Jedro

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2016 obračunati in plačati mesečne razlike v plači v zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2016 do plačila; višji zahtevek iz naslova obresti je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2014 (pravilno: 1. 9. 2016 - gre za očitno pisno pomoto, ki naj jo sodišče prve stopnje odpravi s popravnim sklepom - 328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) do 5. 11. 2019 obračunati in plačati mesečne razlike v plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (II. točka izreka sodbe); višji tožbeni zahtevek iz naslova plače je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust plača zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (IV. točka izreka), v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je postopek ustavilo glede zahtevka za plačilo malic in potnih stroškov (VI. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter sodni taksi (v I., II., IV., VII. in VIII. točki izreka) se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V obsežni pritožbi v bistvenem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da za obdobje, ko je bil pokojni tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih, odgovarja enako kot delodajalec. Pokojni tožnik namreč s toženko ni bil v delovnem razmerju. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna, arbitrarna in odstopa od sodne prakse. Nasprotuje zaključku, da je bila dejanski delodajalec pokojnega tožnika. Njeno razmerje s pokojnim tožnikom ni imelo elementov delovnega razmerja. Nadalje meni, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo posredovanje dela pokojnega tožnika nezakonito. Tudi sicer je uporabnik v primeru posredovanja delavcev odgovoren le subsidiarno. Vztraja, da je imelo njeno poslovno sodelovanje z družbo A. d. o. o. naravo podjemne pogodbe, medtem ko je bila družba B. d. o. o. vpisana v register oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku. Tožnik je bil v slednji družbi zaposlen zgolj pet mesecev, zato ni mogoč zaključek, da je šlo za obdobje zaposlitve, ki je bilo daljše od tistega, ki ga je mogoče razumeti kot začasno. Poudarja, da ni bila v ničemer okoriščena. Izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo obrazložitev ter neupoštevanje trditvenega in dokaznega bremena. Meni, da so bile trditve pokojnega tožnika nekonkretizirane. Neutemeljen je očitek, da ni predložila evidenc delovnega časa za pokojnega tožnika, saj jih je za del leta 2019 predložila. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz povprečnega dohodka, pač pa bi moralo izdelati individualni izračun s pomočjo izvedenca. Trdi, da sta zneska božičnice in 13. plače upoštevana dvakrat. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke pa ni mogoče ugotoviti, ali bi bil pokojni tožnik upravičen do dodatkov in dela plače iz naslova poslovne uspešnosti. Nasprotuje tudi odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti, saj med strankama ni bil dogovorjen rok za izpolnitev, in odločitvi o stroških postopka, ker je bil tožbeni zahtevek v velikem delu zavrnjen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica (dedinja po prvotnem, pokojnem tožniku) na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijani del sodbe pomanjkljivo obrazložen. Sodišče prve stopnje je izpodbijani ugodilni del sodbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je bil preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč.

6.Pokojni tožnik je bil v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. (od 1. 3. 2014 do 31. 5. 2019) in kasneje (od 1. 6. 2019 do 5. 11. 2019) z družbo B. d. o. o. V vsem tem času pa je delo neprekinjeno opravljal na območju, ki je v upravljanju toženke, in v delovnem procesu, ki ga je organizirala toženka.

7.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno.

8.Toženka je namreč zaradi ugotovljene zlorabe odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev. Tako stališče je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko, po katerih zaradi ugotovljene zlorabe odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožeča stranka postavila v tem sporu. Le na tak način bo saniran položaj, v katerem se je pokojni tožnik znašel zaradi zlorabe.

9.Sodišče prve stopnje je temu stališču v ponovljenem sojenju pravilno sledilo. Ugotovilo je, da je toženka pri IPS podjetjih in v zadnjem obdobju v agencijah naročala delovno silo. Tako je pri toženki delo opravljal tudi pokojni tožnik, ki je bil dejansko ves čas vtoževanega obdobja, torej dobrih pet let, nepretrgano vključen v organiziran delovni proces pri toženki in je delal pod njenim nadzorom ter pod njenimi navodili. Na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva in pravilno presodilo, da je bila v vtoževanem obdobju toženka tožnikov dejanski delodajalec, kar je podlaga za prisojo denarnih zahtevkov kot reparacije. Takšni presoji ni očitati, kot navaja toženka v pritožbi, da bi bila samovoljna in arbitrarna; prav nasprotno, v izpodbijani sodbi jo je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo. Pri odločitvi je sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko.

