. Ob škodnem dogodku se je zelo močno prestrašil in je bil v pravem šoku. Sekundarni strah, torej zaskrbljenost za izid zdravljenja, je pri tožniku trajal kar dva do tri mesece, saj se mu zdravstveno stanje v tem času ni izboljševalo, temveč se mu je do določene mere celo poslabšalo. Zato je tožnika upravičeno skrbelo, ali bo po končanem zdravljenju še sposoben v polnem delovnem času opravljati delo voznika avtobusa. Tudi pri odmeri višine odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo prvo sodišče bolj ovrednotiti ugotovitve izvedenca, da ima tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka omejeno gibljivost prav v vseh delih in da je za tožnika, ki je poklicni voznik avtobusa, že omejena gibljivost posameznega giba med 5 in 10 stopinjami znatna omejitev za vožnjo. Tožnik je bil zaradi škodnega dogodka prisiljen opustiti tudi treninge košarke in taekwondoja, zaradi česar prestaja in bo prestajal tudi v bodoče duševne bolečine. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri ovrednotilo dejstva, da je bil tožnik v času nezgode star šele 33 let in da bo moral glede na pričakovano življenjsko dobo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prestajati vsaj še 45 let. Pritožba nadalje meni, da bi prvo sodišče moralo tožniku priznati tudi priglašene stroške za predpravdna opravila, to je nagrado za posel, ki nastane za predpravdna opravila, vključno z odškodninskim zahtevkom. Tožena stranka ni ugovarjala dejstvu, da ji je tožnik dne 5. 5. 2010 poslal odškodninski zahtevek z dokumentacijo. Izvensodna opravila so zajeta v tarifni številki 2200 v razponu od 0,5 do 2,5 in ker so tožniku predpravdna opravila dejansko nastala, je upravičen do njihovega povračila. Neutemeljeno prvo sodišče tožniku tudi ni priznalo nagrade za vsak posamezen narok.

3. Delno je pritožba utemeljena glede stroškovne odločitve.

4. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 6. 3. 2010, ko je tožnikova izvenzakonska partnerka R. L., kot zavarovanka tožene stranke, z osebnim vozilom znamke Renault Clio 1,2 od zadaj trčila v tožnikov osebni avtomobil znamke BMW 525 IX. Pri tem je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo določilo odškodnino v skupnem znesku 4.200,00 EUR in je za preseženih 3.600,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je tožena stranka med postopkom tožeči stranki že plačala 2.100,00 EUR, kar revalorizirano znaša 2.146,20 EUR, je prvo sodišče toženi stranki prisodilo z tega naslova znesek 2.053,80 EUR.

5. Predmet pritožbenega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, iz naslova strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je trpel oziroma jih trpi kot posledico poškodbe. Pravna podlaga za presojo upravičenja do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 179. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ. Glede na merila, določena v teh določbah, se odmeri odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega. V zvezi z uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine, zato ni podlage za višjo odškodnino, za katero se zavzema tožnik. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, nato pa individualiziralo obseg tožnikovega trpljenja.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 2.300,00 EUR. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja je zdravljenje poškodbe pri tožniku trajalo od 7. 3. do 1. 6. 2010, kar je po mnenju izvedenca za obravnavano poškodbo sprejemljiva in običajna dolžina zdravljenja, zato je v nasprotju s citiranim mnenjem pritožbena navedba, da je bilo tožnikovo zdravljenje vratne hrbtenice bistveno dolgotrajnejše od povprečnega zdravljenja tovrstnih poškodb. Ob nespornih ugotovitvah, da v obravnavanem primeru tožnik ni trpel stalnih fizičnih bolečin (so se pa lahko prvih nekaj dni po poškodbi pojavljale le kratkotrajne, občasne hude fizične bolečine), da je tožnik od poškodbe dalje trpel stalne srednje hude fizične bolečine dva do tri tedne, nato pa je intenzivnost bolečin postopoma upadala, da je tožnik nato trpel stalne lahke fizične bolečine, ki so trajale še približno dva ali tri tedne, da je ves čas zdravljenja trpel tudi občasne fizične bolečine, ki so bile v zvezi z običajnimi dnevnimi aktivnostmi pri nerodnih, nenadnih ali prekomernih gibih, pri daljšem ležanju, pri sedenju v prisilni drži, pri razgibavanju in fizikalni terapiji, da so se te bolečine intenzivneje pojavljale prve dva do tri mesece zdravljenja, kasneje pa še nekaj mesecev v glavnem pri sunkovitih gibih glave in v prisilnih držah, da so pri dolgotrajnih prisilnih držah glave tožnika, kot voznika avtobusa občasne bolečine možne tudi sedaj in v prihodnje ter da je tožnik v času zdravljenja pretrpel še vrsto neugodnosti, ki jih je sodišče natančno navedlo na 19. in 20. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče prepričano, da je za njegove telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravična odškodnina v dosojeni višini 2.300,00 EUR. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo tožnikove starosti ob škodnem dogodku ter da so občasne bolečine pri tožniku pri dolgotrajnih prisilnih držah glave tožnika kot voznika avtobusa možne tudi v prihodnje.

