Jedro

Tožnikov zahtevek na povrnitev sredstev, vloženih v javno telekomunikacijsko omrežje, je utemeljen le v obsegu, ki ga določa ZVVJTO.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh dolžna plačati še 227,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2009 (skupaj torej 567,00 EUR), - v III. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 165,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 105,69 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2009 (I. točka izreka). V presežku do zahtevanih 619,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 60,25 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov, predvidenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP). V pritožbi in dopolnitvi te višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške.

Pritožnik se ne strinja z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti. Ker je toženka od Slovenske odškodninske družbe, d. d. (SOD, d. d.) denar prejela 22. 12. 2008, je tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen od 21. 1. 2009. Zavrnitev zahtevka na plačilo 619,00 EUR, kar je tožnik prijavil toženki, čemur toženka do izdaje odločbe ni oporekala, je napačna. Toženka je tožnikov zahtevek posredovala Državnemu pravobranilstvu in od SOD, d.d. zanj prejela denarna sredstva. Ker Državno pravobranilstvo ni naredilo nobenih odtegljajev, je tožnik upravičen do prijavljenega zneska v celoti.

Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 45,00 EUR (oz. 1.580 din), ker da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, ker ni predložil pogodbe, na katero se račun sklicuje. Toženka je tista, na kateri je dokazno breme v zvezi s tem dejstvom in ona je tista, ki bi lahko pridobila pogodbo od PTT, pa je ni.

Poleg tega bi toženka lahko pridobila sredstva (v zvezi s samoprispevkom, na kar se v postopku sklicuje) le, če bi priglasila svoj zahtevek iz naslova vlaganj bivše KS X in KS Y, česar pa ni storila. Naknadna sprememba Pravilnika o postopkih vračanj v javno telekomunikacijsko omrežja (v nadaljevanju Pravilnik) je bila nezakonita, kar je ugotovilo že Upravno sodišče RS (U I 938/2012 z 11. 10. 2011 in Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 476/2011-IU 938/2010 z 2. 2. 2012). Ni torej podlage za odvzem 40% tožnikovih sredstev. Do sredstev, ki jih toženka ni prijavila, ni upravičena.

Sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov sodne takse. Višina sodne takse, ki jo je plačal tožnik, je bila sodišču znana, čeprav tožnik zneska ni navedel. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in te spore racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka kot naslednica KS X tožniku iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (PTT omrežje) na podlagi predloženih blagajniških prejemkov ter iz naslova obračunanih 30 ur dela priznala 8.080,00 din oz. 567,00 EUR. Tožniku je v izplačilo ponudila 60% od priznanega zneska. Glede tožnikovih vlaganj v znesku 1.580 din oz. 45,00 EUR pa je ugotovilo, da jih je tožnik plačal direktno pravnemu predniku Z, d. d., ne toženki in da ni izkazal podlage za opravljeno plačilo.

7. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje(2) (ZVVJTO). Ta namreč določa upravičence, zavezanca, višino vračila, način in pogoje vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Tožnikov zahtevek na povrnitev sredstev, vloženih v javno telekomunikacijsko omrežje, je utemeljen le v obsegu, ki ga določa ZVVJTO.

8. V skladu z določilom 6. člena ZVVJTO mora lokalna skupnost, ki nastopa kot upravičenec za povrnitev vlaganj, na krajevno običajni način objaviti seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik uvrščen na seznam upravičencev do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine X. Česa takšnega za toženko sodišče ni ugotovilo, niti toženka svoje uvrstitve na seznam ni zatrjevala. Glede na to, da je skladno z določilom 3. odstavka 6. člena ZVVJTO uvrstitev na seznam pogoj za vrnitev vlaganj, je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je v postopku ugotavljalo, ali je toženka dejansko kot soinvestitor izvedla zatrjevana vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje. Ker v skladu z določilom 3. odstavka 6. člena ZVVJTO lokalna skupnost, ki prejme vračila vlaganj, vrne prejeto vračilo v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih na seznamu iz 1. odstavka 6. člena ZVVJTO, na katerega toženka kot upravičenka ni bila uvrščena, je posledično materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka izkazala status končne upravičenke do prejema s strani zavezanke RS vrnjenih sredstev (40%). Tudi toženka bi morala na podlagi javnega poziva za predložitev dokumentov o vlaganjih v javno telekomunikacijsko omrežje, tako kot je to storil tožnik, vložiti zahtevek za povrnitev vlaganj.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku priznalo nezmanjšani s strani toženke priznani znesek vlaganj, torej skupno 567,00 EUR (358. člen ZPP).

10. Tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj v višini 45,00 EUR pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj tožnik ni izkazal, da je znesek plačal na podlagi pravnega posla iz 2. člena ZVVJTO. Tožnik namreč ni predložil listine, ki bi izkazovala tak posel (1. odstavek 4. člena ZVVJTO). Ker toženka za vračilo navedenega zneska v skladu z določilom 6. člena ZVVJTO ni bila upravičena, tudi njena pasivna legitimacija za plačilo navedenega zneska ni podana.

11. Nadaljnji pritožbeni očitek, s katerim tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno razporeditev dokaznega bremena v zvezi z obstojem pogodbe, predstavlja relativno bistveno kršitev določb 7. in 212. člena ZPP, kar pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP).

12. Tudi pritožbene trditve glede teka zakonskih zamudnih obresti so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženki vrnjena sredstva na podlagi štirih poravnav, ki jih je sklenila z zavezanko za vrnitev. Ker je v skladu z določilom tretjega odstavka 6. člena ZVVJTO toženka prejeto dolžna vrniti upravičencem v roku 30 dni po prejemu vračila od SOD, d. d., je sodišče prve stopnje pravilno zakonske zamudne obresti dosodilo od poteka 30 dnevnega roka od zadnje sklenjene poravnave.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 340,00 EUR, višje sodišče pa še 227,00 EUR. Sodišče prve stopnje je argumentirano (in, kot je bilo pojasnjeno, pravilno) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 45,00 EUR. Glede na to, da tožnik zahteva plačilo 619,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje očitno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo 7,00 EUR. Pritožbenih razlogov zoper ta del odločitve pritožnik ne navede. Kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti oz. zmotna uporaba materialnega prava pa v tem delu ni bila storjena.

14. V preostalem delu (torej glede zavrnjenih 45,00 EUR in 7,00 EUR ter glede odločitve o delni zavrnitvi obrestnega dela zahtevka) je torej pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso bile bistvene, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (363. člen ZPP).

15. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe je tožnik s svojim zahtevkom uspel skoraj v celoti, uspel ni le z neznatnim delom tožbenega zahtevka (52,00 EUR od 619,00 EUR), ki ni povzročil posebnih stroškov. Zato je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 165,72 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik namreč utemeljeno izpostavlja, da je tudi stroške sodne takse dovolj določno priglasil že v tožbi.

16. Pritožnik je s pritožbo uspel, zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Zahteva povrnitev stroške povprečnine, kopiranja, posvetov in njegovega dela v znesku 245,00 EUR. Do nagrade za delo in posvete ter povprečnino tožnik kot pravni laik (1. člen Zakona o Odvetniški tarifi) ni upravičen, stroškov kopiranja pa ni izkazal. Priglasil pa je tudi stroške 60,25 EUR, ki jih je na podlagi izpodbijane sodbe že nakazal toženki. Ker je bila v pritožbenem postopku izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi spremenjena, je pravna podlaga za plačilo navedenega zneska odpadla, kar bo lahko tožnik na podlagi te sodbe uveljavljal od toženke. Utemeljena pa je tožnikova zahteva za povračilo stroškov sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 105,69 EUR (sodna taksa s stroški poštnine in poštno provizijo), kar je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške odgovora na (v večjem delu uspešno) pritožbo krije toženka sama (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, 73/2007-ZPP-UPB3 s sprem. in dop.

(2) Ur. l. RS, št. 58/2002 s sprem. in dop.