10.Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Drugačna zatrjevanja toženke v pritožbi niso utemeljena. Pokojni tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. dolžan opravljati delo luško transportnega delavca - voznika, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovih formalnih delodajalcev z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca.

11.Ne glede na to, da je bil tožnikov kasnejši delodajalec B. d. o. o. agencija, ki je imela registrirano dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo v obravnavanem primeru zlorabljeno tudi to pogodbeno razmerje. Kot je pritožbeno sodišče v tej zadevi že obrazložilo v sodbi in sklepu Pdp 276/2022, obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (že opisanega poslovnega modela) na škodo pokojnega tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo, da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za "začasno".

12.Pritožba sicer pravilno navaja, da je bil pokojni tožnik z družbo B. d. o. o. v delovnem razmerju le dobrih pet mesecev (od 1. 6. 2019 do 5. 11. 2019). Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, slednji pri toženki dela ni opravljal le teh pet mesecev, pač pa že prej, že vse od 1. 3. 2014 dalje, torej nepretrgoma dobrih pet let, pri čemer se zanj s 1. 6. 2019, ko se je zaposlil pri omenjeni družbi, ni spremenilo čisto nič, razen formalnega delodajalca. Še naprej je opravljal enako delo, v organiziranem delovnem procesu toženke, tudi plačilo je ostalo enako. Šele v času delovnega razmerja s kasnejšim delodajalcem - družbo C. d. o. o., ki je prav tako agencija, se mu je plača povišala za približno 500 do 600 EUR. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tudi pogodbeno razmerje tožnika z družbo B. d. o. o. zlorabljeno, zato za pokojnega tožnika in toženko nastopijo enake pravne posledice kot v zvezi z družbo A. d. o. o.

13.Ker pravilnost zaključka o zlorabi pogodbenega razmerja tožnika z družbo B. d. o. o. utemeljujejo že zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, niso bistvene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni zatrjevala, da družba B. d. o. o. sploh ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti na območju toženke, kar je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo na podlagi odločbe z dne 13. 12. 2018. Tudi sicer pa iz okvirnega sporazuma o napotitvi delavcev k uporabniku, ki ga je toženka v spis vložila šele s pritožbo, torej prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), izhaja, da je bil ta z družbo B. d. o. o. sklenjen šele dne 30. 9. 2019, torej dober mesec dni pred prenehanjem tožnikove zaposlitve pri tej družbi.

14.Pogodbena razmerja pokojnega tožnika z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. so bila torej zlorabljena. Pokojni tožnik je delo pri toženki opravljal trajno. Toženka se je s takim načinom poslovanja izognila, da bi bili delavci (tudi pokojni tožnik) upravičeni do pravic upoštevaje določbe zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki zavezujejo toženko. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da je imel pokojni tožnik v vtoževanem obdobju vse pravice v enakem obsegu, kot če bi bil zaposlen neposredno pri toženki, oziroma da toženka ni bila v ničemer okoriščena.

15.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka zaradi zamude 30‑dnevnega prekluzivnega roka ne more uveljavljati pravnega varstva za čas zaposlitve pokojnega tožnika pri družbi A. d. o. o. (kjer mu je delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2019, tožba pa je bila vložena 8. 10. 2019). Pokojni tožnik namreč ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri tej družbi (le-to je nesporno obstajalo), pač pa pri toženki kot njegovemu dejanskemu delodajalcu (in posledično toženkino plačilo prikrajšanja). Pokojni tožnik pa je sicer še tekom dejanskega delovnega razmerja s toženko od nje zahteval priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, toženka je njegov zahtevek zavrnila, nato je vložil tožbo (skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1).

16.Kot rečeno, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Prikrajšanje pokojnega tožnika v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.

17.Sodišče prve stopnje je o višini prikrajšanja odločilo glede na dejansko prejete prejemke pokojnega tožnika (prejete od formalnih delodajalcev) in glede na povprečne prejemke toženkinih delavcev na delovnem mestu voznik tovornih vozil (pred sistemizacijo tega delovnega mesta pa na delovnem mestu viličarist). Izračunu, ki ga je pripravila toženka, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo.

