Jedro

Spori o odgovornosti za škodo, ki jo delodajalec (ali njegovi delavci) povzroči svojemu delavcu, spadajo med spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Za odločanje v teh sporih je pristojno delovno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnica je zoper toženo stranko pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani uveljavljala zahtevek za plačilo 29.686.540,00 SIT kot odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je utrpela zaradi ravnanja tožene stranke oziroma njenih delavcev. Navaja, da je od leta 1995 zaposlena pri toženi stranki kot operna pevka-solistka. Z ravnanji direktorja ji ni bilo omogočeno nastopanje v solističnih vlogah na odru opere, javno pa so bili prikazovani neresnični vzroki njenega nenastopanja. Zaradi tega je utrpela tako gmotno kot tudi negmotno škodo.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom št. III Pd 153/98 z dne 15. 3. 2004 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Štelo je, da gre za uveljavljanje odškodnine iz naslova izgubljenega dobička po 189. členu ZOR ter nematerialne škode zaradi kršitve ustavnih pravic do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave). Tožbeni zahtevek ne po vsebini ne po svoji naravi ne predstavlja delovno pravnega spora med delavcem in delodajalcem, kot jih predvideva 4. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS).

Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je po določilih 2. odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list Republike Slovenije, št. 36/99 - ZPP) pristojno za reševanje sporov o pristojnosti med sodišči razne vrste. V predlogu navaja, da tožnica zatrjuje kršitev osebnostih pravic s strani delodajalca, ker ji ni omogočil dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in s tem, da ji ni bilo omogočeno angažiranje v določenih predstavah drugje v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Po navedbah Okrožnega sodišča gre v tem primeru za spor iz delovnega razmerja po 3. točki 4. člena ZDSS.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno delovno sodišče. Delovno sodišče se je izreklo za nepristojno v času, ko je še veljal ZDSS in je že veljal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR). Ne glede na to, kateri predpis bi bilo treba uporabiti, ureditev odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavcu ter glede sodne pristojnosti za take spore, ni bistveno drugačna kot je bila v prejšnjem Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št.60 /89 in nasl. - ZTPDR) oziroma je v novem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Okrožno sodišče sicer nima prav, da gre za spor po 3. točki 4. člena ZDSS (sedaj točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1), saj ne gre za spor o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine. Gre pa za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor spadajo tudi spori o odškodninski odgovornosti, ki jo delodajalec (ali drugi njegovi delavci) povzroči svojemu delavcu. ZDSS je iz pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o premoženjskih sporih iz delovnega razmerja izvzel le odškodninske spore za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, med katere obravnavani spor ne spada (2. točka 4. člena ZDSS). ZDSS-1 pa niti teh sporov ne izključuje več, tudi zanje je sedaj pristojno delovno sodišče. ZTPDR je v 73. členu določal, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo je utrpel pri delu ali v zvezi z delom. ZDR pa enako določa v prvem odstavku 184. člena s tem, da je po drugem odstavku 184. člena delodajalec odgovoren tudi za škodo, ki jo je delavcu povzročil s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Tožnica zatrjuje ravno to. Kot delavka tožene stranke naj bi utrpela (gmotno in negmotno) škodo zaradi kršitve pravic, ki jih ji zagotavlja pogodba o zaposlitvi (opravljanje dela, za katero je sklenila delovno razmerje, opravljanje dela drugje v skladu s pogodbo o zaposlitvi), pri čemer naj bi ji bile kršene tudi z Ustavo zagotovljene pravice do osebnega dostojanstva in - glede na naravo njenega dela - do svobode umetniškega ustvarjanja.

Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.