7. Iz naslova prestanega sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 400,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku odškodnine za primarni strah ni mogoče priznati, saj je tožnik ob nenadnem udarcu v zadnji del vozila utrpel le kratkotrajen strah, ki pa ni bil dovolj velike intenzitete, da bi pripeljal do odškodninske obveznosti. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo duševno ravnovesje. Za sekundarni strah, ki je pri tožniku po ugotovitvah izvedenca v intenzivnejši obliki trajal 2 do 3 mesece, nato pa še par mesecev v lažji obliki, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova v odmerjeni višini.

8. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje glede na neprerekane ugotovitve izvedenca in glede na izpoved tožnika ugotovljena dejstva, da so zaradi obravnavane prometne nesreče aktivni gibi tožnika v vratu malenkostno omejeni (med petimi in desetimi stopinjami), da so pri pasivnem siljenju preko te mere gibi možni, ampak boleči, da tožnika po približno štirih urah vožnje prične boleti in da je zaradi poškodbe opustil prostočasne aktivnosti košarke in taekwondoja, pravilno ovrednotilo v znesku 1.500,00 EUR.

9. V času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja prisojena odškodnina dobre štiri povprečne slovenske plače (povprečna neto plača v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje je bila 997,13 EUR). Razpon odškodnin za lahke primere, upoštevajoč tožniku prisojeno odškodnino, v podobnih primerih iz sodne prakse ne pokaže takšnega odstopanja, ki bi terjalo zvišanje odškodnine, upoštevajoč tudi dejstvo, da so se odškodnine za zvin vratne hrbtenice po letu 2008 v poprečju znižale v višini pol do ene povprečne plače. 10. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati nagrado za posel po tar. št. 2200 Tarife. Nagrada za predpravdni postopek namreč ni všteta v nagrado za postopek na prvi stopnji, saj nagrada za postopek nastane šele s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka. Po tar. št. 2200 nagrada za posel, kamor sodi tudi predpravdni odškodninski zahtevek, glede na 12. člen Zakona o odvetniški tarifi znaša 0,5 do 2,5 nagrade. Vendar pa se polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, na podlagi tretjega odstavka opombe 3 tretjega dela tarife, všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100. Tožnik je torej upravičen še do nagrade po tar. št. 2200 v višini 236,25 EUR z 20 % DDV, skupaj torej 283,35 EUR. Pravilno izračunani stroški tožnika tako znašajo 2.040,90 EUR, neprerekani stroški tožene stranke pa znašajo 556,36 EUR. Upoštevaje uspeh pravdnih strank znašajo stroški tožeče stranke 1.179,44 EUR ter tožene stranke 234,84 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov obeh strank je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 944,60 EUR pravdnih stroškov. Nagrada za narok glede na teleološko in zgodovinsko razlago vključuje nagrado za vse naroke v postopku (primerjaj 8. točko obrazložitve v sklepu II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Namen zakonodajalca je predvsem razviden iz 14. člena ZOdvT, ki vzpostavlja celovitejši pristop k nagrajevanju odvetnikovega dela, po katerem se odvetnikove zaključene celote storitve v postopku ne drobi, kakor je bil uveljavljen pristop v prejšnji ureditvi. Iz obrazložitve predlagatelja zakona k drugemu odstavku opombe 3 tretjega dela tarife izhaja, da nastane nagrada za narok enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov (glej Poročevalec Državnega zbora, št. 28/2008), zato je zmotno stališče pritožnika, da mu v pravdnem postopku pripada nagrada za vsak narok. Ustavna pravica do enakega varstva pomeni, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. V konkretnem primeru je v pravdnem postopku ustaljena sodna praksa, da je mogoče nagrado za narok prisoditi le enkrat, zato pritožniku navedena ustavna pravica ni bila kršena.

11. Ob obrazloženem in ob tem, ko pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnika delno ugodilo le v stroškovni odločitvi in jo je ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, da je odmerjene stroške pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišalo na 944,60 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo delno uspel le v stroškovni odločitvi, s pritožbo glede glavne stvari, pa ni bil uspešen, zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspel in bo moral svoje pritožbene stroške nositi sam (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).