Jedro

Tožena stranka je sicer na naroku za glavno obravnavo navajala, da je tožeča stranka zaračunavala stroške upravljanja po drugačnih kriterijih, kot jih je zaračunavala tožena stranka po pogodbi o upravljanju, sklenjeni z njo in lastniki stanovanj. Take njene trditve pa so bile prepavšalne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, saj ni navedla nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da je bila tožeča stranka dolžna obračunavati stroške upravljanja po 4. členu Pravilnika o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je bilo na njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 45.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig ... z dne ...v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi izpodbija razlogovanje prvostopnega sodišča, da so kriteriji za določitev stroškov upravljanja in ključ delitve teh stroškov stvar pogodbe o upravljanju. Ti stroški niso prepuščeni lastnikom stanovanj in upravnikom, pač pa določeni s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Ur. l. RS 47/95). Meni, da tožeča stranka ni dokazala, da so stroški upravljanja v mejah kriterijev, določenih z navedenim predpisom. Priglasila je pritožbene stroške. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo smiselno predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. V prvostopnem postopku je tožena stranka najprej podala pobotni ugovor, v katerem je pojasnila, na kakšni podlagi je sama obračunala v pobot uveljavljane stroške upravljanja. Podlaga obračunavanja njenih stroškov je bil Pravilnik o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (trditve na listovni št. 6). Svoj pobotni ugovor je v teku postopka na prvi stopnji umaknila. Tožena stranka je sicer na naroku za glavno obravnavo navajala, da je tožeča stranka zaračunavala stroške upravljanja po drugačnih kriterijih, kot jih je zaračunavala tožena stranka po pogodbi o upravljanju, sklenjeni z njo in lastniki stanovanj. Take njene trditve pa so bile prepavšalne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, saj ni navedla nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da je bila tožeča stranka dolžna obračunavati stroške upravljanja po 4. členu Pravilnika o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je bilo na njej (primerjaj 2. odst. 7. člena in 219. člen ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere mora ob reševanju pritožbe po 2. odst. 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, odmerjene skladno z veljavno odvetniško tarifo po tarifni št. 16/1 500 točk, glede na vrednost točke 90 SIT torej 45.000,00 SIT. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).