Jedro

V primeru trajanja kršitve neplačevanja plače oz. zamujanja z izplačilom plače oz. bistveno zamanjšanega izplačila plače, subjektivni rok za podajo izredne odpovedi PZ iz 2. odstavka 110. člena ZDR ne začne teči dokler kršitev traja.

V tem primeru je delavec vezan le na 8-dnevni rok iz 1. odstavka 112. člena ZDR, v katerem mora izvesti predhodni postopek pred izredno odpovedjo PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v višini 1.184.079,00 SIT, kar se poplača kot strošek stečajnega postopka in obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 24.128,42 SIT in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku

157.664,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka po 1. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker je prvostopenjsko sodišče kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic s tem, ko pri odločanju ni upoštevalo navedb, ki jih je tožena stranka podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 2.12.2004. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ker prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri podanosti odpovednih razlogov po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih, in ker prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo v smeri ugotovitve dneva, ko je začel teči 15-dnevni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 110. člen Zakona o pravdnem postopku, saj ni napravilno subsumpcijskega sklepa, da je tožeča stranka zamudila 15-dnevni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožena stranka vztraja, da je tožeča stranka zamudila 15-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodbo je izredno odpovedala dne 10.7.2003, za odpovedni razlog, to je neplačilo plače za mesec maj, pa je zvedela 18.6.2003. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, ki jih očita pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in da se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila prekluzivni rok iz 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je odpovedala pogodbo o zaposlitvi 10.7.2003, zadnje neplačilo plače pa je bilo 18.6.2003. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bila v postopku pred sodiščem ugotovljena terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v višini

1.184.079,00 SIT, ki tožnici pripada zato, ker je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi toženi stranki po 112. členu ZDR zaradi neizplačevanja plač po določbi 1. odstavka 112. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da ni upošteven ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do izplačila odpravnine, ker naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zavzelo je stališče, da je tožeča stranka ravnala v skladu z določbo 1. odstavka 112. člena ZDR, da je podala predhodni pisni opomin delodajalcu za izpolnitev obveznosti, o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo in izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je štelo, da zadostuje, da je tožeča stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi v roku 8 dni od pisnega opomina delodajalcu in obvestila inšpektorju za delo. S tem je očitno dalo prednost 8-dnevnemu roku, določenem v 1. odstavku 112. člena ZDR in menilo, da ni relevanten tudi 15-dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Nestrinjanje z uporabo materialnega prava, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pa ne more pomeniti kršitve postopkovnih določb, kot se to neutemeljeno zavzema pritožba.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 10.7.2003, in da ji je tožena stranka s tem dnem tudi zaključila delovno razmerje, kar je vpisala v delovno knjižico. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožeča stranka toženo stranko dne 7.7.2003 opomnila na izpolnitev obveznosti, ker ji le-ta še vedno ni izplačala plače za maj 2003, zadnjo plačo je prejela 28.2.2003 za mesec januar 2003, in ker ji ne zagotavlja rednega dela. Istega dne je tožeča stranka obvestila tudi inšpektorja za delo o kršitvah delodajalca. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedeno postopanje tožeče stranke zadostuje za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 112. člena ZDR zakonita. V takih primerih namreč ni mogoče šteti, da je 15-dnevni subjektivni rok sploh že začel teči, ker kršitev še traja. Tožena stranka namreč vse od 28.2.2003 do prejema opozorila (in tudi ne po prejemu opozorila) tožeče stranke le-tej ni izplačevala plač, ki sicer zapadejo 18. v mesecu za pretekli mesec in tudi zadnja meseca ni zagotavljala dela. Ker kršitev še traja, rok še sploh ni začel teči. Tako je delavec v takih primerih dejansko vezan le na spoštovanje 8-dnevnega roka, v katerem mora izvesti t.i. predhodni postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, kot je to določeno v 1. odstavku 112. člena ZDR. V nasprotnem primeru bi namreč prišli do nerazumne razlage, da bi delavec lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1., 3. in 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR le v času od 19. v tekočem mesecu do vključno 3. v naslednjem mesecu, kar predstavlja 15 dni, od kar bi morala biti plača oziroma nadomestilo izplačano, kot je to določeno v 134. členu ZDR, potem pa bi moral delavec čakati zopet do 19. v naslednjem mesecu, da bi lahko zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz zgoraj navedenih razlogov, ki se nanašajo na neizplačevanje oziroma plačevanje plače z zamudo. Taka razlaga ni razumna in bi bila tudi v nasprotju z načelom "in favorem laboratoris", ki velja v delovnem pravu in pomeni, da se določbe enake pravne ravni razlagajo tako, da gredo v korist delavca.

Nesmiselno bi bilo namreč siliti delavca, da mora takoj, ko so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ne to pravico izgubi. Smiselno je namreč dopustiti, da delavec trpi kršitve in čaka na njihovo prenehanje, ter da sam odloči, kdaj ob natečenih pogojih za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bo dejansko odpovedal pogodbo o zaposlitvi, seveda po predhodnem postopku, določenem v 1. odstavku 112. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri podanosti odpovednih razlogov, saj tožena stranka ni nikoli niti navajala, kaj šele predlagala v zvezi s tem dokaze, da niso bili podani vsebinski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je vseskozi ugovarjala le-to, da je bila odpoved prepozna.

Glede na zgoraj navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova odpravnine po

2. odstavku 112. člena ZDR v višini, določeni v 109. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno ugodilo zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova zakonitih zamudnih obresti od dneva zapadlosti odpravnine v plačilo, to je od dneva prenehanja delovnega razmerja do začetka stečajnega postopka, kot je to uveljavljala tožeča stranka, za kar je imela podlago v določbi 114. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 in naslednji).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.