Jedro

Če upnik sam zatrjuje, da niso izpolnjene predpostavke za izpolnitev pogodbene obveznosti dolžnika iz naloga o odprtju dokumentarnega akreditiva, nima izkazane nedenarne terjatve zoper dolžnika. Morebitna izpolnitev dolžnika iz dokumentarnega akreditiva, na prepoved katere meri predlagana začasna odredba, ne bi posegla v pravni položaj samega upnika.

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zg 31/2008-3 z dne 11. 08. 2008 v točki I. izreka razveljavi in se predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrne, upniku pa se naloži, da v 15 dneh dolžniku povrne 16,42 EUR stroškov ugovornega postopka.

2. Upnik je dolžan v 15 dneh dolžniku povrniti 16,42 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in tako obdržalo v veljavi sklep o izdaji začasne odredbe z dne 11. 08. 2008, s katerim je bilo dolžniku prepovedano izplačati znesek 440.000,00 EUR na podlagi dokumentarnega akreditiva št. A-134/7 koristniku S. O., Švedska, razen v kolikor bo do dne 10. 09. 2008 pri pooblaščeni banki na Švedskem predložen izvirnik prevzemnega zapisnika, podpisan in žigosan s strani upnika, intervenienta ter prejemnika plačila, ki izkazuje, da je tiskarski stroj inštaliran in da deluje.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo dolžnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o izdaji začasne odredbe oprlo na določbo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Potrebna predpostavka za izdajo tovrstne začasne odredbe je s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev upnika zoper dolžnika. Izdana začasna odredba pa mora biti taka, da omogoči namen zavarovanja terjatve upnika.

Iz trditvenih navedb upnika, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 11. 08. 2008, izhaja, da obstaja med upnikom in dolžnikom pogodbeno razmerje, v okviru katerega je upnik dolžniku dal nalog za odprtje dokumentarnega akreditiva, na podlagi katerega je dolžnik dolžan upravičencu iz akreditiva (družbi S. O. iz Švedske) izplačati znesek 3,080.000,00 EUR v dveh fazah, ob predložitvi potrebnih dokumentov.

Dokumentarni akreditiv predstavlja enega od bančnih poslov, ki predstavlja obliko zavarovanja izpolnitve denarne obveznosti do upnika iz temeljnega pogodbenega razmerja. To pogodbeno razmerje, ki obstaja med naročnikom akreditiva in koristnikom akreditiva pa je v pravnem smislu abstraktno glede na pogodbeno razmerje, ki izhaja iz samega dokumentarnega akreditiva. Upnik je v trditveni podlagi zatrjeval, da naj bi obstajalo osnovno razmerje med upnikom in koristnikom akreditiva v smislu prodajne pogodbe. V skladu s 1074. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se glede na 2. odstavek 1060. člena Obligacijskega zakonika še vedno uporablja, pa je glede na abstraktno naravo akreditiva le-ta neodvisen od temeljnega posla, zaradi katerega je bil akreditiv odprt. Akreditivna banka je po odprtju akreditiva dolžna izpolniti svojo obveznost, ko so izpolnjene predpostavke, ki so bile dogovorjene ob odprtju denarnega akreditiva, torej neodvisno od usode samega temeljnega posla med naročnikom in koristnikom akreditiva. Sodna praksa je zgolj izjemoma dopuščala prebitje načela abstraktnosti med temeljnim pravnim razmerjem in dokumentarnim akreditivom kot bančnim poslom. Takšen poseg v izpolnitveno dolžnost akreditivne banke, ki bi bil utemeljevan na okoliščinah iz temeljnega razmerja, bi bil v skrajnem primeru dopusten zgolj v primerih, ko bi bile pri akreditivni banki izkazane predpostavke za izpolnitev dokumentarnega akreditiva, do le tega pa bi prišlo zaradi očitne zlorabe položaja upravičenca in podobno. Samo v takem primeru bi naročnik akreditiva od sodišča lahko uveljavljal, da z začasno odredbo poseže v pogodbeno razmerje z akreditivno banko, saj bi v nasprotnem primeru banka pravilno in skladno z naročilom morala izpolniti svojo obveznost do koristnika akreditiva. V konkretnem primeru pa je sam upnik v trditveni podlagi zatrjeval, da niso izpolnjene predpostavke za izpolnitveno ravnanje dolžnika v skladu z nalogom za odprtje denarnega akreditiva. Ob izkazanih trditvah upnika, dolžnik torej še ni v zavezi, da bi bil dolžan izpolniti svojo obveznost do upravičenca. Če bi ob takšni dejanski podlagi dolžnik izpolnil in izplačal dogovorjeni znesek upravičencu, bi ravnal v nasprotju s pogodbo z upnikom. V kolikor bi dolžnik od upnika v okviru njunega notranjega razmerja uveljavljal povrnitev plačanega zneska, bi upnik lahko uspešno uveljavljal ugovor nepravilne izpolnitve na strani dolžnika. Če upnik torej sam zatrjuje, da niso izpolnjene predpostavke za izpolnitev pogodbene obveznosti dolžnika iz naloga o odprtju dokumentarnega akreditiva, nima izkazane nedenarne terjatve zoper dolžnika. Morebitna izpolnitev dolžnika, na prepoved katere meri predlagana začasna odredba, ne bi posegla v pravni položaj samega upnika.

Iz navedenih razlogov se izkaže, da je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da je ob neizpolnjenih predpostavkah za črpanje akreditiva potrebno varovati pravni položaj upnika s predlagano začasno odredbo. Ob pravilni uporabi materialnega prava se namreč izkaže, da iz trditvene podlage samega upnika ne izhaja verjetnost terjatve, ki naj bi jo varovala predlagana začasna odredba, zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker upnik ni uspel v postopku, je dolžan povrniti dolžniku priglašene stroške plačane sodne takse za ugovor in za pritožbo.