18.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj pokojnemu tožniku ni prisodilo prikrajšanja glede na njegovo dejansko opravljeno delo, ampak upoštevaje podatke o povprečnih plačah na delovnem mestu, katerega dela je opravljal. Kot ugotavlja že sama pritožba, je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bilo individualni izračun za pokojnega tožnika zaradi pomanjkljivih podatkov nemogoče opraviti. Plačni sistem pri toženki je namreč zelo razčlenjen (osnovna plača se dvakrat letno revalorizira, delovna uspešnost - osebna in skupinska se ocenjuje vsake tri mesece, dodatki iz razporeditve delovnega časa se ločeno vrednotijo na kar osem ločenih pogojev, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih v izpodbijani sodbi navedenih dodatkov, vse glede na kolektivno pogodbo, sporazume in dogovore). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da brez natančnih tovrstnih podatkov individualnega izračuna ni bilo mogoče narediti, zato je utemeljeno zavrnilo tudi toženkin dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj v spisu ni vseh podatkov, ki bi omogočali individualni izračun plače pokojnega tožnika. Glede na opisano kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje (dobrih pet let) pa bi bilo prestrogo od tožeče stranke zahtevati, da bi morala podati vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun.

19.Drži sicer toženkino stališče, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar pa to ne pomeni, da bi bil pokojni tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki. Če delovno razmerje pokojnega tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil od leta 2014 ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi mu ta skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače pa njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

20.Toženka temu, da je bil pokojni tožnik primerljiv s povprečnim delavecem, ni konkretizirano ugovarjala. Toženka ni trdila (niti ne dokazovala), da bi bil pokojni tožnik manj uspešen od povprečnih delavcev oziroma da ne bi bil upravičen do povprečne višine dodatkov. Temu ne ugovarja niti v pritožbi. Pokojni tožnik je zatrjeval, da je mesečno opravil od 160 pa do 250 ur dela, da je delo opravljal v različnih izmenah, v neenakomerno razporejenem delovnem času, da je bil v pripravljenosti, brez stalnega urnika (o vsem tem je predlagal tudi dokaze: njegovo zaslišanje, predložitev evidenc, izvedenca), česar toženka, kot rečeno, ni obrazloženo prerekala oziroma dokazala drugače.

21.Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Kot delodajalec pa je bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), ki pa jih je za pokojnega tožnika predložila zgolj za čas od 13. 5. 2019 do 29. 12. 2019. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da pokojni tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu, oziroma obsega opravljenega dela pri toženki. Prav v zvezi s tem je namreč pokojni tožnik predlagal, naj toženka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zaradi manjkajočih podatkov o odsotnosti pokojnega tožnika ni mogoče ugotoviti, za katere mesece bi bil pokojni tožnik upravičen do določenih dodatkov in dela plače iz naslova poslovne uspešnosti in če, v kolikšnem znesku. Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, kdaj (če sploh) je bil pokojni tožnik v vtoževanem obdobju odsoten z dela. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz povprečnih prejemkov toženkinih delavcev, zaposlenih na delovnem mestu, katerega dela je opravljal tudi pokojni tožnik.

22.Pokojni tožnik je torej podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

23.Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna pokojnemu tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem. Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka glede na vsebino in obseg dela, ki ga je pokojni tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Kot že rečeno, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moral pokojni tožnik zatrjevati in dokazovati, ali je izpolnjeval posebne pogoje za plačilo dodatkov po toženkini kolektivni pogodbi.

24.Okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja izhajalo iz toženkinih podatkov o povprečni plači pokojnemu tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna.

25.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s 13. plačo in božičnico oziroma plačilom poslovne uspešnosti. Toženka je v tretji pripravljalni vlogi trdila, da njeni podatki o povprečni plači vključujejo vse sestavne dele plače po njeni kolektivni pogodbi, razen dela plače za poslovno uspešnost (to sta 13. plača in božičnica), ki se izplačuje ločeno in je tako tudi prikazana v njenih tabelah. To je toženka navedla tudi v samih predloženih podatkih (listinah) o povprečnih plačah in izračunih prikrajšanja pokojnega tožnika. To je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o dvakratnem upoštevanju 13. plače in božičnice, češ da sta zneska le-teh vključena že v izračunu povprečne plače.

26.V zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov prikrajšanja pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da med strankama ni bil dogovorjen rok za izpolnitev obveznosti in da bi zato morale obresti teči šele od 15. dne od vročitve tožbe dalje. Gre za plače oziroma razlike v plačah, ki zapadejo mesečno (drugi odstavek 134. člena ZDR-1), oziroma v primeru 13. plače oziroma božičnice in regresa za letni dopust letno; po zapadlosti pa nastopi zamuda, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

27.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

28.Ker glede na vse navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

-------------------------------

1Druga odstavka 163. in 166. člena ter 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD).

2Sodbe in sklepi VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022, VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, sodba in sklep VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII Dor 160/2023 z dne 12. 9. 2023.

3Prim. sklep VS RS VIII Ips 14/2024.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.